"Od samega začetka časa je človeštvo svojo nezmožnost otresti se čudnih spon gravitacije imelo za znak lastne šibkosti in nezadostnosti." - slovenski raketni inženir Herman Potočnik, v knjigi Problem vožnje po vesolju: Raketni motor
Splošna plovba dobiva vsemirsko konkurenco. Tamarju, Pohorju, Portorožu in drugim ladjam za prevoz po morjih se bodo pridružile zvezdne križarke Borovnica, Zgornji Duplek in Menina Planina. Slovenija je 1. januarja 2025 namreč postala polnopravna članica Evropske Vesoljske Agencije (ESA) in ker je kruta realnost gravitacije znak lastne šibkosti, ne smemo dopustiti, da nam diktira visokoleteče načrte. Slovenija bo v vesolju postala kolonialna velesila. Nekoč.
Do takrat pa smo še nekoliko nezadostni in moramo načrte žal držati nekoliko bližje tlom. Zdaj smo del večjega sistema raziskovanja vesolja in predstavljamo majhen kolešček ogromnega stroja, ki mu moramo, kot nam je Slovencem že v navadi, priznavati lastno majhnost in nepomembnost. Cilji so visokoleteči, kdo pa ne bi želel novih planetov z grbom Triglava nad njimi, toda realnost je malo bolj kruta. Seveda ne moremo pričakovati, da bi prav Slovenija naredila kak bistven preboj pri raziskovanju vesolja.
Marsikdo se morda celo sprašuje, v čem je namen vsega skupaj, saj menda Slovenija ne bo prav kmalu imela ogromnih raziskovalnih postaj na Veneri ali rudnika diamantov na Jupitru. Denar, porabljen za članstvo in nekakšne sonde, bi se morda lahko bolje porabil doma. Te skrbi so na mestu, toda potrebno je pogledati širše.
Preberite še:
Nepremičninski davek potrebujemo, a veseli ga bodo tudi notarji
Zanimiva, a "neuporabna" odkritja, ki so spremenila svet
Ena največjih ovir znanstvenega napredka je prav skrb, da bo denar, naložen v znanost, izpuhtel in porabljen po nepotrebnem. Toda tu gre za veliko napako v razmišljanju. Drži, da članstvo v ESA nekaj stane. Res je, da naši poskusi v vesolju niso zastonj. Drži tudi, da po vsej verjetnosti iz teh poskusov na koncu ne bomo dobili niti neke majhne korvete, s katero bi se za vikend lahko odpeljali pogledat, kaj se dogaja okoli Alfe Centauri.
Toda če bi od znanosti vedno zahtevali le neke določene cilje in se zanjo ne bi brigali, če ne bi bil cilj tik pred nosom, bi še vedno vlekli volovske vprege in ob sredah in petkih hodili na dnino. Namen znanosti ni nujno določen tehnološki preboj, temveč širjenje obzorij. Ko je Heinrich Hertz odkril, da določene frekvence radijskega spektra v anteni povzročajo iskrenje brez stika žic, je zapisal, da je pojav sicer res zanimiv, a ne bo nikoli uporaben. Razširjenost radijske komunikacije v modernem času pravi drugače in ta ne bi bila mogoča, če ne bi nekdo financiral zanimivega, a "neuporabnega" odkritja.
To je pravi namen in prava dobrobit znanosti, v vesolju ali kjerkoli drugje. Ne vemo, kaj bomo odkrili, toda vedno obstaja možnost, da naletimo na nekaj resnično izjemnega.
Druga korist, ki ima korenine doma, je razvoj domačega bazena talenta znanstvenikov in inženirjev vseh vrst. Slovenija morda ni velika, toda imamo izjemen domač potencial in dovolj dober izobraževalni sistem, da smo konkurenčni tudi največjim. Kar nam v Sloveniji prepogosto manjka, so vizije in cilji, s katerimi bi dosegli kaj veličastnega. Članstvo v ESA poda dodatno možnost, da bodo naši znanstveniki in inženirji soustvarjali prihodnost na zadnji neodkriti meji stvarstva.
Preberite še:
Lani Beograd, letos Zagreb: pomoč pri težavah je učinkovitejša od rentgenov in rešetk
Dajmo priložnost genijem, naj se dokažejo doma
In prav to je glavna korist, ki si jo lahko obetamo od članstva v ESA. Ali bomo nekoč imeli nepregledne množice podjarmljenih vesoljčkov, ki bodo peli hvalnice Galaktičnemu Cesarju na Prešernovi cesti 8 v Ljubljani ali ne, v tem trenutku ni važno. Nova generacija izobražencev bo dobila dodatno možnost sodelovati pri najkompleksnejših tehnoloških projektih Evrope. Dobila bo možnost iz sebe doseči nekaj doma, ne v tujini, za tujega gospoda.
Kot vsi ostali imamo določeno število genijev, ki potrebujejo samo priložnost. Prav je, da kot država in kot družba te možnosti priskrbimo, če jih lahko. Cena za to je nekaj denarja, ki v državnem proračunu deluje kot pomota pri zaokroževanju. Ne smemo torej gledati skozi ozko režo, kakšno korist bomo od tega imeli jutri ali pojutrišnjem. Širši pogled kakega desetletja v prihodnost že zadošča. Iz vlaganj v tehnologijo se v desetih letih praktično vedno izcimi vsaj kaj uporabnega, kaj to točno bo, bomo pa še videli.
Praznujmo torej ta dodatni strošek v proračunu. Med vsemi neumnostmi, ki se tam znajdejo, bo ta vsaj za nekaj dober.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
