Heroji ne bežijo. Te besede je Slovenska demokratska stranka (SDS) po ruskem napadu na Ukrajino objavila v oglasu na družbenih omrežjih, ki ga je opremila z dvema fotografijama. Na eni je bil ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, na drugi pa Janez Janša – le da iz osamosvojitvene vojne leta 1991. Sporočilo vladajoče stranke je bilo jasno: tako Janša kot Zelenski sta heroja, ki svojo domovino branita pred premočno agresorsko vojsko.
Toda s heroji so vedno povezani miti, pri katerih se resnica vsakič znova prilagaja potrebam dnevne politike. Pod preprogo mitov pa se skrivajo zgodbe ljudi, ki so bili leta 1991 zraven.
Eden od teh je upokojeni polkovnik Miha Butara (letnik 1950), ki je bil v prvih dneh osamosvojitvene vojne poveljnik teritorialne obrambe v ljubljanski pokrajini. Vojna v Sloveniji je trajala deset dni. V primerjavi z drugimi vojnami na območju nekdanje Jugoslavije je terjala malo žrtev. A kaj hitro bi lahko bilo drugače, je danes prepričan Butara. To bi se lahko spremenilo, če bi izpolnil ukaz, naj napade vojašnice Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Ljubljani in na Vrhniki, zaradi česar ga je vrh Slovenske vojske razrešil s položaja.
Gre za eno od epizod osamosvojitvene vojne, o katerih se še vedno premalo ve. V pogovoru za necenzurirano.si je Miha Butara razkril nekatere, do zdaj neznane podrobnosti o takratnem dogajanju. "Še danes sem prepričan, da sem ravnal prav. Poveljnik vojašnice v Šentvidu, polkovnik Tomislav Šipčić, je grozil, da bodo sile armade v primeru najmanjšega napada proti vojašnicam uporabile vse bojne zmogljivosti in razrušile Ljubljano," je odločen.
Poznejši razvoj dogodkov dokazuje, da je namere agresorja ocenil pravilno. Isti Šipčić je namreč slabo leto dni pozneje, maja 1992, ko je bila Slovenija že mednarodno priznana država, prevzel poveljstvo sarajevsko-romanijskega korpusa Vojske Republike Srbske, ki je oblegal Sarajevo. V štirih mesecih, ko je bil na tem položaju, so njegove enote uničile sarajevsko mestno hišo, narodno univerzitetno knjižnico in olimpijsko dvorano Zetra, pri tem pa povzročile veliko žrtev.
Gospod Butara, ste karierni vojak. Leta 1979 ste se zaposlili v teritorialni obrambi (TO). Nato ste postali načelnik obveščevalne službe v mestnem štabu TO v Ljubljani. Oktobra 1990 ste postali poveljnik TO ljubljanske pokrajine, torej vodja najštevilčnejšega med sedmimi štabi. Na tem položaju ste leta 1991 dočakali osamosvojitveno vojno.
Za začetek bi se vrnil malo nazaj. Že v začetku osemdesetih let smo nekateri ključni pripadniki TO zelo intenzivno skušali preprečiti velike pritiske zveznih oblasti in JLA, ki so si želele podrediti takratni mestni štab TO Ljubljane. Postopoma so želeli prevzeti nadzor nad celotno TO, a jim tega slovensko vodstvo ni dovolilo. Sodeloval sem pri manevrski strukturi narodne zaščite. Ko sem prevzel vodenje TO ljubljanske pokrajine, smo imeli na svojem območju odgovornosti največje in najmočnejše enote JLA z vrhniško oklepno brigado, šentviško motorizirano brigado, polkom protiletalske obrambe, bataljonom vojaške policije in drugimi strukturami, ki so delovale na območju pokrajine, predvsem v Ljubljani.
Kako ste se že takrat pripravljali na vojno?
Utrjevali smo naše delovanje. Postopoma smo dobivali dodatno oborožitev. Že sredi leta 1990, ko je začela delovati manevrska struktura narodne zaščite, smo se po cele dneve in noči pripravljali za vojno in skušali predvideti vse možne scenarije napada.
