Mesec dni po ameriških predsedniških volitvah, na katerih je slavil Joe Biden, je na obisk v ZDA odpotovala delegacija slovenske vlade, ki jo vodi minister za zunanje zadeve Anže Logar. Sprejel ga bo ameriški državni sekretar Mike Pompeo, ki je avgusta obiskal Slovenijo. Z ministrom za infrastrukturo Jernejem Vrtovcem bo Pompeo podpisal sporazum o strateškem civilnem jedrskem sodelovanju. V ZDA ga vidijo kot nov korak pri lobiranju za to, da bi drugi blok Jedrske elektrarne Krško gradil ameriški Westinghouse.
Toda pod površjem diplomatskih puhlic se skriva velika negotovost. 20. januarja, ko bo Biden v Beli hiši zamenjal Donalda Trumpa, se bodo odnosi z ZDA začeli pisati na novo. Od "prijateljstva, ki raste", kot je avgusta govoril Pompeo, bo ostalo bore malo. Janša je še vedno edini šef vlade v EU, ki Bidnu ni čestital. V dolgih urah, ki jih je v času ameriških volitev preživel na družbenem omrežju Twitter, je Janša za zmago raje vnaprej čestital Trumpu, užalil Bidna kot "enega najšibkejših predsednikov v zgodovini", ameriške medije pa obtoževal "zavlačevanja in zanikanja dejstev". Prepiral se je z več vidnimi predstavniki Demokratov in se v očeh sveta jasno profiliral kot del evropske populistične desnice.
Izhodišče vlade Janeza Janše pri graditvi odnosov z Bidnovo administracijo ne bi moglo biti slabše. Brez vpliva v Washingtonu bo ostala ameriška veleposlanica v Sloveniji Lynda Blanchard, nepremičninska podjetnica, ki jo je za diplomatski položaj izbral Trump. Še toliko bolj bo zato pomembna vloga novega veleposlanika Slovenije v ZDA Toneta Kajzerja, ki je tja v soboto pripotoval skupaj z Logarjem. Toda njegovo dosedanje delo ne zbuja prevelikega zaupanja.
Preberite še:
Ameriški postroj slovenskih energetskih direktorjev
Janševi so ga med afero Patria poslali na Finsko
Kajzer je že vrsto let zvest kader SDS in član njenega strokovnega sveta. V času prve Janševe vlade je bil državni sekretar na zunanjem ministrstvu. V njenih zadnjih dneh, novembra 2008, je bil imenovan za veleposlanika na Finskem, od koder smo uvažali nove vojaške oklepnike. To je bil čas, ko je Slovenijo pretresala afera Patria. V drugi Janševi vladi je bil spet državni sekretar. Leta 2013 je odšel za veleposlanika na Dansko. Ko se je čez pet let vrnil, je podprl Logarja na volitvah za ljubljanskega župana in pozneje pod njegovim ministrovanjem še tretjič postal državni sekretar.
Prav Kajzer je tisti funkcionar zunanjega ministrstva, ki je aprila letos Svetu Evrope poslal depešo o "komunističnih strukturah" v slovenskih medijih. To je storil, čeprav je šlo za besedilo, o katerem ni odločala vlada, ampak ga je spisal vladni urad za komuniciranje, ki ga vodi Uroš Urbanija. Toda Kajzerjev največji karierni polom je starejšega datuma.
Novi veleposlanik Slovenije v ZDA je namreč ključni avtor memoranduma, ki ga je Janša marca 2013, v zadnjih dneh njegove druge vlade, na Mokricah podpisal s tedanjim predsednikom hrvaške vlade Zoranom Milanovićem. Z njim naj bi državi dokončno rešili vprašanje prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev nekdanje zagrebške podružnice Ljubljanske banke (LB). Kot je znano, jih je hrvaška država ob osamosvojitvi prevzela v svoj javni dolg. Nato sta v njenem imenu dve hrvaški banki, Privredna banka Zagreb (PBZ) in Zagrebačka banka, zahtevali vrnitev tega denarja od LB in Nove Ljubljanske banke (NLB). Začeli sta serijsko vlagati tožbe. Dogovor Janša-Milanović iz leta 2013 je zato predvidel, da bosta državi to vprašanje rešili med pogajanji o nasledstvu. Do takrat pa bi morala Hrvaška zaustaviti vse sodne postopke, ki sta jih sprožili dve tamkajšnji banki.
