Le štiri dni po zaprisegi nove predsednice republike Nataše Pirc Musar je njenemu soprogu in znanemu poslovnežu Alešu Musarju uspelo dokončati posel življenja.
26. decembra, na dan samostojnosti in enotnosti, je namreč izstopil iz podjetja, prek katerega je bil vrsto solastnik ene najbolj zaželenih nepremičnin v Ljubljani. Gre za 24.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče v ljubljanskih Mostah, ki ga je Musar pred 15 leti pridobil s poceni nakupom nekdanje tovarne gradbenih strojev SCT Strojegradnja. Ko jo je pozneje skupaj s poslovnimi partnerji poslal v likvidacijo, je delo izgubilo 127 ljudi. Na pogorišču je ostalo veliko zemljišče v Musarjevem solastništvu. Za svoj del je zdaj na bančni račun v Nemčiji prejel skoraj tri milijone evrov.
Musar zemljišča v Mostah nikoli ni razkril v premoženjski kartici, ki jo je javno objavil pred začetkom volilne kampanje. Takrat je poslovnež, ki je obogatel v številnih privatizacijskih zgodbah v Sloveniji in na Balkanu, medijem pojasnjeval, da je lastnik družinske hiše, sedem let starega avtomobila znamke peugeot, 100.000 evrov vrednega starodobnika in nemške družbe Aulon, ki ima v lasti tudi Rusko dačo. Navedel je še, da ima za 800.000 evrov finančnih naložb in dobrih 10 tisočakov na banki.
Ne le, da je Musar solastništvo zemljišča zamolčal. Sosledje dogodkov bi lahko nakazovalo, da je s poslom namenoma počakal do zmage Nataše Pirc Musar na predsedniških volitvah, četudi se je zanj dogovoril že več mesecev pred tem.
Preberite še:
Skriti zaklad Aleša Musarja
Sledi za kupcem vodijo na Ciper
To je verjetno storil, ker je ocenil, da bi prodaja zemljišča obudila zgodbe iz njegove poslovne preteklosti, s čimer bi škodil projektu kandidature Nataše Pirc Musar. Aleš Musar je sicer do lanskega septembra vodil njen volilni štab. Po uradnih podatkih je bil tudi največji financer njene kampanje.
Kako je torej Musar izpeljal tri milijone evrov vreden posel?
Do zdaj je bilo zemljišče na Kavčičevi ulici 66 v rokah podjetja CPLJ. Njegova lastnika sta bila Aleš Musar in Marko Konič, njegov dolgoletni partner iz privatizacijskih poslov. Že januarja lani sta se dogovorila o prodaji zemljišča. Podjetje CPLJ je takrat podpisalo predpogodbo o prodaji zemljišča. Kupec je bila družba K66, ki je bila ustanovljena prav za ta posel. Njen direktor je nepremičninski poslovnež Matjaž Cerjak, končni lastnik pa poljski investicijski bankir Cezary Smorszczewski, ki jo obvladuje prek Cipra.
A sledil je preobrat. Marca lani so dali vpleteni posel na hladno. Zakaj, uradno nikoli ni bilo znano. "Razkrivanje dogovorov o prodaji deležev in zemljišč bi predstavljalo kršitev zaveze o nerazkrivanju," nam je zatrjeval Musar. Toda že pred tem se je začelo govoriti, da bo Nataša Pirc Musar kandidirala za predsednico republike. Lani spomladi se je na veliko začela pojavljati v različnih medijih, še posebej kritična pa je bila do Boruta Pahorja. Konec junija je razglasila, da vstopa v predsedniško tekmo.
Preberite še:
Po sledeh denarja zakoncev Musar: od Balkana do Ruske dače #video
Počakal na volitve, nato prejel milijone
Za nazaj je verjetno jasno, zakaj je Aleš Musar čakal s poslom. Ko je namreč Nataša Pirc Musar 13. novembra zmagala v drugem krogu predsedniških volitev, je posel hitro izpeljal do konca:
- že osem dni pozneje, 21. novembra, sta podjetje CPLJ in družba K66 podpisala pogodbo o prodaji zemljišča. Zanj je kupec po naših podatkih plačal dobrih 10 milijonov evrov.
