Tik pred koncem lanskega leta je ministrstvo za pravosodje podpisalo pogodbo o nakupu nove stavbe, v katero želi preseliti več sodišč. Gre za dvonadstropni objekt ob Litijski cesti v Ljubljani, ki je že več let v zelo slabem stanju. Država ga je za 7,7 milijona evrov kupila od primorskega podjetnika Sebastjana Vežnaverja.
Ta je lastnik stavbe postal pred štirimi leti, ko jo je odkupil iz stečajne mase podjetja Nikom. Po poročanju Pop TV je Vežnaver za stavbo novembra 2019 na dražbi plačal 1,7 milijona evrov, torej šest milijonov evrov manj, kot mu je zdaj zanjo plačala država. Kljub temu so na ministrstvu, ki ga vodi Dominika Švarc Pipan, "prepričani, da je šlo za ugoden posel". Poudarjali so, da so ceno "določili s pomočjo cenilcev po popolnoma natančno predpisanem postopku in pravilih".
Toda danes razkrivamo, da ministrstvo Vežnaverjevega objekta nikoli ne bi smelo kupiti. Zgradba na obrobju Ljubljane namreč ne zadostuje pogojem, ki so jih pred njenim nakupom določili na ministrstvu. Tam so lani z zbiranjem ponudb želeli najti prostore, ki bi imeli vsaj 3.500 kvadratnih metrov površin, namenjenih za pisarne več kot zaposlenih v pravosodju. A v zgradbi, ki jo kupujejo, je trenutno za pisarne na voljo le dobrih 2.500 kvadratnih metrov površin, torej skoraj tisoč manj od zahtevanega.
Kaj so torej sploh kupili na ministrstvu? Kdo vse je sodeloval pri sklenitvi posla? In kako je mogoče, da je objekt danes šest milijonov evrov dražji kot pred štirimi leti?
Preberite še:
Nekdanji minister gradi stanovanja. Kako je prišel do dovoljenja?
Postopek vodil vplivni član SDS
Država je iskanje nove stavbe, v katero bi preselila upravno, delovno in socialno ter višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani, izpeljala v več krogih.
Najprej so novo domovanje sodišč skušali najti na ministrstvu za javno upravo, ki ga je takrat še vodila Sanja Ajanović Hovnik. Tam so aprila lani objavili informativno zbiranje ponudb za nakup okoli 5.000 kvadratnih metrov poslovnih prostorov za natanko 253 delovnih mest. Po naših informacijah se je odzvalo več ponudnikov, a postopek ni bil uspešen. Ponudbe so bile previsoke ali pa ponudniki niso izpolnjevali pogojev.
Takoj zatem, konec junija, je sledil nov poziv. Objavili so ga na ministrstvu za pravosodje. Kot kontaktno osebo so navedli vodjo službe za nepremičnine Simona Starčka, sicer nekdanjega podpredsednika odbora SDS za izobraževanje, ki je bil v času prejšnje Janševe vlade namestnik direktorja finančne uprave (Furs). Od tam je znan tudi iz zgodbe o nezakonitem brskanju za bančnimi računi več kot stotih državljanov Slovenije.
Tudi na ministrstvu za pravosodje so iskali stavbo, veliko vsaj 5.000 kvadratnih metrov. Prejeli so tri ponudbe, najugodnejšo pa je oddal Vežnaver. Preostali sta oddali družba Kompas Shop v lasti Aleksandra Jereba za nepremičnino v kompleksu Ajdovščina v Ljubljani in podjetje Monetic v lasti Miodraga Kostića, ki je ministrstvu ponujalo stolpnico Metalke.
Preberite še:
Kako so milijoni iz TEŠ6 izginili v Švici
Na pogovorih z ministrstvom Nina Zidar Klemenčič
Medtem ko so na ministrstvu za javno upravo decembra znova objavili enak poziv kot aprila, so v vmesnem času na pravosodnem ministrstvu postopek pripeljali do konca. Kot smo neuradno izvedeli, so pogodbo zaradi proračunskih omejitev v letu 2024 na vsak način želeli podpisati še lani.
To jim je tudi uspelo. Pogodba je bila podpisana 28. decembra. V imenu prodajalca je v pogovorih z ministrstvom sodelovala odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je Vežnaverja že leta 2022 zastopala tudi v pritožbi proti Pošti Slovenije pred državno revizijsko komisijo zaradi posla s skuterji. 7,7 milijona evrov kupnine so na račun Vežnaverjevega podjetja nakazali na zadnji delovni dan lanskega leta.