Slovenija plačuje milijone, Kajzerju pa nagrada
Toda dediščina tega dogovora je za Slovenijo klavrna. Za Hrvaško je dogovor, ki ji je omogočil vstop v EU, že nekaj časa mrtva črka na papirju, saj ga nikoli ni priznala za meddržavni sporazum. V tem času so njena sodišča ugodila že šestim tožbam proti LB in NLB za plačilo glavnice v skupni višini devet milijonov evrov. Del denarja iz teh pravnomočnih sodb so Hrvati izterjali od Nove Ljubljanske banke (NLB), čeprav po ustavnem zakonu iz leta 1994 ne velja za pravno naslednico LB. Končni plačnik bo slovenska država, četudi je vmes že prodala večinski delež NLB. Po zakonu iz leta 2018 mora namreč Slovenija denar, ki ga bo NLB izgubila s pravnomočnimi sodbami na Hrvaškem, tej banki vrniti iz sklada za nasledstvo.
Največja težava šele prihaja. Po podatkih iz letnega poročila NLB skupna vrednost zahtevkov iz vseh tožb, ki se nanašajo na prenesene devizne vloge na Hrvaškem, znaša kar 170 milijonov evrov. Za primerjavo: s tem denarjem bi lahko država po podatkih fiskalnega sveta poplačala vse stroške zaščitne opreme, ki jo je nabavila od začetka epidemije do konca avgusta, in ob tem še vsem upokojencem izplačala enkratni solidarnostni dodatek.
Toda pozor: gre le za glavnico. Zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov je vsota obresti že višja od glavnice. Skupni znesek potencialnih plačil se torej približuje pol milijarde evrov. Za zdaj NLB ne kaže dobro. Čeprav na Hrvaškem vlaga izredna pravna sredstva, se je do zdaj pravnomočno v njeno korist sojenje končalo le pri enem zahtevku.
Kartice zvestobe, potni nalogi in pretirano pitje kave
Velik del odgovornosti za hrvaški politično-pravni šah mat pri deviznih vlogah LB nosi ravno Kajzer. V zaključni fazi pogovorov pred podpisom dogovora na Mokricah je bil na Janševo zahtevo glavni pogajalec slovenske strani za sporazum, ki se je izkazal za zelo slabega za našo državo. Dokument tako ni predvidel možnosti kršitev. Njegovo besedilo je na določenih mestih zelo površno. Pri kratici za Ljubljansko banko recimo navaja LJB in ne LB.
Sedem let pozneje je Kajzer za polom na Mokricah dobil nagrado. Janševa vlada je zaradi tega predčasno s položaja odpoklicala Kajzerjevega predhodnika Stanislava Vidoviča, ki so ga v SDS videli kot krivca za slabšanje odnosov z ZDA. Kajzer je s tem verjetno dobil tudi osebno zadoščenje. Leta 2014 se je prav Vidovič kot generalni sekretar zunanjega ministrstva podpisal pod navodilo za izredno revizije potrošnje veleposlaništva v Kopenhagnu, ki ga je takrat vodil Kajzer. Tam je bila zaposlena tudi njegova soproga Milena Stefanović Kajzer, prav tako javna podpornica SDS.
Revizorji so takrat našli nekaj nepravilnosti pri beleženju reprezentančnih stroškov in potnih nalogih. Kajzerja so podučili, da ne sme več zbirati bonitetnih točk na različnih karticah zvestobe pri nakupih iz sredstev veleposlaništva. Svetovali so mu tudi, naj racionalizira porabo kave.
