Zakaj v Sloveniji vlada takšno navdušenje nad shranjevanjem popkovnične krvi? Vzorce ima shranjenih na tisoče ljudi.
V 50. letih prejšnjega stoletja so odkrili matične celice. Z njihovo presaditvijo se lahko ozdravi radiacijsko bolezen, enako pa tudi levkemijo in druge bolezni. Te celice odvzamemo iz kostnega mozga zdrave osebe in s presaditvijo ozdravimo bolnika. Za to dejavnost so danes potrebni številni HLA-tipizirani prostovoljni darovalci iz svetovnega registra, da lahko zdravnik med njimi najde darovalca s skladnim tkivom.
Ta register ima danes že več kot 30 milijonov potencialnih darovalcev. Z našim registrom SlovenijaDonor in 25 tisočimi registriranimi prostovoljnimi darovalci smo njegovi člani tudi mi.
Že v 90. letih so ugotovili, da je odličen vir matičnih celic tudi popkovnična kri, ki se je prej po porodu običajno zavrgla. Zato se je kmalu razširilo tudi shranjevanje popkovnične krvi. Nastale so javne banke popkovnične krvi, ki jo darujejo porodnice, ki se odpovedo lastništvu teh celic. Na Zavodu za transfuzijsko medicino (ZTM) smo javno banko, imenovano ESPOK, ustanovili leta 2008 in ima okrog tisoč vzorcev, kar pokriva slovenske potrebe. Vzporedno z javnimi so v večini držav nastale tudi številne zasebne banke popkovnične krvi, kjer je ta namenjena lastni uporabi.
Na začetku smo vsi strokovnjaki pričakovali, da se bodo poleg zdravljenja levkemij hitro razvile še druge oblike, npr. zdravljenje za sladkorno, Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen, slepoto, cerebralno paralizo, avtizem in druge. Razvoj pa je mnogo počasnejši, kot smo pričakovali. Izkazalo se je tudi, da popkovničnih matičnih celic celo za zdravljenje levkemij niso kaj dosti uporabljali, ker jih je v eni enoti novorojenca premalo.
Skeptiki se motijo, matične celice so koristne
Slovenski kritiki pravijo, da je verjetnost, da bo otrok do 20. leta zbolel za eno od takih bolezni le do 0,04-odstotna, torej je popkovnično kri nesmiselno shranjevati.
Prvo je res, drugo pa ne. Popkovnična kri ima namreč tudi druge pomembne vloge pri razvoju medicine.
Četudi obstaja skrajno majhna verjetnost, da bo otrok zbolel za neko boleznijo, staršem za to ni odveč porabiti nekaj tisoč evrov. Gre za naložbo, zavarovanje ali čustveno reakcijo ob rojstvu?
Verjetno za vse troje. Vendar imata državna zdravstvena zavarovalnica in tako imenovano javno zdravstvo drugačen pogled. Zasebnega shranjevanja matičnih celic ne podpirajo, temveč celo odsvetujejo, češ da je nesmiselno oziroma nekoristno. Sam se s tem ne strinjam iz večih razlogov.
Naša raziskovalna skupina je s študenti in mladimi raziskovalci v letih od 2005 do 2020 razvila celo vrsto dokazov, kako koristne so tudi matične celice iz popkovnične krvi. Iz njih smo razvili umetno kri, različne celične linije, celo take, ki bodo nekoč zdravile sladkorno bolezen, onemogočile imunske bolezni, zdravile odpoved srca in upočasnile staranje. Razvijajo se številne nove tehnologije, npr. uporaba mikroveziklov iz matičnih celic, ki nimajo dosedanjih stranskih učinkov.
Očitno pa slovenska strokovna in laična javnost ne prepoznava teh dosežkov lastne znanosti. Samo s področja popkovničnih matičnih celic je bilo objavljeno več kot 11 tisoč znanstvenih člankov, ta hip pa poteka več sto kontroliranih kliničnih študij. V zadnjem času so za to področje podelili že štiri Nobelove nagrade. Le zakaj? Sam bi bil zato bolj previden pri izjavah o nesmiselnosti shranjevanja teh celic.
Matične celice iz popkovnične krvi torej niso več tisto, kar mislijo skeptiki.
Gotovo. Uporabne so na vseh področjih naprednega zdravljenja: v tkivnem inženirstvu, v različnih celičnih terapijah in pri genskem zdravljenju. Razvija se še več novih področij, še posebno regenerativna in starostna medicina. Verjetnost, da boš kot odrasla oseba zbolel za kronično degenerativno boleznijo, ni 0,04-odstotna, temveč okrog 80-odstotna. In te bolezni se bodo verjetno lahko zdravile tudi z uporabo lastnih matičnih celic, ki jih v najboljši obliki zagotavlja shranjena popkovnična kri. Bo pa moral posameznik te celice hraniti 50, 60 ali celo 70 let.
