Slovenija v 31 letih samostojnosti ni izpeljala niti enega projekta, ki bi skoraj 90.000 prebivalcem slovenske Istre omogočal stabilno oskrbo z vodo tudi v poletnih sušnih mesecih.
V tem času je država opravila na kupe študij. Več operativnih programov je sanacijo nezadostnih vodnih virov na območju občin Koper, Izola, Piran in Ankaran določilo kot prednostni ukrep. Čeprav je bilo pod različnimi vladami v zadnjih dveh desetletjih na mizi več predlogov rešitev, s katerimi se je ukvarjalo deset ministrov za okolje in prostor, se je vsak načrtovani projekt ustavil.
Vse to je razvidno iz številnih vladnih in drugih dokumentov, ki smo jih pregledali in analizirali v uredništvu necenzurirano.si. Slovenska Istra tako še vedno nima nujnega dodatnega vira vode, četudi je imela ves ta čas na voljo za investicije v vodno infrastrukturo na desetine milijonov evrov denarja EU.
Preberite še:
Zakaj Hojsovi veterani potrebujejo polavtomatske puške?
Že v Jugoslaviji vedeli, da bo vode zmanjkovalo
Rižanski vodovod je bil zgrajen davnega leta 1935. Do danes je ostal edini vodni vir za to območje. Da ne zadostuje več za vse potrebe po pitni vodi, je bilo prvič jasno že leta 1960, torej pred 62 leti. Še v času nekdanje Jugoslavije je zato država izdelala program razvoja vodne oskrbe slovenske Istre, ki je predvideval gradnjo novega vodovodnega sistema in zagotovitev dodatnih količin vode iz novih virov.
Sledila so leta mrtvega teka. Šele leta 1998, v času vlade Janeza Drnovška, je ministrstvo za okolje in prostor, ki ga je takrat vodil Pavel Gantar, izdelalo idejni projekt, ki je predvidel zajetje vode na Rižani pri Kubedu. Tri leta pozneje, ko je bil resorni minister Janez Kopač, je začel delovati strokovni svet, ki je dobil nalogo najti najustreznejši vodni vir za slovensko Istro. Med šestimi predlaganimi rešitvami je ministrstvo kot najugodnejšo z vidika tehnike in varstva okolja izbralo oskrbo s pitno vodo z zajetjem na Padežu, pritoku reke Reke. To bi bilo prvo umetno jezero za pitno vodo v Sloveniji.
Miniti so morala še tri leta, da je ministrstvo, takrat že pod Janezom Podobnikom, za projekt naročilo projektno in investicijsko dokumentacijo. "Ministrstvo je okoljsko poročilo označilo kot ustrezno za javno razpravo, a se je nato vse ustavilo. Sam sem akumulacijo pri Padežu podpiral, ker rešuje problem za 50 let, ker sega na območje, ki je vodno zaščiteno in ker rešuje problem regijsko," je lani poudarjal projektant Uroš Kranjc. Za projekt je bilo na voljo tudi 60 milijonov evropskega denarja.
Pozabljeni in ustavljeni projekti
Leta 2007 je ministrstvo za okolje pripravo projekta čez noč prekinilo. Vse se je vrnilo na začetek. To se je zgodilo prav v času, ko je država pripravila operativni program oskrbe s pitno vodo, ki je med ukrepe na državni ravni uvrstil sanacijo nezadostnih vodnih virov na področju slovenske Istre. Leta 2008, še v času vlade Janeza Janše, je luč sveta ugledala nova študija. Naročila jo je družba Rižanski vodovod, ki je v lasti občin. Tokrat je bilo v igri zajetje na Suhorici tik pred njenim izlivom v Padež.
Pod vlado Boruta Pahorja, ko sta ministrstvo vodila Karl Erjavec in Roko Žarnić, sta bila na mizi dva projekta. Prvi je bil projekt povezave treh vodovodnih sistemov na Obali in Krasu, ki so ga podprli župani devetih občin, ne pa tudi Boris Popovič, tedanji župan Kopra.
