Desnica je na misiji. Njen cilj je, da bodo volitve 2030 odločene vnaprej

Pol leta po tem, ko je slovenska politična desnica s sklenitvijo pakta z Zoranom Stevanovićem v roke dobila parlamentarno večino, s tem pa tudi vajeti države, se razblinjajo vse iluzije, da živimo v »normalnem« mandatu. 

Desnica se je – to je zdaj več kot jasno – pospešeno lotila preoblikovanja države in družbe po svoji podobi. Gledamo začetek njenega dokončnega obračuna z vsemi tistimi, ki so ji v tem stoletju kadarkoli stopili na pot. Ključni strateški cilj desnice v tem mandatu je transparenten, vsem viden: priti v položaj, ko bodo naslednje parlamentarne volitve praktično odločene že vnaprej. 

Ker za zdaj nič ne kaže, da bi lahko bile te volitve že pred letom 2030, gre z vidika desnice za zgodovinsko priložnost. Nobena Janševa vlada, še manj pa edina Bajukova, ni imela v enem mandatu na voljo toliko časa in hkrati tako servilne koalicijske partnerje. Desnica je tako na misiji, na kateri mora v naslednjih treh letih izsesati kisik iz vseh podsistemov in družbenih skupin, ki bi jih lahko ovirali na poti do volilne zmage. Jih narediti za nepomembne, finančno izstradati ali uničiti. 

Desnica ne želi »dolgega pohoda skozi institucije«, ne želi zapravljati energije za njihovo počasno in postopno prevzemanje, ampak uporablja vojaško taktiko hitrih in številnih udarov. 

To je skupni imenovalec političnih potez, ki jih gledamo v zadnjih tednih. V tem se skriva vsa njihova logika.

Preberite še:
Razkrivamo tajni načrt vladnih rezov zaposlenih v javnem sektorju

Taktika hitrih in številnih udarov na čim več tarč

Reforma za »ideološko nevtralno šolo«, ki jo bodo Borutu Rončeviću pomagali pripravljati tudi teologi, Aleš Primc in Jože Možina, je napad na javno šolstvo, »leve« učitelje in njihov sindikat. Projekt Skok je končni obračun s tožilstvom s podpisom Anžeta Logarja. Referendum o plačevanju prispevka za RTV Slovenija je napad na javni servis. Prekinitev javnih dotacij v imenu varčevanja je napad na medije. Ukinitev sklada za nevladne organizacije je napad na tiste nevladnike, ki ji niso po volji. 

Ukinitev obveznosti delodajalcem, ki jim ne bo treba več odtegovati plačo za članarino zaposlenih v sindikatu, je napad na sindikate. Enako tudi napoved o premestitvi 50 tisoč javnih uslužbencev v gospodarstvo, ki je v teh dneh dobila prve konkretne obrise. 

Sindikati niso tarča le zato, ker zbirajo podpise za referendume. Novembra 2005 so v snegu in mrazu na ljubljanski Kongresni trg pripeljali 40 tisoč ljudi, zaradi česar je morala takratna prva Janševa vlada zaustaviti napovedane gospodarske in socialne reforme. Takrat se je SDS prvič zgodila ulica. 

Dober strateg se uči na napakah drugih. Koalicija Roberta Goloba je glavnino reform zaključevala šele v drugi polovici ali celo finišu mandata. Takrat so jo navkljub trdni večini že načenjale notranje razprtije, boji za zasluge in politično-interesni spopadi na levi sredini. Nasproti ji je stalo finančno in medijsko izrazito močno zavezništvo desnice, velikega kapitala in lobijev. 

Preberite še:
Logarjev Skok je prevara. To je napad na tožilstvo iz Orbanovega učbenika.

Ste opazili, kdaj je Anže Logar sklonil glavo? 

Janez Janša je igro zastavil drugače. »All in« je, kot bi rekli v pokru, šel že v tednih, ko je imel »le« parlamentarno večino, ne pa še vlade. Ko jo je sestavil, je vse skupaj le še pospešil.

Natanko to sta po drugem prevzemu oblasti počela tudi Viktor Orban in Donald Trump, politična vzornika in prijatelja prvaka SDS. Oba sta hitrost in število ukrepov uporabljala kot orožje. Če množico radikalnih sprememb uvedeš hkrati, je praktično nemogoče, da bi lahko tarče hkrati reagirale na vse napade. 

Če na več frontah napadeš takoj, bo to do volitev leta 2030 za glavnino volivcev le še oddaljen spomin. Povolilni čas, ko opozicija išče samo sebe, »tiha večina« pa je od politike utrujena, je v tej strategiji šoka najboljši za demontažo varovalk demokracije, v katerih desnica vidi ideološke trdnjave levice.

To je tudi najboljši čas za širjenje strahu. Tudi v vrstah same koalicije. Ste recimo opazili, kako je Anže Logar, nekoč samooklicani šef »tretjega bloka brez Goloba in Janše«, sklonil glavo, ko mu je prvak SDS na zadnjem predvolilnem soočenju pod nos vrgel znano ime iz prostozidarskih vrst?

Preberite še:
Slovenija ni druga Švica, ampak Trumpova Amerika. Zgražanje ne bo dovolj.

Desnica želi po Sloveniji širiti strah. In to ji uspeva.

Toda prav strah je dimenzija, ki jo je nujno treba upoštevati pri analizi političnega dogajanja v Sloveniji. Strah je tiho čustvo. Obramba pred stiskami, ki jih povzroča, je molk. Strah je odličen anestetik za družbeno kritiko. In velik del Slovenije je danes strah. 

Napovedi o krčenju javnega sektorja povzročajo strah pred izgubo službe. Uvajanje represije in povečevanje vloge politike v pravosodnem sistemu sproža strah pred pregonom. S krepitvijo lastnega propagandnega aparata z javnim denarjem raste strah pred javnim linčem, ki ljudem, željnim enostavnih odgovorov na vse težave, vrže grešnega kozla. Recimo: nevladniki, mediji ali migranti so krivi, ker ni denarja za zdravljenje bolnih otrok. 

S tem, ko je sestavil vlado, je Janša utrdil prepričanje, da je kot nekakšen politični terminator praktično neuničljiv. Ta občutek je generator vsega, kar gledamo zdaj. Na eni strani desnica, ki vidi priložnost za zgodovinski obračun s »tranzicijsko levico«. Na drugi strani številni ljudje, od nekaterih intelektualcev do drugih uglednih predstavnikov družbe, ki so nekoč govorili, danes pa so pragmatično tiho. 

Res je, da javnomnenjske ankete ne morejo zaznati tega strahu. Toda ob dejstvu, da ima sedanja vlada že zdaj le 35 odstotkov podpore (Golobova je po vseh aferah in spodrsljajih tako nizko prvič kotirala šele konec leta 2023), bo prav element strahu tisti, ki bo verjetno odločil razplet večine prihajajočih referendumov.  

V resnici je jasno le eno: če je strah pred desnico in njenimi načrti v družbi že tako močan, da se bo sprevrgel v odkrito kljubovanje, se bodo prihajajoči referendumi dejansko spremenili v referendume o sedanji vladi oziroma SDS. Če ne, bo šla zgodovinska misija desnice verjetno dokaj nemoteno naprej.