V Sloveniji smo večkrat priča poizkusom ponovnega pisanja zgodovine. Od brisanja dejanj, ki nekaterim ljudem ne gredo v čast, do potvarjanja dejstev za potrebe blatenja nasprotnikov. Enega takšnih poizkusov smo videli ta teden. V slovenski Cerkvi se namreč želijo oprati odgovornosti za finančni zlom njenih finančnih holdingov Zvon Ena in Zvon Dva.
Natanko deset let po tem, ko je njuno sesutje sprožilo po obsegu dolgov z naskokom največji stečaj v zgodovini samostojne Slovenije, je v ospredje znova stopil Mirko Krašovec. Nekdanji dolgoletni ekonom mariborske nadškofije je bil že pred desetletjem, ob bankrotu Zvonov, izbran za grešnega kozla. Postal je simbol za vse mariborske grehe. Medtem ko so škofje, soodgovorni za enega največjih finančnih škandalov na slovenskih tleh, modro molčali, je Krašovec prehodil križev pot. Vzeli so mu naziv, ga pregnali v avstrijski samostan in mu prepovedali opravljati duhovniško službo. Soočiti se je moral tudi s posvetno oblastjo. Dolga leta je preživel na zatožni klopi in nekaj časa celo za zapahi.
Zdaj, ko se je njegova sodna kalvarija končala, očitkov pa je bil oproščen, je Krašovec stopil pred kamere in povedal svojo "resnico".
Preberite še:
Novo vladno darilo Cerkvi
Zakaj propad Zvonov ni "umetna afera"
Kaj je povedal? Krašovec je prepričan, "da je bila umetno povzročena afera na račun Nadškofije Maribor konstrukt in največja manipulacija v zgodovini Slovenije". Nadškofija je po njegovem "poslovala moralno in poslovno nesporno" in je "tudi v času krize storila vse, da bi Zvonova holdinga rešila". Toda "dobro premišljen konstrukt" je to preprečil. "Afero so skovale interesne skupine nelojalnih poslovnih partnerjev iz Slovenije, Italije in Vatikana," je poudaril Krašovec. Ti "zamaskirani zarotniki" so kot judeži zavedli vatikanske ustanove in vso slovensko javnost.
Še pred desetletjem je Krašovec trdil drugače. Leta 2012 je v pismu, naslovljenem na slovenske škofe in nekatere druge osebe znotraj cerkve, prst uperil tudi v nekdanjega ljubljanskega nadškofa Antona Stresa, aktualnega predsednika Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Kot generalni vikar je Stres med letoma 2000 in 2006 vodil vse ekonomske posle mariborske nadškofije.
Danes Krašovec javnosti ponuja drugačno zgodbo. Njegovo iskanje resnice (in pravice) je podprl tudi vrh Cerkve, ki ob desetletnici finančnega škandala še vedno ne more pozabiti pogroma, ki ga je (po krivem) doživel v javnosti. Že v začetku letošnjega leta so v Slovenski škofovski konferenci opozorili, da je Nadškofija Maribor utrpela "veliko finančno in moralno škodo". Po njihovem Katoliška Cerkev ni odgovorna za sanacijo izgub bank v državni lasti. Nasprotno, banke so po njihovem krive za bankrot Zvonov in s tem potop mariborske nadškofije.
Toda resnica je vse prej kot takšna, kot nam jo v najnovejši javni kampanji poskuša prikazati vrh Katoliške Cerkve v Sloveniji. Kot smo sistematično razkrivali v preteklosti, je Zvonove dejansko pokopalo brezglavo zadolževanje in nepremišljeno vlaganje. Poglejmo torej, kaj se je v resnici zgodilo.
Preberite še:
Kako je na hrvaški obali izginilo 17 cerkvenih milijonov
Sodelovali so z levimi, desnimi in tajkuni
Za razliko od ljubljanske nadškofije v Mariboru niso imeli gozdov, ki bi jih v postopkih denacionalizacije dobili od države. Svojo priložnost so zato videli v finančni industriji. Sedli so na vlak turbokapitalizma. Izkoristili so zaupanje velikega števila vernikov in na krilih lastniških certifikatov zgradili poslovni imperij. Pod njegovo okrilje so spravili pomemben del slovenskega gospodarstva. Pri tem so jim svetovali in pomagali poslovneži tako iz levega kot desnega omrežja. Brez slabe vesti so sodelovali tudi s privatizacijskimi tajkuni in z borznim mešetarjenjem ustvarjali bajne zaslužke.
Tako kot mnoge "nepoučene vlagatelje" jih je vodil (in pokončal) pohlep. V skušnjavo so jih pripeljala ugodna bančna posojila in visoki zaslužki na borzah. Želeli so čim več in čim hitreje. Nihče se ni vprašal, ali se bo skokovita rast delnic kdaj končala in ali bo potrebno posojila nekoč vrniti. Če bi se jim izšlo, bi imeli danes v rokah milijardno premoženje. Njihovi bi bili Helios, T-2, Steklarna Rogaška, Cetis, Tovarna olja Gea, Letrika, Mladinska knjiga Založba in številna druga velika podjetja. Ali pa bi naložbe prodali in izkupiček vložili v izgradnjo katoliških vrtcev in šol, cerkvenih poslopij ... Na voljo bi imeli ogromna finančna sredstva za širjenje svoje agende.
Toda zgodila se je finančna kriza, cerkvena finančna piramida pa se je podrla kot hišica iz kart. Posledice finančnega škandala, ki je odmeval tudi v Vatikanu in drugih državah, so bile nepredstavljive:
1) Deset domačih bank (NLB, Nova KBM, Abanka Vipa …) je samo obema holdingoma posodilo okoli 376 milijonov evrov. Vseh dolgov je bilo za več kot pol milijarde evrov. Tudi zato je bila potrebna dokapitalizacija bank z davkoplačevalskimi milijardami.