Drugi projekt je bilo črpališče Klariči pri Brestovici, kjer se je včeraj 260 gasilcev borilo s požarom. Tam so geologi že leta 1980 odkrili velike količine pitne vode. Leta 2008 je ministrstvo naročilo preizkus vodnega vira Klariči, ki ga je ta avgusta istega leta uspešno prestal. Iz treh vodnjakov je bilo načrpanih 470 litrov vode na sekundo.
Preberite še:
Kako je Vizjak pod mizo prijatelju uredil za 650.000 evrov pogodb
A projekt, ki je bil ocenjen na 50 milijonov evrov, je bil hitro pozabljen. Na tamkajšnji vodni vir se je stroka spet spomnila šele leta 2019 ob železniški nesreči v Hrastovljah, ko je razlitje kerozina ogrozilo oskrbo z vodo. Dr. Janko Urbanc z Geološkega zavoda Slovenije (GZS) ga je označil za "pozabljeni vodni vir".
Takrat je vlada Marjana Šarca, v kateri sta ministrstvo vodila Jure Leben in Simon Zajc, ustanovila delovno skupino, ki naj bi določila dodatni vir vode. Obenem je znova začela urejati dokumentacijo za zajetje pri Padežu. Drugačnega mnenja so bili istrski župani in poslanci. Jeseni 2019 so se odločili, da je kot dodatni vodni vir najbolj primerno črpališče v vasi Malni pri Postojni, ki bi lahko ob 60 milijonov evrov vredni investiciji na sekundo zagotovilo okrog 500 litrov vode. Tudi ta ideja je ostala mrtva črka na papirju. V istem letu je Rižanski vodovod iz Hrvaške uvozil za skoraj milijon kubičnih metrov vode.
"Slovenija ima preveč vode, v Istri pa smo 'žejni'"
Leta 2020 so v občinah slovenske Istre začeli opozarjati, da "jim zaradi nezanesljive oskrbe s pitno vodo grozi humanitarna in gospodarska katastrofa". Takrat je minister za okolje Andrej Vizjak ponovno odločil, da bo slovenski Istri manjkajoči del pitne vode zagotovil z zajetjem pri Padežu. Sklep o izvedbi državnega prostorskega načrta je Janševa vlada sprejela na dopisni seji. Vizjak, ki je ureditev vodnih virov po pomenu za državo primerjal z gradnjo avtocest, je njegovo dokončanje napovedal za letos. Cena projekta: približno 134 milijonov evrov, kar je približno dvakrat več kot pred 15 leti.
Toda temu zajetju, ki ga podpirajo občine slovenske Istre, zaradi njegovih domnevno škodljivih vplivov na okolje zdaj nasprotujeta lokalno prebivalstvo na Krasu in del stroke. Civilna iniciativa Ohranimo Brkine tako zagovarja načrtovano povezavo vodovodov iz leta 2011, ki naj bi bila za polovico cenejša od "megalomanskega projekta Padež". Tudi v Parku Škocjanske jame temu zajetju nasprotujejo, dokler ne bodo izčrpane vse druge možnosti za zagotovitev dodatnih virov vode za Istro.
Preberite še:
Telekomovi fantje, ki jim je vseeno #kolumna
Medtem so na ministrstvu za okolje, ki je lani pripravilo nov operativni program za pitno vodo do leta 2027, poudarjali, da so bile vse ostale potencialne rešitve z uporabo obstoječih vodnih virov ocenjene kot neustrezne. Po njihovem niso izpolnjevale pogojev glede neodvisnosti, odpornosti na morebitno onesnaženje in zadostne zmogljivosti za 50-letno obdobje za tri oskrbovalne sisteme rižanskega, kraškega in ilirskobistriškega vodovoda.
"Slovenija ima preveč vode, v slovenski Istri pa smo že 40 let 'žejni'. V Istri smo imeli na voljo 60 milijonov evrov iz EU za vodni vir, a so ga porabili drugje. Zato se pripravljamo na razsoljevanje morja," je v začetku leta 2019 napovedoval takratni direktor Rižanskega vodovoda Zdravko Hočevar, ki ga je kmalu zatem po 16 letih nasledil Martin Pregelj. Tudi zamisel o razsoljevanju morja so v slovenski Istri do danes že opustili.