Kdaj vam je postalo jasno, da je vojna neizbežna? Morda ob plebiscitu decembra 1990 ali še dlje časa nazaj?
Že sredi osemdesetih letih smo na vajah začeli opažati, da JLA spreminja vlogo sil TO in lastnih sil. In to tako, da bi jih lahko uporabila tudi v druge namene, ne le za obrambo pred napadom od zunaj. Imeli smo odlično mrežo virov, ki so imeli stike s pripadniki armade, zato so lahko dobivali podatke z različnimi stopnjami tajnosti. Ocene smo posredovali odgovornim v takratnem republiškem in političnem vodstvu Slovenije. Tu bi izpostavil generala Ivana Dolničarja – Janošika Bil je predsednik komisije za splošni ljudski odpor pri centralnem komiteju zveze komunistov, hkrati pa odličen poznavalec delovanja JLA in novo nastalih jastrebov.
Preberite še:
Janša si z ukrajinsko kravato pere vest #kolumna
Maja 1990, nekaj dni po prvih demokratičnih volitvah in sedem mesecev pred plebiscitom, je armada izvedla razorožitev TO. Slovenski odgovor na to je bila manevrska struktura, ki je bila ustanovljena v strogi tajnosti.
Večina orožja je bila že pred tem v vojašnicah. Armada ga ni nikamor odpeljala, ampak je teritorialni obrambi onemogočila ali omejila dostop do tega orožja. Le v 16 od 60 občinah je bilo orožje v skladiščih zunaj vojašnic, zato je ostalo pod našim nadzorom. Manevrska struktura je bila ključnega pomena za obrambno moč Slovenije. Izdelala je vojne načrte, organizirala sile, vzpostavljala tajna skladišča orožja, zbirala obveščevalne informacije ... Njeno organiziranje se je začelo po sestanku med Tonetom Krkovičem, Radetom Klisaričem in Borutom Usenikom, o katerem je Krkovič obvestil Janšo. Že oktobra 1990 je bila mreža manevrske strukture vključena v TO.
Kako ste dobivali orožje iz skladišč, ki jih je nadzorovala armada?
Na različne načine, tudi z zvijačami. Naši pripadniki so z različnimi izgovori prihajali v skladišče, nazaj grede pa odnašali orožje. Povedal vam bom anekdoto. Zalednika Ivo Furlan in Miran Barborič sta iz skladišča v Šentvidu pripeljala vojaško kuhinjo, v njej pa sta skrila 98 brzostrelk ingram, bolj znanih kot "uziji". Ko sta pri izhodu iz vojašnice naletela na vojake armade, sta mislila, da so ju odkrili, a je šlo le za menjavo straže. Zapustila sta jo skozi odprta vrata.
Kaj se je dogajalo v dneh pred vojno?
Še pred vojno sem pritiskal na načelnika TO Janeza Slaparja, da nam odobri dodatno mobilizacijo naših enot.
Zakaj ste jo želeli?
Želeli smo zagotoviti še večje bojno zavarovanje in pripravljenost za obrambo. Slapar mi tega ni dovolil. Očital mi je, da bom povzročitelj vojne med Slovenijo in Jugoslavijo! Še več: dan pozneje, 26. junija, ko so Primorsko že teptali tanki reškega korpusa JLA, je celo odobril, da lahko domov odide četrtina vojakov iz sestave enot TO, saj da je to praznični dan. Tega navodila seveda nisem mogel izpolniti.
Je bilo takšnih presenečenj še več?
Da. Andrej Lovšin, direktor varnostno-obveščevalne službe ministrstva za obrambo (VOMO), nam je v imenu tedanjega ministra Janeza Janše ukazal, da moramo umakniti vse izvidnike in opazovalce z območja vrhniške brigade.
Zakaj?
Utemeljitev je bila, da naši fantje delujejo preveč odprto in da ne poznajo dovolj značilnosti oklepne brigade. To ni bilo res. Na njegovo zahtevo so svoje obveščevalno izvidniške točke umaknili tudi milica, njena specialna enota in deloma pripadniki državne varnosti.
