Lansko pozno jesen je bil Janez Janša predsednik vlade. Četudi je imela njegova koalicija v parlamentu le 38 glasov, si je tam večino učinkovito "kupovala" z ločenimi dogovori s poslanci dveh strank in narodnih skupnosti. Kljub vsem aferam in ekscesom oblasti Janši ni kazalo slabo. Na čelu opozicije je bila takrat še Tanja Fajon, sam pa je imel na voljo na stotine milijonov proračunskih evrov, ki jih je lahko njegova vlada porabljala za dobrikanje volivcem.
Minilo je leto dni, v katerem so se karte na domačem političnem prizorišču povsem premešale. Mesarjenje SDS po državnem gospodarstvu je pomagalo v politiko lansirati Roberta Goloba. Njegovo Gibanje Svoboda je na aprilskih parlamentarnih volitvah, z eno najvišjih volilnih udeležb v tem stoletju, Janšo odpihnilo z oblasti.
Toda široka nezaupnica nekdanji oblasti je bila le začetek:
1. Na predsedniških volitvah je Janšev kandidat Anže Logar uspel mobilizirati dobesedno "vse, kar leze in gre na desnici", a je bilo to še vedno premalo za zmago nad Natašo Pirc Musar.
2. Sledili sta dve interpelaciji, proti Tatjani Bobnar in Tanji Fajon, ki ju je podprlo zgolj 24 oziroma 22 poslancev. V obeh primerih torej manj, kot je vseh poslancev SDS.
3. Na lokalnih volitvah je SDS res osvojila največ glasov, a je bila ta tesna zmaga v resnici pirova, saj je dokončno izginila iz mest. V dvanajstih mestnih občinah ni dobila niti enega župana in tretjino manj svetniških mandatov kot pred dvanajstimi leti. Trend simbolizira popoln polom stranke v Ljubljani.
Glasovanje o zakonu o dolgotrajni oskrbi
Glasovanje o zakonu o RTV
Glasovanje o zakonu o vladi
4. Sledil je še neuspeh SDS na današnjem trojnem referendumu. Ne samo, da ji ni uspelo na volišča privabiti najmanj 340.000 nasprotnikov vladnih zakonov. Toliko bi jih potrebovala za 20-odstotni kvorum proti. Tisti, ki so prišli, so v večini glasovali za sprejem zakonov.
Če Janšo primerjamo z Napoleonom, so bile aprilske volitve njegova bitka pri Leipzigu. Tam je francoski vladar leta 1813 izgubil proti združeni armadi sedmih evropskih vojska. V tem kontekstu je današnji poraz njegov Waterloo, neuspešen poizkus njegove vrnitve iz političnega "izgnanstva".
S trojnim referendumom je želel Janša ošibiti Golobovo vlado, ji nasuti pesek v kolesje in – v primeru RTV Slovenija – ubraniti eno od svojih najpomembnejših trdnjav. Lastni bazi in vsej Sloveniji je želel sporočiti, da je nova oblast le prehoden pojav, ki se bo pod težo notranjih in zunanjih pritiskov hitro sesula. Na ta način bi visoko stopnjo politične mobilizacije in presing, če uporabimo nogometni žargon, uspel prenesti v leto 2023.
Toda s tem načrtom je tudi sam tvegal veliko. "All in" taktika se mu je danes vrnila kot bumerang. Leto 2022 končuje kot ultimativni politični poraženec, kot nekdo, ki nima več česa ponuditi svoji bazi: ne zmag, ne služb. V vsaki državi z daljšo demokratično tradicijo bi politik s takšnim izplenom že zdavnaj sestopil s prizorišča. Slovenska desnica je po tem kriteriju pač specifična.
Tudi edina stvar, ki jo je Janša v "supervolilnem" letu pridobil (politični kapital Anžeta Logarja), mu v resnici ne koristi. Ob dejstvu, da bodo evropske volitve, kjer bo Logar zelo verjetno kandidiral, šele leta 2024, je ta kapital trenutno "mrtev". Uporaben je le za neskončne špekulacije o zamenjavi oblasti v SDS, in preigravanja, ali in kaj se utegne dogajati na slovenski desnici.
Medtem ko se bodo na desnem polu v naslednjih mesecih verjetno krepile razprave o tem, da "tako res ne gre več naprej", ima Robert Golob z novo zmago nad Janšo zdaj prosto pot do zaključka mandata leta 2026. Razmerja v državnem zboru mu omogočajo absolutno prevlado v koaliciji, iz katere nobena od preostalih dveh dokaj šibkih partneric (SD, Levica) zelo verjetno nikoli ne bo želela izstopiti. Ne le zaradi političnih koristi, slabega finančnega položaja obeh strank ali vsaj v primeru Levice bremena hipoteke iz leta 2020, ko je njen odhod iz separatnega dogovora z Marjanom Šarcem pomagal pripeljati na oblast Janševo vlado.
Pri posameznih odločitvah ima namreč Golob še vedno na voljo podporo NSi. V tej stranki pa bodo morali ob serijskih porazih desnega hegemona verjetno dobro razmisliti o svojem političnem "bistvu" v prihodnjih letih.
Vse to posledično pomeni, da bi se lahko slovenska država in družba iz območja visokega pritiska vendarle začeli vračati v bolj normalne, manj histerične tire. V tem pogledu bo ključni izziv Golobove vlado zdravstvo – sploh, ker je resorni minister Danijel Bešič Loredan na tem področju ustvaril velik val pričakovanj.
Politika bi tako lahko v Sloveniji znova postala to, kar je v večini razvitih demokracij: iskanje načina za rešitev težav ljudi, ne pa konstantna vojna, od razpleta katere je vedno znova odvisna usoda ustavnih in drugih temeljev te države. In prav to je največje spoznanje "supervolilnega leta" 2022: da Slovenija po vseh pretresih ostaja delujoča demokracija, ki je del jedrne Evrope.
