Za Panvito nihče ne prižiga kresov

Ko se bodo hrvaška predelovalna podjetja morala odločati med interesi hrvaškega in slovenskega kmeta, bodo vedno izbrala prvega. In zakaj bi hrvaško državo, ki dovoljuje, da njena lastna polja v Slavoniji propadajo, kakorkoli zanimalo, kaj se bo dogajalo z njivami v Sloveniji?

Avtor: Primož Cirman
sobota, 11. 5. 2024, 05:55


1687541884-dsc07123-1687541751687
Živimo v procesu deglobalizacije, v katerem so kapitalistične države Zahoda začele varovati ključne vire. Tudi hrano.
Sašo Švigelj

Ko se iz Zagreba proti Beogradu peljete po avtocesti, nekoč poimenovani po bratstvu in enotnosti, se od Siska naprej pred vami odpre Slavonija, žitnica Hrvaške. Regija med Savo, Dravo in Donavo, nekoč znana kot obljubljena dežela, je preživela vojno in dve Miloševićevi samooklicani avtonomni pokrajini, ne pa tudi hrvaške tranzicije. Danes je Slavonija najslabše razvita regija Hrvaške.

Njeno prebivalstvo se pospešeno stara, mladi se že vsaj deset let intenzivno selijo v tujino. Vasi propadajo, nekoč obdelana polja so danes zapuščena. Toda vse to oblasti v Zagrebu ni pretirano motilo, dokler proti Slavoniji ni začel pogledovati najmočnejši madžarski tajkun. Marca letos je Lőrinc Mészáros želel kupiti tri velika agroživilska podjetja iz Slavonije in Baranje, ki so med hrvaško privatizacijo pristala v rokah Agrokorja Ivice Todorića. Zdaj jih prodaja njegov pravni naslednik, konglomerat Fortenova.

In isti hip se je na Hrvaškem prižgal znak za alarm.

Preberite še:
3.000 hektarjev v roke Hrvatov: kaj vse je čudno pri sanjskem poslu družine Polanič?

Kaj v Zagrebu razumejo, v Ljubljani pa ne?

V zgodbo se je takoj vpletla hrvaška država. Odločila se je, da bo podjetja iz Vinkovcev, Vukovarja in Darde kupila prek živilske skupine Podravka, ki je v njeni lasti. Pričakovati je, da se bo to zgodilo takoj po začetku mandata nove hrvaške desne vlade. Toda že zdaj je zelo verjetno, da Mészárosu ne bo uspelo zaključiti posla.

fcfbecce1c_62360716
Viktor Orban se rad slika pred zemljevidom velike Madžarske.
Viktor Orban

Četudi Hrvaške v veliki večini stvari nikakor ne gre postavljati za zgled Sloveniji, v Zagrebu razumejo nekatere koncepte, ki so v večjih državah samoumevni, pri nas pa imamo z njimi kronične težave. Razumejo, kaj je strateški interes države in kaj je mehak vpliv iz tujine. Mészáros namreč ni običajen podjetnik, ampak najboljši prijatelj Viktorja Orbana, ki se ob vsaki priložnosti rad slika pred zemljevidom, na katerem je Slavonija del velike Madžarske. Pred kratkim je Mészáros že kupil enega največjih hrvaških pridelovalcev jabolk.

Hrvaška in Madžarska sta že nekaj časa v odkriti energetski vojni. Orbanovih energetskih družb tako kmalu ne bo več med zakupniki zmogljivosti plinskega terminala na Krku. Rafinerija v Sisku je ključna točka spopada za Ino, ki jo od koruptivnih dogovorov z Ivom Sanaderjem obvladuje madžarski Mol.

Drugo strateško področje, ki ga Hrvati branijo na vse pretege, je hrana. V Zagrebu vedo, da se za Orbanom pogosto skrivajo interesi Vladimirja Putina. Tudi Pavao Vujnovac, novi večinski lastnik Fortenove, ki na Hrvaškem velja za novega Todorića, je produkt več let trajajočega boja za prevlado v tem konglomeratu med hrvaško državo in ruskimi bankami. Te so Todoriću takoj po okupaciji Krima leta 2014 ponudile finančne aranžmaje, propadli hrvaški tajkun pa je v zameno zanje zastavil na deset tisoče hektarjev hrvaške zemlje in vodne vire, ki bi lahko padli v ruske roke.

mercator_bobo_01.11.13_2
Bobo

Preberite še:
Sin novega lastnika Panvite z Borutom Petkom kupil luksuzno vilo v Poreču

