V javnosti se je ob začetku epidemije koronavirusa ustvaril vtis, da nihče ne želi prevzeti odgovornosti za nabavo opreme. Obrambno in gospodarsko ministrstvo sta odgovornost prelagali eno na drugo.
Slovenija ima državni načrt za soočanje z epidemijami in pandemijami nalezljivih bolezni in v tem načrtu je predvideno, da mora ministrstvo za zdravje ustanoviti krizni štab, ki razmere spremlja. Če ugotovi pomanjkanje zdravstvenih pripomočkov, o tem obvesti ministrstvo za gospodarstvo, ki to uredi prek blagovnih rezerv. Tako piše v državnem načrtu.
Edina razlika, kjer je vlada delovala drugače, je, da ministrstvo za zdravje ni samo ustanovilo kriznega štaba, ampak ga je na višji ravni kar vlada sama. Blagovne rezerve so nato centralno nabavo vodile nekaj dni. V tem času smo ugotovili, da niso bili usposobljeni za tovrstne stvari. Niso imeli ne ljudi ne primernega znanja, zbolel jim je vodstveni kader, nastajale so številne težave, sistem je dobesedno kolapsiral. Opremo pa smo nujno potrebovali, veliki pritiski so bili iz zdravstva in od drugod, da jo bo vsak čas zmanjkalo. Vlada je v tistem trenutku ustanovila vladno medresorsko skupino, ki je blagovnim rezervam priskočila na pomoč pri pregledovanju elektronskih sporočil in ponudb.
Skupina je delovala na obrambnem ministrstvu.
V javnosti se je po nepotrebnem ustvaril vtis, da gre za ministrstvi za obrambo in gospodarstvo, ker je ta skupina tehnično delovala na našem ministrstvu in ker je skupino vodil državni sekretar z ministrstva za obrambo. A dejstvo je, da so bili v njej še predstavniki ministrstev za zdravje, infrastrukturo ter notranje in zunanje zadeve. Zadeva je bila zastavljena zelo široko.
Je minister za gospodarstvo zavajal javnost, ko je trdil, da blagovne rezerve zaradi zakonske omejitve ne morejo poslovati s tujino?
Tukaj je bilo precej slabe oziroma netočne komunikacije, iz česar je nato nastajala težava. Lahko se strinjam, da je bilo danih tudi nekaj neposrečenih izjav in komentarjev.
Če se navežemo na klic ministra Počivalška, v katerem je od blagovnih rezerv zahteval plačilo avansa za podjetje še pred izdajo bančne garancije: bi vi podpisali pogodbo o prodaji stanovanja, če bi vam kupec zagotovil, da vam šele čez nekaj ur prinese aro?
Ne.
Hipotetičen primer. Na blagovne rezerve kliče Gregor Golobič in kasneje v javnosti pojasnjuje, da ni delal v korist hčerke, temveč države, kot je bilo v primeru nekdanjega evropskega poslanca NSi Lojzeta Peterleta. Bi mu verjeli?
Verjamem, da so bili nameni gospoda Peterleta iskreni, je pa vtis takšen, da težko prepriča javnost, da ni šlo za pomoč hčerki. V javnosti je zelo velikokrat pomembnejši vtis kot pa sama realnost. Dejstvo pa je, da ta posel ni bil nikoli sklenjen.
Ne zdi se mi sicer pošteno, da se vse, ki so tako ali drugače pri teh zgodbah sodelovali, kriminalizira. Po bitki je to zelo enostavno. Danes se ustvarja vtis, da je bilo časa na pretek, v resnici pa je bil tisti čas izrazito hektičen. Svetovni trg je kolapsiral, med državami je vladal pravi divji zahod, nobene solidarnosti.
Sam imam čisto vest, zato sem tudi povabil vse od protikorupcijske komisije do računskega sodišča, naj nas preiščejo do potankosti.
Kako je vse to vplivalo na odnose v vladni koaliciji?
Prepričan sem, da smo v dveh mesecih naredili velike stvari. Slovenija je zgodba o uspehu. To nam priznava ves svet, odlično smo se soočili s problemi koronavirusa, ampak zdaj smo šele v prvem polčasu. Sledi drugi polčas, v katerem bo pomembno, da vse te dobre kazalnike ohranimo in poleg tega znova zaženemo gospodarstvo. To je lahko uspelo le vladi, ki je bila izkušena in se ni bala izzivov. Mi nismo imeli sto dni miru, v resnici nismo imeli niti enega dneva miru. Rezultati so dobri, zgodovinsko veliko denarja smo razdelili med ljudi. Tudi primerjalno z drugimi državami smo med najboljšimi desetimi državami glede na to, koliko denarja v odstotku BDP smo za pomoč v krizi razdelili med ljudi.
Kljub vsemu so v javnost prišle informacije o morebitni rekonstrukciji vlade …
Vlada je kot nogometna ekipa. Ko igramo in smo v žaru borbe, naredimo tudi kakšno napako.