Kaj že zdravimo z matičnimi celicami
Nekatere degenerativne bolezni pa se že danes zdravi z matičnimi celicami, ki jih izoliramo iz popkovnice?
Da, večinoma je pri tem govora o tako imenovanih mezenhimskih matičnih celicah, ki jih dobimo iz placentarnih tkiv. Največja skupina teh degenerativnih bolezni so ortopedske težave, na primer osteoporoza, artroza sklepov in poškodbe, avtoimunske bolezni (kronična vnetna črevesna bolezen), bolezni srca (dilatativna kardiomiopatija), končni stadiji jetrne odpovedi, očesne bolezni in druge. Uporabljajo jih tudi za lepotne operacije, pomlajevanje. Plastični kirurgi jih uporabljajo pri korektivnih operacijah po amputacijah in v maksilofacialni kirurgiji. So tudi pomemben vektor za prenašanje genov v genskih terapijah.
Z matičnimi celicami je torej mogoče zdraviti določene degenerativne bolezni, ki pridejo do izraza v starosti. Gre za dejavnost, ki se ponuja na trgu. Kje pa zasebne klinike dobijo te celice?
Te bolezni se v manjših ustanovah in klinikah ne zdravijo s krvotvornimi matičnimi celicami iz kostnega mozga, temveč z mezenhimskimi matičnimi celicami, ki jih ustanove za tkiva in celice izolirajo tudi iz popkovnice ali maščobnega tkiva pri odraslem človeku.
Je popkovnični vir celic kaj boljši?
Zagotovo. Najboljše matične celice so iz tega tkiva, ker imajo največji biološki potencial.
Za stalno zalogo tovrstnih celic potrebuješ enega donorja?
Vsekakor je en donor sposoben preskrbeti celice za zdravljenje mnogih bolnikov. Te celice se lahko delijo le do 54-krat, čemur pravimo Hayflickova konstanta, nato odmrejo. Imajo torej vendarle določeno biološko omejenost. Pri tem pa nastanejo miljarde teh celic, ki jih lahko uporabimo.
Starši ne smejo prodati lastne popkovnične krvi
Kje jih je pa možno kupiti?
Tega se ne da kupiti. Pri nas so dostopne le preko mehanizma nerutinsko pripravljenih zdravil za napredno zdravljenje, ki jih dovoljuje zakonodaja.
Lahko starši prodajo svojo popkovnično kri?
Ne. Zakonsko je to področje tudi mednarodno urejeno. Celice in tkiva spadajo v kategorijo snovi človeškega izvora, kar regulira evropska zakonodaja. In ta določa, da se s temi stvarmi ne sme trgovati. Pridobivajo se lahko samo na podlagi anonimnega prostovoljnega neplačanega in solidarnega dajalstva, zato z njimi ni etično delati dobička.
Ampak to je vse samoplačniško. Te napredne metode zdravljenja, recimo temu pomlajevanja, si lahko privoščijo samo tisti z več denarja. Ne bi bilo smiselno, da bi omenjene posege plačevala tudi javna blagajna? Ne nazadnje bi lahko preprečili različna obolenja in prihranili pri stroških zdravljenja.
Kot zdravniku, davkoplačevalcu in potencialnemu bolniku mi je zagotovo v interesu, da bi tovrstne posege financirala javna blagajna, ali pa vsaj druge zavarovalnice na osnovi dodatnega zavarovanja. Vsi tudi vemo, da je preventiva boljša kot kurativa. A do uporabe naprednih zdravljenj za preventivo je še daleč.
Zakaj se potem to ne zgodi? So morda vzrok zdravniki ortopedi? Teh je premalo, da bi zadostili povpraševanju po njihovih storitvah in zaradi tega dodatno služijo v popoldanskih samoplačniških ambulantah.
Uvajanje novih postopkov in njihovo plačevanje je pri nas in drugod vedno zelo dolgotrajno. V interesu ortopedije in tudi drugih panog je predvsem to, da se ta dejavnost razvija v dobro bolnikov. Napredno zdravljenje s celicami se širi na vsa področja medicine in to v javne in zasebne ustanove. Kdo bo plačnik teh oblik zdravljenja, pa bo odvisno od bodoče ureditve našega zdravstvenega sistema.