Lovšin je dolgoletni spremljevalec Janeza Janše. Skupaj sta bila na ministrstvu za obrambo. Sodeloval je v orožarskih poslih slovenskih oblasti s Hrvaško in BiH. Pod prvo Janševo vlado je Lovšin postal predsednik uprave Intereurope, ki jo je skoraj spravil v stečaj. Zakaj bi Lovšin ukazal umik izvidnikov?
Ne vem. Ko razmišljam za nazaj, je možno, da je podlegel pritiskom enega od svojih najbližjih sodelavcev, za katerega je zelo velik sum, da je bil del "plave naveze".
Preberite še:
Tudi dobavitelj medalj za veterane pozna Rajka Janšo
Kaj je "plava naveza"?
Ne smemo podcenjevati JLA in njene kontraobveščevalne službe. Tega posla smo se učili tudi mi teritorialci od njih. V okviru operativne akcije "Labrador" in že pred tem so vgrajevali svoje zveste ljudi v naš obrambni mehanizem. Med njimi so tudi takšni, ki nikoli niso preboleli dejstva, da je bila JLA v Sloveniji poražena. Še danes ne razumejo, ali pa ne dojemajo tega, da JLA ni več, podobno kot so povedale tiste znamenite besede Jožeta Pučnika:"Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo". Po svoje jih razumem. Šolali so se v vojaških akademijah JLA in delali v njenem sistemu. Nekateri niso videli čez plot. Da se pa še najde kakšen, ki po 30 letih išče alibi za svoje neuresničene sanje pri zmagovalcih, je najmanj neokusno.
Poudariti pa moram, da je bila med prestopniki iz JLA velika večina narodno zavednih častnikov, ki so v kasnejšem obdobju odigrali zelo pomembno vlogo pri razvoju naših obrambnih sil.
Leta 2006 ste zapisali, da je bila Slovenija ob razglasitvi samostojne države pijana od zmage: "Vsi smo se veselili, izražali zadovoljstvo, polni domoljubnih čustev. Na cestah pa ni bilo nobenih vozil, nobenega prometa in to je bil idealen trenutek za oklepno mehanizirano brigado iz Vrhnike." Zakaj cesta do Ljubljane ob razglasitvi samostojnosti ni bila blokirana?
Že v začetku meseca junija smo imeli na terenu težko gradbeno mehanizacijo, kamione, naložene s skalami in peskom, buldožerje, bagre in podobne ovire na ključnih točkah, predvidenih za blokade. Uporabili bi jih za oviranje premikov enot JLA s tanki in transporterji po cestah. Blokade smo varovali tudi z minsko eksplozivnimi sredstvi in bojnimi enotami. Toda predsednik izvršnega sveta mesta Ljubljana Marjan Vidmar je zahteval umik blokad, ker da gospodarstvu vsakodnevno nastaja velika škoda. Temu pritisku je popustil vodja koordinacijske podskupine, višji inšpektor policije Marjan Starc. Blokade so bile umaknjene z utemeljitvijo, da je milica sama sposobna v treh do štirih minutah narediti tampon cono z vozili živega prometa, ki bi po širini pokrila celotno območje cestišča v globini do štiristo metrov na smeri med Vrhniko in Ljubljano in na smeri od Horjula do Dobrove. Temu sem nasprotoval, a prevladala je njihova odločitev. To pobuda je sprejela tudi delovna skupina Republiške koordinacijske skupine, ki je bila prav takrat v nadzoru 5. pokrajinskega štaba pod vodstvom polkovnika Koprivnikarja.
In tanki JLA so v prvih urah 27. junija 1991 proti Ljubljani šli prav z Vrhnike. Armada je v 48 urah prevzela skoraj vse mejne prehode, s čimer je želela ustvariti obroč okoli Slovenije.