Nam lahko potem morda zaupate, ali se kateri od rezervnih igralcev že ogreva?
Zame je bistveno to, da gremo po končani tekmi v slačilnico, kjer si iskreno povemo, kaj je šlo narobe in kaj moramo izboljšati. Te stvari naj ostanejo v slačilnici, jaz ne mislim prati umazanega perila v javnosti. Želimo zmagati za Slovenijo in trudimo se po svojih najboljših močeh.
Kakšna so bila sicer vaša pričakovanja in cilji ob vstopu v koalicijo?
Če se malo pošalim, je koalicija na neki način programski talec Nove Slovenije, saj nam je v teh dveh mesecih z zahtevami za pomoč gospodarstvu in ljudem uspelo prepričati ostale partnerje in to smo potem zapisali tudi v tri koronapakete. Tega morda nismo obešali na veliki zvon, a vsi trije ministri NSi smo pri tem izdatno delali. Hvaležen sem tudi koalicijskim partnerjem, da so nas pri naših zadevah podpirali.
Vaša pričakovanja in cilji so bili ...
Veste, da je bilo precej nezaupanja oziroma dvomov, ali naj NSi vstopi v to koalicijo. Morda smo se pri nas še najtežje odločili za to koalicijo, saj smo se zavedali, kaj vse ta odločitev potegne za sabo. Danes mislim, da smo ravnali odgovorno in državotvorno. Ne znam si predstavljati, kakšna bi bila danes Slovenija, če bi v času najhujše krize potekala predvolilna kampanja. Vsi trije ministri NSi se želimo dokazati s svojim delom in služiti naši domovini Sloveniji ter našim državljankam in državljanom.
Zakaj je bila najtežja odločitev za vstop v koalicijo? Zaradi slabih preteklih izkušenj in bojazni pred izgubljanjem stranke v največje koalicijske partnerice?
Praksa je to značilnost pokazala v vseh koalicijskih vladah, kjer največje stranke navadno vedno pridobivajo. Edina izjema v slovenski zgodovini je SMC, ki jo je takrat vodil še Miro Cerar. Načeloma pa so v vseh koalicijskih vladah pridobivale največje stranke, ki imajo predsednika vlade, druge stranke pa so več ali manj nekoliko izgubljale. Za uspehe vlade je bil tako najpogosteje zaslužen predsednik vlade, za neuspehe pa resorni ministri.
Ob oblikovanju vlade ste preostale stranke zatrjevale, da to ne bo vlada ene stranke. V dveh mesecih sta se nato zgodila Logarjeva depeša in osebno pismo evropskemu komisarju glede stanja v pravosodju.
Mislim, da se te zadeve vseeno malce prenapihujejo. Sloveniji mora iti res dobro, da se ukvarja s takšnimi stvarmi. Zame kot mladega človeka je bistveno to, kako bomo jutri živeli. Ali bodo ljudje lahko s svojim delom zaslužili dovolj, da bodo preživeli družine, ali v kakšnem okolju bomo živeli in kakšna bo naša prihodnost.
Kakšno spremno pismo piše zunanji minister svojemu kolegu, mene niti ne zanima, pomembno pa mi je, kaj je uradni dokument. Te sprejema vlada in vladni dokumenti niso bili sporni. Ne bom pa se spuščal v to, kaj zunanji minister misli in kako piše. Tudi sam napišem kakšen spremni dopis in si ne znam predstavljati, da bi vsakega posebej moral usklajevati s koalicijskim partnerji. To je pač odgovornost vsakega ministra in vsak minister mora imeti nek dostojen komunikacijski nivo.
Javnost je razburila tudi zadeva Logarjeva depeša.
Glede depeše, ki to v resnici ni bila, so se nekateri v Sloveniji, ki jim gre na živce, da ta vlada dela dobro, zelo potrudili, da so nas zašpecali pri Svetu Evrope in potožili, češ, kako je pri nas vse grozno. Mislim, da so mediji zelo kritični do te vlade, kar ni nič narobe, a težko je potem očitati, da v državi ni svobode in demokracije.
Če se dotakneva še vašega, obrambnega ministrstva. Stanje v vojski že dolgo časa ni rožnato.
Uvodoma moram poudariti, da smo se na začetku poti v samostojno državo odločili, da želimo imeti lastno vojsko. Pika. In od tu dalje smo kot država dolžni skrbeti zanjo in jo razvijati.
Ko je prišla finančna kriza leta 2008, je bil obrambni resor prvi, kjer se je izdatno varčevalo. Od tistega varčevanja se ne vojska ne obrambni resor nista nikoli več pobrala in v zadnjih desetih letih Slovenska vojska nekako životari. Zdaj pa smo prišli do točke, ko se moramo odločiti, ali bomo začeli v vojsko znova vlagati ali pa je čez nekaj let več ne bo.
Imamo dve težavi. Ena je pomanjkanje kadrov, druga pa so tehnika in investicije. Z zastarelo opremo si pač ne moremo pomagati, potrebujemo novo, uporabno.
