Dejstvo: na volišča je prišlo veliko ljudi
V medijih je bilo mogoče slišati ocene, da je bila volilna udeležba na referendumih o zakonih o vladi, dolgotrajni oskrbi in RTV Slovenija slaba. V resnici je bilo ravno nasprotno. Na volišča je prišlo dobrih 700.000 ljudi - skoraj 42 odstotkov vseh. Če ne štejemo referendumov o vstopu v EU in zvezo Nato, je več volivcev kot v nedeljo glasovalo le še na dveh referendumih v tem stoletju:
- o zakonu o vodah, ki bo verjetno še dolgo držal rekord. Lani se ga je kljub temu, da ga je tedanja koalicija preložila v poletje, udeležilo dobrih 45 odstotkov ljudi oziroma 788.000.
- o arbitražnem sporazumu, na katerem je leta 2010 glasovalo skoraj 43 odstotkov vseh tistih, ki so takrat imeli volilno pravico.
Po kriteriju udeležbe je tako trojček referendumov premagal referendume o nedeljskem zaprtju trgovin, volilnem sistemu, drugem tiru, izbrisanih, vračanju vlaganj v telefonijo, železnicah ... Tudi trojčka referendumov o pokojninski reformi, malem delu in arhivu, ki je leta 2011 zabil enega zadnjih žebljev v krsto vlade Boruta Pahorja, se je udeležilo "le" 40 odstotkov volilnih upravičencev, torej nekaj manj kot včeraj. Vprašanje, zakaj v Sloveniji praktično ni mogoče, da bi na referendum prišla več kot polovica ljudi, pa je druga zgodba.
Preberite še:
Veliki poraženec #komentar
Mobilizacije desnice ni bilo
Za SDS kot pobudnico referendumov je bila nedelja pomemben dan. Po tem, ko je njenega kandidata Anžeta Logarja za predsednika na volitvah podprlo 420.000 ljudi, kar je enako seštevku glasov SDS in vseh drugih strank desne sredine na aprilskih parlamentarnih volitvah, se je pričakovalo, da bodo v Janševem taboru ohranili mobilizacijski naboj. Sploh zato, ker so za uspeh referenduma potrebovali kvorum 334.000 glasov proti.
Ne le, da se to ni zgodilo – od tega je bila SDS zelo daleč. Zakon o RTV Slovenija, ki je bil za Janšo ključnega pomena, je podprlo le 265.000 ljudi. To je celo 15.000 manj od števila glasov, ki ga je SDS dobila na aprilskih volitvah. V tem podatku gre verjetno iskati razloge, zakaj je Janša takoj po volitvah iz Paname izražal nezadovoljstvo nad (ne)delom NSi v tej kampanji, voditelja volilne oddaje na Nova24TV pa nad Anžetom Logarjem, ki ga v njej ni bilo mogoče opaziti. Nekoliko bližje, z dobrimi 304.000 glasovi, je bila SDS pri zakonu o vladi, a gre tu verjetno tudi za glasove nekaterih levosredinskih volivcev, ki so jih k glasovanju "proti" pozivale nekatere okoljevarstvene organizacije.
Nesporno dejstvo ostaja: četudi na volišča ne bi prišel en sam podpornik kateregakoli od treh zakonov, bi SDS referendume izgubila.
Preberite še:
Kje je bil Janša včeraj? V Srednji Ameriki.
Nov "ne" mest Janši
Rezultati vseh volitev potrjujejo, da je SDS vse manj stranka mest in vse bolj stranka podeželja. To se je vnovič potrdilo v nedeljo. Tudi na glasovanju o zakonu o vladi SDS ni uspelo zmagati v enem okraju, ki se prekriva s katero od mestnih občin. Znova se je pokazalo, da SDS v kampanjah ne uspeva več prodreti v mesta in večja urbana središča. Tam je v nekaterih okrajih zakon o RTV Slovenija podprlo celo tri četrtine volivcev.
Na referendumu o zakonu o vladi je tako SDS osvojila le nekatere manj urbane okraje v zahodni, jugovzhodni in vzhodni Sloveniji, kjer je na predsedniških volitvah slavil Logar. Še slabši za SDS je bil rezultat referenduma o zakonu o RTV Slovenija, kjer je osvojila le 12 okrajev, pri čemer pa je izgubila celo v nekaterih tradicionalno desno usmerjenih: v Grosuplju, okolici Celja, Kranju 3, Lenartu v Slovenskih Goricah, Trebnjem, Brežicah ...
Udeležba na predsedniških volitvah
Preberite še:
SDS izginja iz mest
Zahodna Slovenija raje voli kot vzhodna
Letošnje "supervolilno leto" je še okrepilo ločnico med zahodnim delom Slovenije, ki je imelo na volitvah in referendumih zadovoljivo udeležbo, in vzhodnim delom države, kjer volitve – če odštejemo lokalne – zanimajo vedno manj ljudi.
Trend je jasen: udeležba praviloma pada vzhodno od Trojan, na območjih, ki so v večji meri kmetijska, ki so manj razvita od državnega povprečja, in kjer se veliko ljudi vozi na delo v Avstrijo. To posledično pomeni, da v Sloveniji živi na sto tisoče ljudi, ki jih dogajanja na ravni države bolj ali manj ne zanimajo. V najboljšem primeru jih zanima le, kdo bo vladal v njihovi občini. Tudi glede na izkušnje v nekaterih drugih državah srednje in vzhodne Evrope je na mestu vprašanje, ali je ta trend sploh še mogoče obrniti.
Ima Gibanje Svoboda že stalno volilno bazo?
Za zakon o RTV je tako glasovalo 442.000 ljudi, kar je približno 200.000 manj od vsote glasov, ki so jih na aprilskih parlamentarnih volitvah dobile stranke leve sredine. Prvi sklep je jasen: mobilizacija na levi sredini je uspešnejša, ker črpa iz večjega bazena. Toda v kolikšni meri so ti glasovi vezani na konkretne stranke?
Po priključitvi LMŠ in SAB v Gibanje Svoboda se je liberalni pol znova konsolidiral v eni veliki stranki - prvič po petnajstih letih. Temu je sledil zelo dober rezultat Gibanja Svoboda na lokalnih volitvah, nato še prepričljiv referendumski "za". To pomeni, da stranki Roberta Goloba uspeva to, kar tudi na vrhuncu nikoli ni uspelo SMC - da dobiva lastno bazo glasov, ki je trdneje vezana na stranko.