V prvih dneh vojne je bila JLA zelo uspešna. V rajonu Brezovice so njene sile dobesedno poteptale blokado, ki jo je postavil samostojni inšpektor milice Stane Leskovšek s svojimi možmi. Od tu je šel desni krak oklepne kolone čez Brezovico, proti Trzinu in se tam zaustavil z enim delom sil, glavnina pa je nadaljevala prodor do letališča Brnik. Letališče so uspeli blokirati in počasi pripravljati za popolni nadzor. Kasneje so njihova letala ubila dva avstrijska novinarja. Padel je tudi pripadnik gorenjske TO Perko. Zadnji del kolone s petimi transporterji se je zaustavil v Trzinu, ker je enemu transporterju odpadla gosenica, po tem ko se je zaletel v ograjo mostu. Zatem so jih blokirale enote TO in pripadniki slovenske milice. Drugi del kolone pa se je dejansko izgubil, z delom sil v smeri Toškega čela, glavnina kolone pa je preko Šentvida nadaljevala prodor do letališča Brnik in tam zasedla položaje. Odločni preventivni ukrepi pripadnikov TO in milice so preprečili okupacijo Slovenije in obvarovali Ljubljano.
Posebej je treba izpostaviti bitko za Trzin. Najpomembnejše je dejstvo, da je JLA svoj prvi poraz doživela v Trzinu. To je bilo že prvi dan vojne po razglasitvi Republike Slovenije, 27. junija 1991. Kot to opisuje zgodovinar, prvi načelnik vojaškega muzeja Slovenske vojske podpolkovnik, profesor Karlo Nanut, je naša zmaga pomenila veliko za moralo in bojni duh pripadnikov TO in slovenske policije ter državljanov. Trzin je bil prelomnica za vse nas. Tu je prišlo do prve uporabe strelnega orožja z naše strani. Prvi so streljali vojaki JLA. Kot piše Karlo Nanut, smo si tu dokazali, da smo se sposobni spoprijeti s tako mogočnim nasprotnikom, kot je JLA in ga premagati. Ta bitka nas je prepričala o naših sposobnostih in naši moči.
Tehtnica se je hitro začela prevešati na stran teritorialne obrambe. Postalo je jasno, da so generali armade podcenili odločenost prebivalcev Slovenije. Nato je prišel 28. junij 1991, ko ste dobili ukaz za napad na vojašnice. Od koga?
Od vršilca dolžnosti načelnika republiškega štaba teritorialne obrambe Janeza Slaparja. Ob 3h40 zjutraj sem dobil ustni ukaz za napad.
Nam lahko podrobneje opišete, kaj se je dogajalo?
Slapar je osebno zahteval, naj napadem vse vojašnice v Ljubljani. Rekel mi je na povsem nevojaški način, ne da bi me sploh vprašal, kakšno je stanje pri nas in kakšne so razmere v enotah: "Miha, kaj je z vami?! Vsi se borijo, samo ti se ne boriš." Rekel sem mu: "Načelnik, v čem je stvar?" On pa mi je dejal: "Cela Slovenija poka, samo ti ne pokaš." Odvrnil sem: "Načelnik, v čem je problem? Vse imamo razčiščeno, Rožnik smo zavzeli, skladišče v Borovnici praznimo, vse vojašnice so obkrožene." Potem mi je ukazal, naj napadem vse vojašnice z vsemi razpoložljivimi sredstvi.
Preberite še:
Janez Janša grozi z državljansko vojno
Zakaj ste ga zavrnili?
S temi rečmi se ni za igrati. Pristojno za poveljevanje novo nastale države Slovenije je bilo samo predsedstvo Republike Slovenije, ki pa takšnega ukaza ni dalo. Ukaz predsedstva je bil, da ne smemo prvi začeti bojnih dejstev. In tega ukaza smo se striktno držali.
Kaj bi se zgodilo, če bi izvršili ukaz?
Če bi ta nesmiselni ukaz uveljavil in napadel vse vojašnice, bi to lahko pomenilo katastrofo za Ljubljano in Slovenijo. Predvsem za civilno prebivalstvo. Zagotovo bi doživeli artilerijsko rušenje mesta, bombardiranje s težko in lahko bombniško aviacijo, doživeli veliko močnejše bojno delovanje izvidniške aviacije in ostalih sil armade. Na območju današnje Mestne občine Ljubljana je bilo sedem vojašnic in še nekaj drugih objektov. Vsega skupaj je bilo v njih približno 3500 vojakov z zelo močno oborožitvijo. V Šentvidu so bili proletarska brigada pod poveljstvom polkovnika Tomislava Šipčića, bataljon vojaške policije in četa za elektronska dejstva. Ta vojašnica je bila najmočnejša, saj bi lahko s svojim orožjem dobesedno zrušila Ljubljano. Prav tako od Slaparja nisem izvedel, kaj je sploh cilj napada.