2) Premoženja v stečajnih masah je bilo za manj kot polovico tega. Banke so verjetno edine, ki bodo deležne večjega poplačila.
3) Za službe je trepetalo na deset tisoče zaposlenih v nekaterih velikih slovenskih družbah. Cerkvena holdinga sta si od njih izposojala denar, ki ga nikoli niso dobile nazaj. Na koncu so njihovi lastniški deleži končali v stečajnih masah. Vse, od prve do zadnje, so dobile nove lastnike.
4) Skupaj s cerkvenima holdingoma je umrlo tudi upanje več deset tisoč malih delničarjev, med njimi tudi tistih, ki so Cerkvi v privatizaciji zaupali certifikate. Ostali so brez vsega.
Ko se je mariborska nadškofija podala v finančne vode, sta imela oba Zvonova okoli 200 milijonov evrov premoženja in praktično nič dolga. Končali so s prazno blagajno, vse družbe okrog Zvonov pa so imele kar okoli 700 milijoni evrov obveznosti.
Preberite še:
Saj ni res, pa je: cerkveni finančniki oproščeni
Nekateri so tudi zaslužili
Današnje govorjenje, da je bila Nadškofija Maribor žrtev zarote svetovnih razsežnosti in zloveščih sil iz ozadja, je zato smešno in podcenjujoče do javnosti. Drži, banke so se napačno odzvale na finančno krizo. Pogosto so zahtevale takojšnje vračilo posojil, kar je potopilo marsikatero podjetje. Toda Cerkev ni bila edina, ki se ji je to zgodilo. Na enak način so propadli tudi drugi, ki so gradili poslovne imperije na temelju kreditov. Cerkvenih dostojanstvenikov ni motilo, da sta Zvonova za kupovanje dolgoročnih lastniških naložb najemala kratkoročna posojila, kar je izrazito tvegano finančno delovanje. Kot tudi ne, da sta skupaj z bankami našla obvode okrog bančne zakonodaje in najela več posojil, kot bi jih lahko.
Študija mednarodnih svetovalcev AT Kearney, ki je pokazala, da sta imela Zvonova na dan bankrota več premoženja kot dolgov, tako ne more biti dokaz, da so bili žrtev zarotniških bank. Enake študije so naročali tudi gradbeni baroni in tajkuni, ko so prepričevali financerje, naj njihovih podjetij ne spravijo v stečaj in naj potrpijo, da dokončajo projekte in vrnejo posojila. Nekaterim je uspelo, večini ne.
Seveda so se nekateri na račun finančnega zloma mariborske nadškofije okoristili in ustvarili visoke zaslužke. Tako je Helios končal v rokah avstrijskega holdinga Ring, ki je "očistil" domžalskega premaznika in ga po bistveno višji ceni prodal naprej Japoncem. Telekomunikacijski operater T2 je danes v lasti družbe Gratel, ki je zanj ekskluzivno gradila optično omrežje. Hrvaška Luka Zadar je pristala v rokah poslovnežev dvomljivega slovesa. Na vprašanje, ali je šel kdo predaleč, lahko odgovorijo le organi preiskovanja in pregona.
Preberite še:
Nekoč upravljal cerkveno premoženje, danes ga lovijo upniki
Cerkveni denar tudi za brezplačnike SDS
Medtem ko kažejo s prstom, bi lahko cerkveni dostojanstveniki pogledali tudi v svoje vrste. Dejstvo je, da so se mnogi vplivneži finančno napajali iz poslovnega omrežja, ki ga je obvladovala (in izgubila) mariborska nadškofija. Kdo je odgovoren za to, da so sodelovali pri Istrabenzovem prevzemu Petrola in utrpeli 40 milijonov evrov izgube? Kdo je kriv za to, da so vlagali denar v visoko tvegane nepremičninske in druge projekte na Hrvaškem, Slovaškem in v južni Ameriki? Zakaj niso imeli nadzora nad projekti, v katere so vložili desetine milijonov evrov bančnega denarja? So vedeli, da se je denar stekal tudi v brezplačnika Ekspres in Slovenski tednik, ki sta izhajala pred volitvami leta 2008 in bila naklonjeni stranki SDS?
Zgodba o vzponu in padcu mariborske nadškofije je tako v bistvu enostavna. Cerkveni dostojanstveniki so se odločili, da bodo na temelju posojil zgradili imperij, ki bi jim prinesel neizmerno moč. Prišla je kriza, banke so zahtevale denar nazaj in imperij je bankrotiral. Vmes je v vprašljivih poslih neznano kam izginilo na desetine milijonov evrov.
Za morebitne nepravilnosti ni odgovarjal nihče. Ne vodstva obeh finančnih holdingov. Ne zunanji partnerji, ki so sodelovali pri propadlih projektih. Ne bančniki, ki so financirali njune posle. Ne poslovneži blizu nadškofije, ki so s pomočjo Zvonov hoteli priti do velikega premoženja.
Kaj je naredila Cerkev? Je pomagala pokriti posojila državnim bankam? Ne. Je povrnila denar malim delničarjem? Prav tako ne. Je priznala odgovornost za vse posledice finančnega škandala? Seveda ne. Pazili so le toliko, da niso izgubili cerkvenih objektov in jih z denarjem prijateljskih škofij spravili na varno pred upniki.
Kdo je torej v zgodbi o Zvonovih v resnici žrtev?
Preberite še:
Vladne omejitve veljajo za vse – le za Cerkev ne
