Nov predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga je v ponedeljek potrdila vlada Roberta Goloba, je naletel na velike kritike socialnih partnerjev in opozicije. Prvi ministru za solidarno prihodnost Simonu Maljevcu očitajo, da je predlog poslal v potrditev vladi, ne da bi ga pred tem uskladil z delodajalci in sindikati. V SDS in NSi pa so napovedali, da ne bodo podprli nobenega predloga, ki uvaja nov obvezni prispevek.
Toda domala enako idejo, ki ji danes nasprotujejo, so imeli v SDS in NSI že pred dvema letoma. Edina razlika je, da so obvezni prispevek za financiranje dolgotrajne oskrbe želeli uvesti skozi stranska vrata - in to šele po parlamentarnih volitvah.
Ko Maljevac išče 600 milijonov evrov
Poglejmo najprej številke. Leta 2026 bodo celotni stroški dolgotrajne oskrbe po oceni Maljevčevega ministrstva znašali 1,3 milijarde evrov. Glavnino tega, okrog 1,06 milijarde evrov, bodo predstavljali javni izdatki. Od tega bo sam sistem dolgotrajne oskrbe stal 785 milijonov evrov. Predlog zakona, ki ga je pripravil Maljevac, za financiranje določa dva vira:
- 190 milijonov evrov bi letno prispeval državni proračun,
- približno 600 milijonov evrov bi država zbrala z uvedbo obveznega prispevka za delodajalce, zaposlene, upokojence, kmete in samostojne podjetnike. Prve tri skupine bi ga plačevale po prispevni stopnji v višini enega odstotka prihodkov, pri kmetih in samostojnih podjetnikih pa bi ta znašala dva odstotka.
Koliko bi po ocenah Maljevčevega ministrstva stala dolgotrajna oskrba
- preostali izdatke zunaj sistema oskrbe pa bi pokrili javna zdravstvena in pokojninska blagajna z denarjem, ki ga že zdaj dajeta za ta namen, deloma pa tudi proračun.
Uvajanju obveznega prispevka odločno nasprotujejo v opoziciji. Poslanec NSi in nekdanji minister za delo Janez Cigler Kralj je tako poudaril, da bo zakon obremenil številne družbene skupine in gre v smeri, kako "ljudem potegniti več iz žepov". Tudi v SDS so prepričani, da "zakon državljanom nalaga predvsem, da globoko odprejo žepe".
Preberite še:
Želeli zaslužiti z domom za starejše, zdaj bi ga prodali državi
Tudi v SDS in NSi so želeli jemati iz žepov ljudi – a šele po volitvah
Ko je bila na oblasti vlada Janeza Janše, je bila zgodba drugačna. Obe stranki sta namreč takrat delali prav to, kar zdaj očitata svojim političnim nasprotnikom.
Decembra 2021 je takratna koalicija sprejela svoj zakon o dolgotrajni oskrbi, pod katerega se je podpisal Cigler Kralj. Po tedanji oceni bi izdatki za dolgotrajno oskrbo znašali 744 milijonov evrov. To je skoraj pol milijarde evrov manj od številk, o katerih zdaj govori Maljevac. Del tega denarja, okrog 300 milijonov evrov, je Janševa vlada našla v zdravstveni in pokojninski blagajni. Preostalih 444 milijonov evrov pa je želela zagotoviti iz vsaj šestih različnih virov.
Med njimi je bilo na prvem mestu "obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo". Šlo je torej za de facto obvezni prispevek, ki bi ga – tako kot pri Maljevcu – plačevali vsi državljani Slovenije. O tem podrobneje govori 51. člen tega zakona, ki med "zavarovanimi osebami" našteva:
- vse imetnike obveznega zdravstvena zavarovanja, ki so dopolnili 18 let, in
- vse ljudi, ki opravljajo gospodarsko, poklicno ali kmetijsko dejavnost kot glavni poklic.
Toda pozor: o uvedbi obveznega prispevka konec leta 2021 praktično ni bilo govora. Zakaj ne? Zelo verjetno zato, ker so se takrat že bližale parlamentarne volitve, pred katerimi sta SDS in NSi poudarjali, da davčno razbremenjujeta ljudi. Janševa vlada se je zagati z uvedbo obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo raje izognila tako, da jo je preložila. Odločila se je, da bo do leta 2024 sprejela še en, poseben zakon, s katerim bo določila pogoje obveznega zavarovanja, osnovo za plačilo prispevkov in prispevno stopnjo, način obračuna in plačevanja prispevkov ter zavezance in prispevke.
Preberite še:
Komu je Cigler Kralj dal mega posel s starejšimi
Gantarjev predlog – za oskrbo 21 evrov od povprečne plače
Za to, da uvedbo novega davka preložijo na čas po volitvah, so bili v SDS in NSi pripravljeni tvegati tudi luknjo, ki bi vmes nastala pri financiranju dolgotrajne oskrbe. Do sprejema posebnega zakona, s katerim bi uvedli obvezni prispevek, bi tako manjkajoči denar pokrival proračun. V prvem letu po uvedbi zakona bi ta zagotovil dodatnih 106 milijonov evrov, v drugem letu dobrih 164 milijonov evrov, v tretjem letu pa že skoraj 300 milijonov evrov. Skupaj torej 570 milijonov evrov v treh letih.
V tedanji opozicijski SD so takšen predlog označili za "prazno škatlo brez ključne vsebine – od kje in s kakšnimi sredstvi financirati dolgotrajno oskrbo". Še pred tem je svoj predlog zakona pripravilo ministrstvo za zdravje, ki ga je takrat vodil Tomaž Gantar. Ta je predvideval, da bi bil standardni obseg storitev v posamezni kategoriji v celoti financiran iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Prispevna stopnja bi znašala 1,47 odstotka, ob tem pa bi se za 0,4 odstotne točke znižal prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje.
V številkah: posameznik z minimalno plačo bi tako v sveženj za dolgotrajno oskrbo prispeval mesečno 11 evrov, tisti s povprečno plačo 21 evrov, upokojencem pa bi prispevek v višini sedem evrov zagotavljal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz). Za zagotovitev pravic dolgotrajne oskrbe bi po takratnih načrtih iz obstoječih javnih virov prenesli dobrih 305 milijona evrov, dodatno pa bi bilo treba zbrati slabih 336 milijona evrov.
Toda Gantarjev predlog nikoli ni prišel do vlade, saj so mu nasprotovali v NSi. Cigler Kralj je takrat napovedal, da bo stranka predlagala svoj model financiranja, po katerem bi preoblikovali dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki bi krilo tudi manjkajoča sredstva za dolgotrajno oskrbo.