Med ostalim orožjem je imel Šipčić na položaju v kasarni razmeščenih: 16 havbic kalibra 155 milimetrov (155-mm), 9 havbic 109-mm, 9 MM kalibra 120-mm, večje število MM 80-mm, vrsto protioklepnih sredstev Zolja, protiletalsko orožje Osa ... V prvi uri artilerijskega delovanja so bili sposobni na cilje v Ljubljani izstreliti 512 granat, težkih 18.945 kilogramov, napolnjenih z 3583 kilogrami eksploziva TNT. V naslednjem deseturnem intervalu bi bila ta enota sposobna na Ljubljano izstreliti 40 odstotkov manj sredstev, kar bi pa pomenilo 3072 granat, napolnjenih z 21.498 kilogramov TNT s 113.670 kilogramov skupne teže v jeklu.
"Cela Slovenija poka, samo ti ne pokaš," vam je očital Janez Slapar. Samo za to bi šlo? Za "pokanje", za vtis? Kaj ste odgovorili Slaparju?
Odgovoril sem mu: "Načelnik, hočem ukaz. Brez pisnega ukaza ne bom nič od tega naredil." Takoj za tem je to ponovno zahteval od mene. Potem sem mu pa poenostavljeno rekel, ne da bi ga naslovil po položaju: "Janez, nehaj se igrat vojno, tu je 300.000 ljudi. Položaj imamo popolnoma pod nadzorom. Nobene potrebe ni, da bi izpostavljali nedolžne ljudi. Brez pisnega ukaza ne bom naredil čisto nič." Še vedno je vztrajal, da ukaz izpolnimo.
Dialog sem zaključil tako, da sem ga nekam poslal in z besom odložil slušalko. Vsi v štabu so bili šokirani. Nekaj trenutkov po dialogu s Slaparjem je v prostore prišel Ludvik Zvonar, odposlanec republiške koordinacijske skupine in zarohnel: "Kaj je temu človeku, da daje tako nesmiselne ukaze." Operativnemu častniku Francu Plestenjaku je naročil, naj pokliče Slaparja. Pred vsemi nami ga je močno oštel in mu povedal, da so njegove zahteve nerazsodne, da v Ljubljani izvajamo vse naloge z vso odgovornostjo in velikimi napori, a uspešno. Pusti naj na miru pripadnike 5. pokrajinskega štaba, je dejal na koncu.
Ste o tem takrat kdaj govorili z Igorjem Bavčarjem, tedanjim sekretarjem za notranje zadeve, ki je z Janšo in Slaparjem koordiniral vojaške operacije TO in milice?
Pozneje me je poklical kot vodja republiške koordinacijske skupine in mi rekel: "Miha, po celi Sloveniji napadamo vojašnice, vsi napadajo, razen vas. Vse napadamo hkrati in s tem izkazujemo našo moč in odločnost." Tega ukaza takrat ni nihče izpolnil, res pa je, da so ga vsi ostali sprejeli. Le jaz sem ga zavrnil.
Nihče takrat ni napadal nobene vojašnice v Sloveniji. Poklical sem poveljnika območnega poveljstva Jožeta Molka. Zatrdil mi je, da se nič ne dogaja in da iz tankovske brigade ne izvajajo nobenih premikov. Ker je bilo v Ljubljani stabilno stanje, sem izhajajoč iz Bavčarjeve ocene zahteval, naj ob premikih vojaških oklepno mehaniziranih sil streljajo v gume tovornjakov in oklepnih transporterjev, kot tudi v tankovske gosenice v premiku, če do premikov pride. Kot tudi naj streljajo mimo žive sile, saj še nihče od naših pripadnikov ni bil v vojni. Ubiti človeka ni enostavno. Za ustvarjanje psihološkega pritiska pa streljanje tudi nekaj velja. Pod popolnim nadzorom smo imeli tudi stanje v Grosupljem in skladišču Zaloška goriva, prepolnem streliva in eksplozivnih sredstev. Poveljnik območnega štaba Grosuplje je držal položaj čvrsto v svojih rokah.
