"Če ne sprožiš v pravo smer, ni važno, kako dobro meriš." - Jay Maisel, ameriški fotograf
Srbija, maja lani. Trinajstletni učenec beograjske osnovne šole pride v k pouku z orožjem in morilskim namenom. Pištolo je dobil pri očetu, strastnem strelcu. Prva žrtev je varnostnik, nato pod streli pade še devet učencev. Še pet učencev in učitelj je ranjenih, v Srbiji uvedejo dodatno varovanje šol z varnostniki. Vprašanje, zakaj je do napada prišlo, je pozabljeno.
Hrvaška, ta teden. Devetnajstlenik s psihičnimi težavami potegne nož in napade prvošolčke na šolskem igrišču. Sedemletnica napada ne preživi, učiteljica je v kritičnem stanju in se bori za življenje. Več malčkov je ranjenih. Izkaže se, da so napadalca pred kratkim izpustili iz psihiatrične ustanove. Hrvaška začne zaklepati šole, da bi take napade v prihodnosti preprečili.
Upam, da se s tako težavo pri nas ne bomo nikoli srečali, toda upanje je jalovo. Ne v teh dveh primerih in ne v številnih podobnih tragedijah po svetu, pri katerih prednjačijo v ZDA, se ne išče razlogov, zakaj do tragedij pride in kako bi jih lahko dejansko preprečili. Praviloma so odzivi podobno diletantski kot v Zagrebu in Beogradu. Vnaprej ugotavljajo, da se napadov ne da na noben način predvideti.
Oboroženi učitelji ne izboljšajo varnosti
Se morda kdo spomni starega pregovora, da je preventiva boljša od vsakega zdravljenja? Odziv na oba napada je bil v najboljšem primeru pomanjkljiv, če ne povsem zgrešen.
V ZDA gredo še dlje in ponekod že oborožujejo osnovnošolske učitelje, da bi odvrnili napadalce. Oboroženi učitelji na šolah so primerni samo v primeru, da živimo na bojišču, sicer pa ne. Zaklepanje šol bo mogoče odvrnilo napad v šoli in namesto tega vodilo v napade na šolskem igrišču, če ne v bližnjem vrtcu. Šola v Srbiji, kjer je prišlo do pokola, je imela varnostnika, ki je bil prva žrtev napada.
Varnostniki, rešetke, oboroženi učitelji, šolski nahrbtniki z všitimi neprebojnimi ploščami, plamenometalci za snažilke, taktični jedrski arzenal v rokah pomočnika ravnatelja in vse ostalo, kar se v odgovor na podobne grožnje dela po svetu, so ukrepi, ki ne izboljšajo varnosti. Vse, kar lahko naredijo, da nekoliko zmanjšajo obseg tragedije, vendar je ne preprečijo. Gre za ukrepe, ki so namenjeni kazanju, da nekaj pa le delamo, ne dejanskemu izboljšanju varnosti.
Koncept preventive ni tuj nikomur, ki si umiva zobe. Kdor si umiva zobe, razume, da je škodo bolje preprečiti kot zdraviti, da je snaženje boljše od vrtanja. Odzivi na varnostne grožnje šolskih napadov po svetu so podobni debati, kateri zobozdravnik naredi najboljše plombe, medtem ko še naprej grizemo trde karamele in imamo zobne krtačke za nekaj, kar se odraslim ne spodobi tlačiti v usta.
Poiščimo vzroke za napade in jih odpravimo
Miselni preskok, da bi veljalo nekaj podobnega narediti tudi pri varnosti šol, ne bi smel biti pretežak. Do napadov po šolah ne pride po naključju, temveč so vedno in vsakič posledica nerešenih težav.
Te so lahko zdravstvene, kot kaže je bilo to vzrok napada v Zagrebu, lahko do zlorabe prihaja v družini, kot kaže pri napadalcu v Beogradu. Lahko gre tudi za zlorabe sistema, kot pri umoru direktorja zdravstvene zavarovalnice v New Yorku. Če vse življenje plačuješ za zdravstveno zavarovanje in ti potem nek agent reče, da je njihov model pokazal, da se moraš za kritje obrisati pod nosom, se marsikomu lahko odpelje.
Rešimo te težave, preden bo prepozno. Praktično v vsakem takem primeru ugotovimo, da je sistem odpovedal in to ne na eni točki, temveč na več zaporednih točkah.
Pomanjkljivosti in brezbrižnosti zdravstvenega sistema, socialnega sistema, psihološke oskrbe ter tudi luknjastega šolskega sistema ne moremo popraviti s ključavnicami, varnostniki, orožjem in vsem ostalim.Enako tudi ne moremo neumivanja zob nadomestiti z res dobrim zobozdravnikom. Ta lahko samo zmanjša nastalo škodo in je smiseln samo v primeru, da smo že naredili vse ostalo.
Učimo se od napak drugih in bodimo boljši. Vse, kar vodi v te napade, se lahko zgodi tudi pri nas in noben varnostni ukrep ne nadomesti ljubečega objema v pravem trenutku, pomoči, ko je ta dejansko potrebna, ali zdravniške intervencije, ko res ne gre drugače. Vse to imamo in vse to je neskončno boljše kot napadalec, ki ga je varnostnik še pravočasno ustrelil na šolskem dvorišču, preden je uspel poškodovati katerega od učencev.
Ti so bili streljanju priča in ga bodo nosili v srcu do konca svojih dni. Kam to vodi, si lahko samo predstavljamo. Najbrž v strojnična gnezda okoli vrtcev, da se otroke primerno varuje. To res ne pušča posledic, kajne?
Imamo možnost biti pametnejši. Izkoristimo jo.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