Svet okrog nas se spreminja, mi pa se delamo, da ne

Na Hrvaškem pač dobro vedo, kako tečejo takšne operacije. Tudi zato, ker so eno tako sami izpeljali v Sloveniji. Njen epilog gledamo v teh dneh. Po Drogi Kolinski, Žitu in Mercatorju je večinskega lastnika s Hrvaške dobila še Panvita, največje kmetijsko in agroživilsko podjetje v severovzhodni Sloveniji, ki od države najema več kot 3.000 hektarjev zemljišč. Nekaj mesecev prej so hrvaški lastniki Mercatorja podpisali pogodbo o nakupu Tuša. Eno od hrvaških podjetij se zanima tudi za nakup Celjskih mesnin.

V 15 letih po neslavnem koncu slovenske tajkunizacije so tako hrvaške družbe postale lastnice večine ključnih členov naše prehranske verige. Po predelovalcih in trgovcih zdaj kupujejo še kmetijska podjetja.

To bi nas moralo skrbeti, ker razsežnosti teh poslov presegajo klasične ideološke debate o domačih in tujih lastnikih. Svet okrog nas se je namreč v zadnjih letih nepovratno spremenil. Živimo v procesu deglobalizacije, v katerem so kapitalistične države Zahoda začele s carinami, zakoni in drugimi ovirami varovati ključne vire. Od čipov do energentov. Od zelenih tehnologij do hrane.

Že kraje zaščitne opreme med prvim valom epidemije covid-19 so jasno pokazale, da tudi v združeni Evropi med krizo vsaka država najprej poskrbi zase. Pozneje je na robu te Evrope izbruhnila vojna, med katero so ukrajinske zaveznice zaprle meje za njeno žito in piščance. Vsi, od Emmanuela Macrona naprej, govorijo o pomenu prehranske in energetske neodvisnosti. Le pri nas se delamo, kot da je vse, kot je bilo.

Za Panvito nihče ne prižiga kresov, le nekateri ognjemete

Medtem ko govorimo o samooskrbi, nas prehitevajo izvršena dejstva na terenu. Novi lastnik Panvite je finančni sklad. Če ni zgolj krinka za kakšnega igralca, ki bi v Pomurje skozi zadnja vrata vstopil z Madžarske, je verjetno jasno, na čigavih plečih bo ustvarjal dobičke, s katerimi bo servisiral neverjetnih 50 milijonov evrov vreden prevzem. In za to bo prejemal tudi subvencije slovenskih davkoplačevalcev.

Lahko govorimo o prostem trgu in potrošnikih, ki imajo zadnjo besedo, toda stvari so jasne. Vsi hrvaški zasebni lastniki podjetij iz slovenske prehranske verige imajo tesne zveze s tamkajšnjo politiko. Ko se bodo hrvaška predelovalna podjetja morala odločati med interesi hrvaškega in slovenskega kmeta, bodo vedno izbrala prvega. Sploh, če je za povrh – kako prikladno – še cenejši.

panvita
Družina Polanič se je odločila za prodajo večinskega deleža v Panviti.
Panvita

Že danes smo v položaju, ko o tretjini trgovskih polic v Sloveniji odločajo v Zagrebu. Panvita je tako le ena od zadnjih faz precej večje operacije, ki jo je hrvaška država ob asistenci struktur v levem in desnem delu slovenske politike začela pred 15 leti. Tudi za ta posel je večina denarja prišla iz hrvaških pokojninskih skladov. Če smo cinični: zakaj bi bilo državi, ki dovoljuje, da njena lastna polja propadajo, potemtakem mar, kaj se bo dogajalo s polji v Sloveniji?

Toda pri nas je vse še vedno precej tiho. Oglasila se je ministrica za kmetijstvo in hitro utihnila, drugih resorjev še nismo slišali. Sumljivo tiho so tudi v SDS, ki se je še nedolgo nazaj skušala postaviti na čelo kmečkih puntov. Verjetno zato, ker so bili njeni vodilni ljudje že pred tremi leti vpleteni v sporne kupčije okrog Panvite. Najbolj absurdno je, da predstavnike kmetov v Sloveniji precej bolj skrbi solidarnost s protestniki proti zelenemu prehodu v Nemčiji kot dogajanje, ki bo neposredno vplivalo na njihovo denarnico.

Za Panvito pač nihče ne prižiga kresov, le nekateri ognjemete. Vsaj tisti domači vplivneži iz Agrokorjevih navez, ki bodo tudi na račun tega posla zaslužili težko prigarane milijone.