Pravijo, da morajo vojaki ubogati ukaze. To je prvo pravilo vojske.
Če je ukaz v nasprotju z vojaško zakonodajo, podzakonskim pravilnikom o poveljevanju in izvrševanju nalog ter proti mednarodnemu vojnemu pravu, mora poveljnik zavrniti ukaz. Samo poveljnik nosi individualno odgovornost za svoja dejanja. Ukaz je bil v popolnem nasprotju z mednarodnim pravom in vojaško logiko. Vse vojašnice so bile blokirane, zato niso predstavljale realne vojne grožnje. Neposredni nevarnosti bi izpostavil 300.000 prebivalcev Ljubljane. Poleg tega za napad nismo imeli na voljo dovolj ljudi ne kompletnih posadk na kolektivnih orožjih. Prva dva dni vojne je potekala mobilizacija zelo počasi. Janez Janša in Janez Slapar sta namreč spomladi sesula mobilizacijski sistem. Naše enote niso bile niti polovično popolnjene. Kurirji marsikje niso mogli vročati vabil, saj mnogi zvonci v stolpnicah niso imeli imen in priimkov.
Preberite še:
Ta država potrebuje očiščenje po zgledu Islandije #intervju
Ste še vedno prepričani, da bi polkovnik Šipčić kot povračilni ukrep za napad začel obstreljevati civilne objekte v Ljubljani?
Absolutno. S tem je grozil Dušanu Kumru (pozneje vodji poslanske skupine SD v DZ op.a.) in predsedniku izvršnega sveta Šiške Petru Zuletu. Njegovih groženj Slaparju po telefonu nisem omenjal zaradi velike verjetnosti, da razgovoru prisluškujejo obveščevalci JLA. Raje sem ustvarjal vtis, da se v Ljubljani ničesar ne bojimo. Šipčićev vzdevek je bil "nori Šile", saj je brezkompromisno izvrševal vsa povelja nadrejenih in to ne glede na posledice. Artilerijo je že usmeril proti ciljem v Ljubljani in okolici. Napadel bi stavbe predsedstva, vlade in skupščine, PTT, RTV, ljubljansko plinarno, Kemično tovarno v Mostah, vodno zajetje v Klečah, tovarno Color v Medvodah, objekte na Šmarni gori, tovarno JUB ...
Šipčićeve namere, da udari po Ljubljani, je v sarajevskem časopisu opisal tudi general major Vahid Karavelić, poveljnik obrambe Sarajeva. Karavelić je bil namestnik Šipčića v Šentviški brigadi, a ga je ta zaradi bošnjaškega porekla povsem odrinil na stranski tir.
Ukaz ste torej zavrnili. Kaj je sledilo?
Dobre pol ure po prvem ukazu me je poklical stotnik Neven Borak iz prvega partizanskega odreda TO, ki je blokiral vojašnico v Mostah. Dejal mi je, da je dobil šifriran ukaz, podpisan z mojim tajnim imenom "Sonce". Takoj sem mu pojasnil, da jaz takega ukaza nisem dal.
Na moje presenečenje je zavrnil moj ukaz, kot je dejal. Nisem vedel, o čem sploh govori. Komaj sem ga prepričal, da sam nisem dal nobenega novega ukaza. Ta lažni ukaz, ki je po novih sredstvih za zveze "Racal" lahko prišel le iz republiške koordinacijske skupine ali republiškega štaba TO, sem takoj onemogočil. Obvestil sem vse poveljnike, da ukaz ni moj in da je lažen. Natančno sem jim ukazal, da lahko bojna dejstva izvajajo le, če so direktno napadeni ali če jim to sam ukažem s svojim glasom.
