Vsa življenja Bojana Zalarja: varuh skrivnosti, ki ga je nemogoče zamenjati

Če se bodo v Hollywoodu kdaj odločili posneti nov del akcijske klasike "Die Hard"*, bi lahko navdih zanj našli v Sloveniji. Natančneje, v Psihiatrični kliniki Ljubljana, kjer njen dolgoletni direktor Bojan Zalar že skoraj dve leti bije boj za ohranitev svojega položaja. Za zdaj uspešno. 

Osvežimo si spomin: spomladi 2023 je portal N1 razkril očitke suma nasilja na kliniki. Tedanji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan ga je pozval k odstopu, a nato moral oditi sam, vlada pa je prvič zamenjala člane sveta zavoda. Ministrstvo je v sistemskem nadzoru klinike ugotovilo, da so nekateri "zaposleni izvajali nasilje nad bolniki tako verbalno kot tudi fizično, za kar obstajajo tako dokumentirana gradiva kot tudi verodostojne priče".

Zalar je lahko ostal, a le pod pogojem, če pomanjkljivosti odpravi do januarja letos. Sam razlaga, da je to storil, ministrstvo trdi nasprotno. To je bil glavni razlog, da v začetku marca ni dobil podpore za nov mandat. Svet zavoda se je razklal na dva dela, nato pa se odločil ponoviti razpis za izbiro direktorja. Isti dan je vidno jezni Zalar napovedal, da se nanj ne bo prijavil. Še prej je najel in zamenjal tri ali štiri piarovske agencije, klinika pa je proti mediju, ki je pisal o sumih nasilja, vložila več tožb.

Preberite še:
Dan, ko je padel Zalar: kaj se je dogajalo v zakulisju boja za vodenje Psihiatrične klinike

Zakaj tako silovit boj za vodenje psihiatrije?

In potem se je zgodil preobrat: ko je Golobova vlada še drugič v dveh letih zamenjala člane sveta, je nova ekipa takoj po prihodu ugotovila, da so njeni predhodniki Zalarja dejansko že imenovali za direktorja. Po tej pravni kolobociji bi moral Zalar dobiti še soglasje vlade, a ga očitno ne bo dobil. Vsaj tako javno zatrjuje ministrica Valentina Prevolnik Rupel. 

Toda slabo varovana javna skrivnost je, da ima Zalar po Sloveniji številne zaveznike in prijatelje, ki so zanj pripravljeni zastaviti dobro besedo in zavrteti kakšno telefonsko številko. Med njimi naj bi bili politiki na državni in lokalni ravni, odvetniki, gospodarstveniki in lobisti. Zalarjevo omrežje poznanstev je menda zelo močno, je mogoče slišati v teh krogih. In v boju za svoj obstoj ga je gotovo znal tudi uporabiti.  

Na tej točki zato nastopi naslednje vprašanje: zakaj smo sploh priča tako silovitemu boju za direktorski položaj? 

Na prvi pogled je težko najti logičen odgovor. Psihiatrična klinika Ljubljana ne spada med največje zdravstvene institucije. Četudi že več let posluje v zelenem, je dokaj majhna riba za dobaviteljske lobije, ki svoje lovke precej raje usmerjajo v največje bolnišnice. 

Preberite še:
Veliki brat na psihiatriji #kolumna

Bojan Zalar je tudi varuh skrivnosti

Drži, da gre tudi za osebni faktor, za ego. Zalar je dober primer "večnega" direktorja, ki javno institucijo že skoraj dve desetletji vodi z železno roko. Tudi to je eden od razlogov, zakaj so kliniko v zadnjih letih zapuščali kadri, za katere je sam Zalar ocenil, da bi lahko v prihodnosti morda ogrozili njegov položaj.

A pravi odgovor, zakaj se okrog klinike dviguje toliko prahu, se zelo verjetno skriva drugje. Prestiž, ki ga prinaša položaj njenega direktorja, je namreč neločljivo povezan z informacijami. In hitro lahko sklepamo, za kaj v resnici gre.

Če poenostavimo: verjetno v Sloveniji ni osebe, ki bi vedela praktično vse o duševnem zdravju zelo ali nekoliko manj vplivnih posameznikov ali članov njihovih družin. Od tu naprej smo na polju špekulacij, toda ... V majhnem okolju, kjer so duševne bolezni in težave žal še vedno dojete kot stigmatizirane in tabuizirane, hkrati pa vsi vedo vse o vsakomur, se še posebej v nenadnih, nujnih primerih toliko bolj cenita diskretnost in tišina. 

Ko pomagaš človeku v stiski, bo tudi on prej ali slej pomagal tebi. Še toliko bolje, če ima zajeten imenik številk. 

Preberite še:
Strašijo nas z Udbo, sami pa so izumili tajno policijo #kolumna

Mnenje, ki lahko odloča o človekovi svobodi 

Zalarjevo moč krepi še en vzvod: sam je namreč izvedenec, ki ga sodišče postavlja v kazenskih ali drugih zadevah. Pred dnevi je bila recimo prav Zalarjeva ocena ključna za odločitev sodišča, da lahko Peter Kotar, nekoč največji domači energetski lobist, kot eden obtožencev spremlja sojenje v zadevi TEŠ6. 

Strokovno mnenje, ki ga podpiše Zalar, lahko tako na koncu dneva pomembno odloča o tem, ali bo nek posameznik končal v zaporu ali ne. Kot nas uči sojenje pri TEŠ6, je to lahko včasih odvisno zgolj od testa, ki ga za test obtoženčevih sposobnosti uporabi izvedenec. Ta ima lahko pri obravnavi istega človeka celo diametralno nasprotno mnenje od drugega izvedenca. 

Vsa ta Zalarjeva "mehka" moč verjetno pojasnjuje marsikateri zaplet, do katerega je prišlo pri poizkusih razčiščevanja odgovornosti za dogajanje na kliniki. Navsezadnje je zaskrbljujoče že samo dejstvo, da se ti vlečejo že dve leti. Karavana bo očitno šla naprej. Zalar bo še naprej trdil, da je storil vse, kar je moral. Medtem bo javnost prepričeval, da se z ministrstvom "prepiramo okrog oslove sence in da to ne pelje nikamor". 

Vmes pa bodo brneli telefoni.