Pripravili ste nov zakon o obrambi. Kaj prinaša?
Kot minister sem se najprej lotil ljudi, reševanja statusa vojaka in predvsem načinov, kako v vojsko privabiti več mladih ljudi. Za sprejem zakona o obrambi je potrebna dvotretjinska večina v parlamentu, saj gre za nek širši projekt, in ne le pogled ministra in koalicije.
Bistvena sprememba bo, da bomo vojakom zagotovili neko socialno varnost tudi po 45. letu starosti. Danes, ko se nekdo odloči postati vojak, dobi pogodbo do te starosti. To je vzrok velikih težav, na primer, da ne morejo dobiti stanovanjskega kredita oziroma ga dobijo zelo težko. Skratka, cela vrsta eksistenčnih problemov je, ker nimajo zaposlitve za nedoločen čas. V tem delu so tudi v slabšem položaju kot policisti.
V zakonu zato predlagam, da vojak, če ga vojska potrebuje zaradi njegovega specialističnega znanja ali deficitarnosti na nekem področju, lahko ostane vojak tudi po 45. letu. Preostalim pa bi se v državni upravi zagotovila ustrezna služba z enako plačo, kot so jo imeli kot vojaki. To je glavna in ključna rešitev zakona.
Kakšne zaposlitve pa bi opravljali v državi upravi?
Možni sta dve rešitvi. Znotraj ministrstva bomo oblikovali posebno organizacijsko obliko, kjer se bodo nekdanji vojaki zaposlovali za varovanje objektov posebnega namena za obrambo. Danes imamo na stražarskih dolžnostih vsak dan razporejenih več kot sto vojakov, ki bi jih lahko usposabljali za pomembnejše, težje naloge.
In druga?
Če si tega vojaki ne bi želeli, bi imeli možnost, da s posameznimi ministrstvi sklenejo sporazume, da se jih prerazporedi ali v policijo ali med pravosodne policiste ali pa za kakšne druge naloge.
Sindikat vojske je v preteklosti opozarjal, da ni težava le v višini plače, temveč so problem tudi odnosi znotraj vojske.
Ves čas trdim, da so največji promotorji Slovenske vojske vojaki. In če bodo vojaki zadovoljni, bodo dober glas širili navzven ter bodo novi ljudje prihajali sami od sebe. Če pa bodo demotivirani, ni pričakovati novega priliva. Tudi vojaki poudarjajo, da ni vse v plači. Osnovna plača je nizka, z dodatki pa se pride do neke solidne plače.
Eden izmed pomembnih razlogov so tudi medčloveški odnosi. Vesel sem, da novi načelnik generalštaba Slovenske vojske temu daje velik pomen in se zaveda, da je dolžnost poveljniške častniške strukture tudi, da sprejme vse potrebne ukrepe, da bi se medsebojni odnosi bistveno izboljšali.
Kakšni so načrti glede nabave opreme? Pred časom ste ocenili, da Slovenija potrebuje novo vojaško transportno letalo.
Ko gre za neke regionalne krize, kot so potres, poplave in konflikt na omejenem območju, vedno obstaja možnost, da nam pri tem pomagajo druge države. Smo del zavezništva in nam se je vedno zgodilo, da so nam drugi lahko pomagali.
Ta epidemija pa je zajela ves svet in razkrila eno slabost – vse države so potrebovale svoje zmogljivosti zase in so težko drugim državam posojale letala.
Točno to se je zgodilo Sloveniji. Hvala bogu imamo eno staro letalo iz leta 1988. Gre za manjše tovorno letalo, ki lahko prepelje slabo tono tovora in ki je v tej krizi letelo nonstop po vsej Evropi. Potrebo po novem letalu je tako pokazala povsem nova situacija ob koronakrizi.
V zvezi z nakupom novega letala sem zaprosil za vojaški nasvet oziroma oceno, kakšno letalo bi Slovenska vojska potrebovala, in jo tudi dobil. Pri tem bomo zagotovo delovali racionalno. Mi si nekih velikih letal zagotovo ne bomo mogli privoščiti. Pogodbo o nabavi letala bomo sklepali neposredno, država z državo.
Kdaj bi letalo torej lahko pristalo v Sloveniji?
Po optimistični oceni čez dve leti, realno pa ocenjujem, da čez tri do štiri leta.
Se načrtujejo še kakšne večje nabave?
Pripravili smo zakon o investicijah na področju obrambe, kjer bomo predvideli, koliko denarja bi vojska za investicije potrebovala v naslednjih šestih letih. Če bo parlament ta zakon podprl, bomo imeli zeleno luč tudi za nakup omenjenega letala.
Koliko denarja bi torej potrebovali?
Želje so vedno zelo velike. Lahko pa vam razkrijem, da bi vojska za investicije potrebovala od 120 do 150 milijonov evrov na leto. To je ocena na podlagi preteklih strateško-planskih dokumentov.