Nekdo je torej ponaredil ukaz za napad, da je izgledalo, kot da je vaš?
Da. Lažni ukaz z mojo šifro so poslali mojim podrejenim poveljnikom s cirkularnim obvestilom. Prišel je lahko le iz republiške koordinacijske skupine, republiškega sekretariata za obrambo, republiškega štaba teritorialne obrambe ali varnostne službe Republike Slovenije.
Ali danes že veste, kdo je izdal lažni ukaz?
Pravzaprav gre tudi za vprašanje, kdo ga je posredoval po sistemu zvez "Racal". Strokovnjak za zveze. Skoraj z gotovostjo vem še več, a tega zaenkrat ne želim razkriti. Njegovi sodelavci, ki ta primer poznajo, še ne želijo javno nastopati. Deloma tudi iz strahu zaradi njegove nepriljudnosti in nasilne agresivnosti.
Bi lahko Slapar prvi ukaz na napad dal brez vednosti Janše?
Ne. Trdno sem prepričan, da je ta ukaz dal Janez Janša. Govoril sem z vsemi člani predsedstva, predsednikom parlamenta Francetom Bučarjem, z vsemi. Nihče ni vedel za ta ukaz, Slapar me je hotel zmanipulirati, zato sem z njim takrat opravil.
Sledila je vaša razrešitev. 2. julija 1991, le tri dni pred začetkom pogajanj na Brionih, ki so se končala z dogovorom o zaustavitvi sovražnosti, je vaš naslednik Janez Lesjak ponovno ukazal napad na ljubljanske vojašnice. Tudi takrat ga je Neven Borak zavrnil.
Slapar mi je sporočil, da se je predsedstvo odločilo, da me zamenja, čeprav predsedstvo o tem ni odločalo, kot sem kasneje ugotovil, pa s tem tudi seznanjeno ni bilo. Upam si reči, da je pod vtisom teh prikrojenih navedb postopek zamenjave opravil sam. Mojim možem je povedal, da "s poveljnikom Butaro ni nič narobe, odločeno je bilo, da gre na višji položaj, za mojega pomočnika za domovinske zadeve". Ko je bil izdan drugi ukaz za napad, 2. julija 1991, so se razmere v Sloveniji že umirjale.
Ko vas poslušamo, še vedno ne razumemo bistvenega: zakaj bi si kdo želel eskalacije vojne, četudi na račun žrtev med civilnim prebivalstvom?
Dogodkov iz tistega časa se nikoli ni dokončno razčistilo. Do sedaj ni bila izvedena nobena resna analiza bojnega delovanja v vojni za Slovenijo 1991. Obstajajo resni indici, da je bilo naše vodstvo spodbujano s strani tujih vojaških operativcev, ki so zagotavljali, da bodo v primeru resnega konflikta z Jugoslavijo podprle Slovenijo z orožjem, potrebno opremo in drugimi sredstvi, ter tako pripomogli k temu, da se ubranimo. Ne smemo pozabiti na to, da je Jugoslavija z JLA napadla novo mlado suvereno državo Slovenijo. Kako to teče v praksi, sedaj doživljamo v vsakodnevnih poročilih o vojni v Ukrajini.
Ampak ponovil bom vprašanje: zakaj bi si po vašem kdo želel, da vojna za Slovenijo postane res krvava? So bile to res nekatere tuje obveščevalne službe ali kar heroji naše osamosvojitve?
V tem primeru gre za nekakšno kombinacijo enega in drugega. Verjamem, da je bila agresivnost nekaterih članov republiške koordinacijske skupine posledica dejavnosti tujih obveščevalnih služb. O tem so mi govorili vsi člani slovenskega predsedstva, s katerimi sem govoril. Pravijo, da niso poznali podrobnosti in da so bili v marsičem napačno obveščeni. Nekateri so ocenjevali, da bi več človeških žrtev in rušenja spodbudilo Zahod v podporo Sloveniji. Poznejši dogodki so pokazali, da je šlo za izrazito zgrešene ocene. Obranili smo se sami, že 15. januarja 1992 je večina evropskih držav priznala Slovenijo.