Kljub temu bo končni strošek za državo bistveno višji. Za razliko od drugih ponujenih nepremičnin je namreč zgradba ob Litijski cesti potrebna celovite prenove, ki bo stala več milijonov evrov. Pred leti jo je zajel tudi požar. Koliko časa bo trajala, ni znano. Na ministrstvu pri tem poudarjajo, da "bi gradnja nove sodne palače poleg ogromnega finančnega vložka, več kot 200 milijonov evrov, pomenila tudi časovni zamik reševanja prostorske problematika za od sedem do osem let".
Dve cenitvi in pet milijonov evrov razlike
Medtem se v javnosti pojavljajo vprašanja o tem, ali je nakup za ministrstvo zares ekonomsko upravičen. Tudi zaradi različnih cenitev, ki se med seboj močno razlikujejo. In dejstva, da ima kupljena stavba naenkrat precej večjo kvadraturo, kot je ta navedena v uradnih evidencah.
Vežnaver je nepremičnino kupil leta 2019 v stečaju podjetja Nikom. Ta je bila v lasti Nikole Musića, nekdanjega lastnika propadlega letalskega prevoznika Linxair, ki je prevažal slovenski politični vrh. V preteklosti je bil vpleten tudi v nepremičninske in druge zgodbe, v katerih so nastopala podjetja poštni nabiralniki iz davčnih oaz.
Za stavbo, ki ima 5.100 kvadratnih metrov površin, je Vežnaver plačal celo za tiste čase smešno nizkih 1,7 milijona evrov oziroma le 333 evrov na kvadrat. Prodana je bila šele na četrti javni dražbi, na njej pa je bil Vežnaver edini ponudnik. Nakup mu je uspel tudi zaradi cenitve, ki je pokazala, da znaša tržna vrednost nepremičnine 2,9 milijona evrov.
Toda za to obstaja pomemben razlog. Sodno zaprisežena cenilka gradbene stroke in nepremičnin Breda Zorko je namreč takrat pri ocenjevanju očitno uporabila nižje vrednosti od dejanskih. Po njenih podatkih je uradno v stavbi "4.603 m2 neto tlorisne površine z vštetim atrijem in 2.761 m2 uporabne površine". Enake številke je mogoče najti v evidencah Geodetske uprave (Gurs). Izmera, ki jo je leta 2020 naročil Vežnaver, je pokazala drugačne, višje številke. Po njej ima nepremičnina 5.127 kvadratnih metrov površin, torej dobrih 500 več. Prav tako je več tudi uporabne površine.
Preberite še:
Kdo pa je v Sloveniji še srednji sloj? #video
Neuradno: Vežnaver je imel še eno ponudbo
Na Vežnaverjevo izmero se sedaj sklicujejo tudi na ministrstvu za pravosodje. Ta je zanje pomembna tudi pri dokazovanju, zakaj je nakup utemeljen. Toda pozor: cenitev, ki so nam jo posredovali kot dokaz, da je stavba res vredna 7,8 milijona evrov, natanko 100 tisoč evrov več od dogovorjene cene, temelji na drugačnih podatkih. Cenilec Anton Rigler se v njej sklicuje na kvadraturo Gursa, po kateri ima stavba 4.600 kvadratnih metrov površin - in ne 5.162 kvadratnih metrov, kot je v sporočilu za javnost in vladnem gradivu zapisalo ministrstvo.
Pod črto: obe cenitvi, med katerima je skoraj pet milijonov evrov razlike, sta bili opravljeni ob upoštevanju iste površine. Po naših podatkih se je sicer za isto stavbo pred časom zanimal še en potencialni kupec. V Diagnostičnem centru Bled, ki je v lasti Zavarovalnice Triglav in Save Re, naj bi bili zanjo pripravljeni ponuditi največ sedem milijonov evrov, torej skoraj milijon evrov manj kot zdaj ministrstvo.
Iz izmere prostorov je sicer razvidno, da je trenutno v stavbi nekaj več kot 2.500 kvadratnih metrov pisarniškega prostora. To pomeni, da bi morali na ministrstvu, kjer so iskali najmanj 3500 kvadratov, čez noč "najti" dodatnih 1000 kvadratnih metrov pisarn ali pa za eno od sodišč najti drugo lokacijo. Vse to pa je v nasprotju z osnovnim ciljem - selitvijo sodišč na eno, bolj prostorno lokacijo.
Vsa sodišča, ki se bodo po načrtu preselila v novo sodno stavbo, imajo trenutno okoli 220 zaposlenih, vendar bodo dodatno zaposlovala. Največ na upravnem sodišču, ki prostorski in kadrovski stiski pripisuje tudi sodne zaostanke. Tam naj bi službo našlo še nekaj deset ljudi. Tako bi moralo biti v stavbi prostora za skupno več kot 250 ljudi. Pri tem naj bi imeli vodstveni zaposleni bolj prostorne pisarne, tudi večje od 20 kvadratnih metrov, preostali pa manjše. Največ ljudi bi namestili v pisarne, velike od osem do dvanajst kvadratnih metrov.
