V začetku tedna so slovensko javnost začudili prizori več sto metrov dolge vrste ljudi, ki so pred zdravstvenim domom v Slovenski Bistrici čakali na vpis k novi zdravnici družinske medicine. Toda dogajanje za poznavalce lokalnih razmer ni bilo presenečenje.
Da bo več tisoč ljudi z območja tega štajerskega mesta ostalo brez osebnega zdravnika, je bilo namreč jasno že v začetku leta. Kaj se je torej zgodilo v Slovenski Bistrici? Zakaj delo v tamkajšnjem zdravstvenem domu ni zanimivo za zdravnike? In kakšna je odgovornost občine, ki jo skupaj že četrt stoletja vodi župan Ivan Žagar (SLS)?
Najprej številke. V Slovenski Bistrici in treh okoliških občinah (Poljčane, Makole, Oplotnica) deluje 21 družinskih zdravnikov in pediatrov. Od tega jih je 12 zaposlenih v tamkajšnjem zdravstvenem domu, ki ga od leta 2020 vodi Urška Sedmak. Preostali so koncesionarji. Pri vseh je po zadnjih podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) opredeljenih okoli 31.300 pacientov.
Za primerjavo: v štirih občinah, ki so ustanoviteljice zdravstvenega doma, je leta 2022 živelo dobrih 36 tisoč ljudi. To pomeni, da je brez osebnega zdravnika skoraj pet tisoč ljudi. Toda v oči bode podatek, da so se razmere v Slovenski Bistrici v zadnjem letu dni močno poslabšale. Še oktobra lani je imelo 22 zdravnikov opredeljenih okoli 34.300 pacientov, torej tri tisoč več. V istem času se je na ravni državi število opredeljenih pacientov celo povečalo.
Preberite še:
Zakaj družinski zdravniki pri zasebnikih delajo več kot v javnem sistemu?
Kaj je opozarjala bivša strokovna direktorica
Jedro težave v Slovenski Bistrici je, da je v razmeroma kratkem času odšlo več družinskih zdravnikov, ki jih zdravstveni dom in občina nista uspela nadomestiti z novimi zaposlitvami ali koncesijami. Še dva koncesionarja sta se upokojila: Marjana Colarića, ki je imel ambulanto v Poljčanah, je nadomestila zdravnica iz Rogaške Slatine, zamenjave za Tanjo Pavlović, ki je delovala v prostorih zdravstvenega doma, pa v Slovenski Bistrici niso uspeli najti.
Koliko je družinskih zdravnikov na širšem območju Slovenske Bistrice
Dodaten udarec je bil odhod strokovne direktorice zdravstvenega doma Alenke Antolinc Košat. Po 20 letih je odšla v Maribor, kjer je odprla koncesijsko ambulanto. "Sem Mariborčanka. Ko sem dobila priložnost, da se vrnem, sem jo izkoristila. Drugače bi še naprej ostala v tem javnem zavodu," nam je pojasnila razloge za odhod.
Toda zdaj že nekdanja strokovna direktorica je že februarja, torej pred sedmimi meseci, javno opozarjala, da se družinski zdravniki neradi odločajo za delo v Slovenski Bistrici, ker so tam preobremenjeni z delom v dežurni službi in nujni medicinski pomoči. Zakaj? Ker ga koncesionarji ne želijo opravljati, četudi bi ga po pogodbi z zdravstvenim zavodom morali.
"Na našem območju imajo vsi koncesionarji to pogodbo sklenjeno, vendar se je ne držijo," je v začetku leta na seji občinskega sveta opozorila Alenka Antolinc Košat in dodala: "Obremenitev ni enakomerno razporejena. Zdravniki ZD opravijo osem odstotkov dela v nujni medicinski pomoči, koncesionarji pa le štiri. Ob tem, da jih je dvakrat več." "Zdravnike koncesionarje smo uvrstili na seznam, pa niso prišli. Ko smo javili občinam, da se niso odzvali, se ni zgodilo nič," je poudarila.
Preberite še:
Zakaj splošni zdravniki danes delajo manj kot prej #analiza
Zakaj je občina z razpisom čakala pol leta?
V takšnih primerih ima občina možnost, da koncesionarjem pogodbo odpove, a se v Slovenski Bistrici za to niso odločali. Najverjetneje tudi zato, ker niso želeli tvegati, da bi koncesionarji odšli drugam. V Ljubljani in Mariboru jim recimo ni treba dežurati.