Z mojo zamenjavo pa je Janša prikril svojo odgovornost, da nas je napad JLA v strateškem smislu presenetil in da je njegova reorganizacija TO povzročila nepotrebni kaos, ki smo ga med vojno reševali s skrajnimi napori. Na isti dan, 28. junija 1991, je na našem območju izvidniška enota specialne brigade Moris brez moje vednosti vpadla v skladišče orožja v Borovnici. Domačini in Morisovi pripadniki so začeli nekontrolirano odnašati puške, brzostrelke in škorpijone. Vse to je s kamero posnel varnostni oficir iz ljubljanskega pokrajinskega štaba TO Brane Praznik, ki ga je pri tem spremljal Rajko Janša (brat Janeza Janše, op. a.). Na to nalogo sem ju poslal zato, da dokumentirata situacijo.
Brane Praznik, ki zase pravi, da je nekoč lastnoročno štel marke od prodaje orožja, je leta 2007 o orožarskih poslih napisal odmevno knjigo. Se je trgovina z orožjem začela že drugi dan vojne?
Sam sem zahteval natančen seznam, koliko in katero orožje iz Borovnice je končalo pri naših enotah v Sloveniji. Z gotovostjo pa lahko povem, da je v tistem času v bližino Borovnice prišel konvoj motornih vozil s Hrvaške, ki se je tja vrnil, založen z orožjem in strelivom. Kolobocije z orožjem so se začele že pred vojno.
V SDS osamosvojitveno vojno že več let politizirajo za lastne potrebe. Skušajo jo "prodajati" kot izključno njihovo zgodbo. Janez Janša in Aleš Hojs, nekdanji predsednik združenja veteranov slovenske osamosvojitve (VSO), celo govorita o izdajalcih. Kako je mogoče osamosvojitev kot največji trenutek v zgodovini naše države ubraniti pred privatizacijo za politične namene in poizkusi revizije zgodovine?
Osamosvojitev ni lastnina nikogar. Zmagali smo zahvaljujoč pametnemu in preudarnemu državnemu vodstvu ter zadostne, morda včasih prenapete, a potrebne agresivnosti na obrambno varnostnem področju. Tu je republiška koordinacijska skupina svojo vlogo odigrala izredno učinkovito. Teritorialci, miličniki in naši prebivalci smo bili eden z drugim, kot še nikoli ne v vsej naši zgodovini. Takšnega potenciala ni mogoče premagati. Na koncu koncev smo zmagali. Premagali smo veliko vojaško silo, naj se sliši še tako samoljubno. Ko se sedaj pojavljajo lažni in napihnjeni kvazi strokovnjaki ter razglabljajo svoje nebuloze, jih je najboljše pustiti pri miru, da se sesujejo in ovenejo v svojih izmišljotinah.
Da se pa sedaj mnogi bahajo z veteranstvom, je del nekega izmišljenega rituala, političnega obračunavanja in produciranja nizkih udarcev. Prav zanimivo mi je bilo, ko sem Aleša Hojsa leta 2016 v kadetnici na posvetu o osamosvojitveni vojni osemkrat zaporedoma vprašal, od kod njemu veteranski status. Vedel sem, da je bil še leta 1989 pripadnik rezerve v vodu TO iz občine Center. V Ljubljani smo pregledali vse sezname pripadnikov manevrske strukture narodne zaščite in tudi vse sezname enot TO iz leta 1990 in 1991. Na nobenem seznamu ga ni bilo. Vznemirjeno mi je odgovarjal, da to ni moja stvar in kaj pa me to briga.
Osemkrat sem ponovil to vprašanje pred lepim številom vodilnih ljudi iz Slovenske vojske, Centra vojaških šol, Vojaškega muzeja in generacijo slušateljev in slušateljic šole za častnike. Na koncu je Hojs ves vznemirjen dejal, da je pač šel na upravno enoto, zahteval veteranski status in ga dobil. Zahvalil sem se mu za odgovor z besedami, da bi to vprašanje lahko veliko prej rešila in ne bi tratila časa.