- podjetje CPLJ, ki ga vodi Marko Konič, je denar prejelo do sredine decembra. Takoj zatem se je Konič odločil, da bo s tem denarjem izplačal Musarja, ki že od poletja ne odgovarja na naša vprašanja o njegovih poslih.
- 26. decembra sta v prostorih na Kavčičevi ulici podpisala pogodbo, s katero je Konič od Musarjeve nemške družbe Aulon odkupil tretjinski lastniški delež v podjetju CPLJ. Cena: blizu tri milijone evrov. Le štiri dni prej je Musar stal ob soprogi, ko je ta prisegla kot prva predsednica države. Denar je na njegov nemški račun prišel še pred koncem lanskega leta.
Za zemljiščem v Mostah se sicer skriva ena bolj žalostnih zgodb domače "tajkunske" privatizacije. Njegov prvotni lastnik je bila ljubljanska tovarna SCT Strojegradnja, ki je izdelovala gradbene stroje in mehanizacijo. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je prešla v roke Aktive Group, ki jo je ustanovil največji domači pidovski tajkun Darko Horvat, ljudem pa obljubljal po tisoč nemških mark za njihov lastninski certifikat.
Preberite še:
Aleš Musar in račun v Liechtensteinu #dokumenti
Skriti zaklad "tajkunske" privatizacije
V Aktivi Group sta se poslovno kalila tudi Aleš Musar in Marko Konič. Leta 2003, ko so vsi zapustili Aktivo, jima je Horvat tovarno z zemljiščem prepustil kot "odpravnino". Toda podjetje SCT Strojegradnja je hitro dočakalo žalostni konec. Že leta 2009, ob krizi na gradbenem trgu, so ga Musar, Konič in njun partner Rok Habinc poslali v likvidacijo. Delo je izgubila velika večina zaposlenih. Sindikati so takrat opozarjali na nejasno zadolževanje podjetja. Delničarji iz vrst zaposlenih, združeni v družbo pooblaščenko, so lastnikom očitali, da finančno izčrpavajo podjetje, kar so ti zanikali.
Kljub vsemu je podjetje hitro ostalo brez zemljišča, na katerem je nato Musarjeva ekipa načrtovala več deset milijonov evrov vredno gradnjo prestižne stanovanjske soseske K66. Na tem območju bo namreč po načrtih Mestne občine Ljubljana zrasel Projekt Šmartinka, nova soseska z nebotičniki. Eden od teh bi stal tudi na njihovem zemljišču.
Četudi so se nekdanji tesni sodelavci iz Aktive Group že pred leti uradno razšli, sta Musar in Konič ostala partnerja pri tem nepremičninskem projektu. V zadnjih desetih letih je zemljišče zamenjalo vsaj pet uradnih lastnikov, pri čemer sta ga ves čas dejansko obvladovala Musar in Konič. Povezana podjetja so v tem času sklepala številne transakcije, s katerimi so zelo verjetno ustvarjala razlike v ceni ali jih med sabo pobotala z drugimi posli. Leta 2020 je zemljišče pristalo v rokah podjetja CPLJ, v katerem je imel Musar tretjinski lastniški delež.
Po naših podatkih je Musar v kratkem času uspel priti do astronomskega dobička. Leta 2020 je namreč za tretjinski delež v podjetju CPLJ plačal le dobrega pol milijona evrov. Dobri dve leti pozneje ga je svojemu prijatelju prodal za skoraj tri milijone evrov. To pomeni, da je z njim v tem času zaslužil 2,5 milijona evrov – krepko več od skupne vrednosti nepremičnin, vozil, osebnih finančnih naložb in prihrankov v njegovi javno objavljeni kartici.