Na občini Slovenska Bistrica se branijo, da so to problematiko v zadnjih mesecih večkrat obravnavali občinski svetniki in sprejeli več sklepov. Toda kronologija dogodkov kaže, da so v občini te težave reševali dokaj počasi.
Primer: zdaj že nekdanja koncesionarka Tanja Pavlović je konec lanskega decembra obvestila občino in zdravstveni dom, da se bo julija letos upokojila. Kljub temu je občinski svet šele konec maja, torej le slab mesec dni prej, sprejel odlok o podelitvi koncesije. V začetku junija so objavili razpis, a je prijaviteljica odstopila od prijave in to še preden ji je bila vročena odločba o izbiri.
"Na drugi javni razpis, objavljen 19. septembra letos, pa se ni prijavil nihče," so včeraj pojasnili na občini Slovenska Bistrica. Zakaj pred tem niso razpisali nobene nove koncesije? "Ker ni bilo potrebe," odgovarjajo.
Preberite še:
V Ljubljani so zdravniki raje zasebniki. Celo šefinja zdravstvenega doma.
Zakaj imajo koncesionarji več pacientov
Toda odgovora na vprašanje, zakaj je v Slovenski Bistrici naenkrat na tisoče ljudi ostalo brez družinskega zdravnika, ne gre iskati samo v tem, da si občine "kradejo" zdravnike. Razlog tiči tudi v razlikah pri številu pacientov, kar pa je pogojeno s plačilom.
Leta 2019 je tedanji minister za zdravje Aleš Šabeder zaradi groženj s stavko in množičnimi odpovedmi splošnih zdravnikov ugodil zahtevam in znižal normative za opredeljene bolnike, torej najvišje število pacientov, ki jih lahko obravnavajo. Splošni zdravniki in pediatri lahko od takrat odklanjajo nove paciente, ko dosežejo normativ 1.895 glavarinskih količnikov, kar je okrog 1.500 pacientov. Kdor dela več, torej velika večina, pa dobiva več denarja.
Kar je ključno, dodatno plačilo pri koncesionarjih, ki se odločijo, da bodo sprejeli več pacientov od normativa, je višje kot pri njihovih kolegih, zaposlenih v javnih zdravstvenih domovih. In to se nazorno kaže tudi v Slovenski Bistrici.
Nobeden od osmih družinskih zdravnikov, zaposlenih v tamkajšnjem zdravstvenem domu, ne dosega povprečja države. Po zadnjih podatkih ZZZS dosegajo od 1.915 do 2.100 glavarinskih količnikov oziroma med 81 do 89 odstotkov povprečja države. Dve zdravnici, ki sta tam začeli delati zadnji, tako še nimata izpolnjenega normativa, torej bi morali sprejemati nove paciente. Edina, ki je krepko presegala povprečje, je bila Antolinc Košat, ki se je zdaj preselila v Maribor.
Povsem drugače je pri koncesionarjih. Ti dosegajo od 2100 do 3000 glavarinskih količnikov, večina jih presega državno povprečje, nekateri so neverjetnih 40 odstotkov nad njim.
"Za začetek je treba določiti dnevno normo"
"Koncesionarji dokazujejo, da se lahko v družinski medicini dela več. Seveda, če se hoče," poudarja nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin, ki je dolga leta vodil ZZZS.
Kot glavno težavo izpostavlja znižanje normativov, do česar je prišlo v času Šarčeve vlade. "Najprej so si znižali normo, potem pa zahtevali višje plačilo za dodatno delo. Šlo je za obvod kolektivne pogodbe v zdravstvu," je opozoril Fakin. "V eni od zasavskih občin obstaja koncesionar, ki ima, ne boste verjeli, 3.500 količnikov. Na leto iz zdravstvene blagajne prejme skoraj 400 tisoč evrov. Kako to zmore? Pomagata mu dva specializanta," je opisal.
Poudaril je, da bi bilo mogoče večino težav rešiti z boljšo organizacijo dela. "Za začetek je treba določiti normo, koliko mora vsak družinski zdravnik narediti dnevno," meni Fakin. Upa, da bo svoje prinesla nova zakonodaja, s katero bodo bolj pravično nagrajevali tiste, ki so sposobni in delajo več.
