"Vesela sem, da se stvari premikajo v pravo smer."
Tako je ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek sredi februarja komentirala novico, da je Evropska investicijska banka (EIB) na seznam projektov, ki jih bo financirala, po več mesecih pogovorov uvrstila drugi tir železniške proge Divača-Koper. Le dva meseca pozneje se z odobritvijo 250 milijonov evrov vrednega posojila očitno spet zapleta. To pod vprašaj postavlja tudi celotno finančno konstrukcijo 1,2 milijarde evrov vrednega projekta.
Kaj bo z evropskim denarjem za drugi tir?
Svet guvernerjev EIB, najvišji organ banke, ki je v lasti držav članic EU, bi moral posojilo za drugi tir dokončno odobriti pretekli torek, a se to ni zgodilo. Na vprašanje, zakaj ne, so iz EIB odgovorili, da se je seja zavlekla zaradi razprav o odhodu Velike Britanije iz EU. Nekatere točke so zato izpadle z dnevnega reda. Ena od teh naj bi bila tudi odločanje o financiranju drugega tira.
Na ministrstvu za infrastrukturo in v podjetju 2TDK, ki bo gradilo projekt drugi tir, dogajanja na EIB v zadnjih dneh uradno niso komentirali. Toda po naših informacijah je bila novica zanje precejšnje negativno presenečenje. Prepričani so bili, da je soglasje za financiranje drugega tira le še formalnost.
Obema zamik odločanja na EIB povzroča nemalo težav. Na odobritev 250-milijonskega posojila je namreč neposredno vezan še en finančni vir projekta: 109 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev iz Bruslja.
Slovenija jih lahko dobi, če bo do 31. maja zaprla finančno konstrukcijo drugega tira. Toda njen ključni del je prav posojilo EIB, o katerem dokončne odločitve še ni. Brez tega denarja bi moralo podjetje 2TDK najeti dražja posojila pri komercialnih bankah, to pa bi projekt še podražilo.
Zakaj brexit ni bil razlog za izpad z dnevnega reda
Informacije, ki smo jih pridobili v zadnjih dneh, nakazujejo na mogoča zakulisna dogajanja na zadnji seji EIB.
Čeprav so nam na sedežu banke v petek ponovno dejali, da je drugi tir z dnevnega reda izpadel zaradi brexita, pojasnila ministrstva za finance razkrivajo nekoliko drugačno zgodbo. Tam so namreč potrdili, da je točka o projektu drugi tir dejansko prišla na vrsto za glasovanje, a se to ni zgodilo zaradi nesklepčnosti. "V trenutku odločanja je bilo v sobi sveta guvernerjev prisotnih 14 držav. Za sklepčnost bi jih moralo biti 18," so pojasnili na ministrstvu, ki ga vodi Andrej Bertoncelj.
Še več, zadnja, aprilska seja sveta guvernerjev, čeprav je bila v znamenju brexita, je bila po skupni vrednosti odobrenih projektov med uspešnejšimi. Na marčevski seji sveta guvernerjev je recimo EIB odobrila "le" za 2,4 milijarde evrov posojil, kar je skoraj enkrat manj kot na zadnji seji.
Ne "Junckerjevo", drugi tir bo dobil državno poroštvo
Tu nejasnosti še ni konec. Še vedno namreč ni nujno, da bo točka o financiranju drugega tira na dnevnem redu prihodnje seje sveta guvernerjev EIB, ki bo 16. maja v Luksemburgu. Na vprašanje, ali je že znan datum novega odločanja o posojilu za projekt, so nam na ministrstvu za finance odgovorili, da se bo to zgodilo "predvidoma na majskem zasedanju". Drugače menijo na EIB. Tam so nam dejali, da bo predlog ponovno na mizi "načeloma na eni od prihodnjih sej", ne pa nujno, da že na majski.
Alenka Bratušek je že februarja zatrjevala, da je EIB "prepoznala kakovost in pomen projekta drugi tir". Zakaj je sploh nastal zamik, če naj bi bilo odločanje o posojilu na seji sveta guvernerjev le še formalizem?
Mogoča razloga sta dva. Prvi je povezan s poroštvom za najeto posojilo, ki ga v EIB ves čas postavljajo kot pogoj. Čeprav je Slovenija želela poroštvo pridobiti prek Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), bolj znanega kot "Junckerjev načrt", ji to ni uspelo. Zakaj ne, uradno ni znano. Iz krogov blizu ministrstva za infrastrukturo je slišati, da tudi tam ne vedno natančnega razloga.
Edina alternativa je tako državno poroštvo, ki ga je morala Slovenija pred leti odobriti tudi za posojilo EIB, najeto za financiranje projekta Teš 6. A državnega poroštva investicijski načrt za drugi tir, ki ga je podjetje 2TDK objavilo januarja, ne omenja. Naši viri zato dopuščajo možnost, da želijo v EIB jasna zagotovila slovenske vlade, ki naj bi poroštveni zakon po neuradnih informacijah pripravila v prihodnjih tednih.
Kdo lobira proti drugemu tiru?
A v tem primeru se zastavlja logično vprašanje, zakaj je šlo posojilo čez vse druge instance odločanja na EIB, ne pa tudi čez svet guvernerjev, ki je dejansko politični organ, saj v njem sedijo finančni ministri držav članic EU. Tudi zato več virov opozarja na drugi mogoč razlog zamika odločanja o financiranju projekta – intenzivnem lobiranju nekaterih držav, ki si gradnje drugega tira ne želijo, saj predstavlja konkurenco njihovih logističnim potem.
Čeprav ima EIB natančno določene postopke sprejemanja odločitev o financiranju projektov, je jasno, da imajo glavno besedo v njej njene lastnice, torej države. Ena od štirih evropskih držav, ki imajo v lasti največji delež EIB, je Italija. Že lani naj bi naša zahodna soseda v zakulisju več mesecev dokaj intenzivno poskušala ovirati projekt drugi tir. V EIB so namreč jeseni ponovno zahtevali oceno čezmejnih in okoljskih vplivov gradnje nove proge med Divačo in Koprom.
Na ministrstvu za finance so nam pojasnili, da je bil med 14 predstavniki držav, ki so bili pred načrtovanim odločanjem o posojilu za drugi tir prisotni v sejni sobi, tudi predstavnik Italije. A nesporno je, da projekt drugega tira posega tudi v strateške interese sosednje države, natančneje pristanišča v Trstu, ki se o povezovanju že dogovarja s Kitajci. Količina kontejnerskega tovora, ki ga prepelje Luka Koper, je za približno trikrat večja od količine, ki jo prepeljejo v Trstu.
Kako bo Bruselj sprejel odhod Madžarov
Povsem mogoče torej je, da bo Slovenija zaradi zastojev na EIB zamudila zadnji rok za lovljenje nepovratnega evropskega denarja za drugi tir. Ali bo to pomenilo tudi dokončno izgubo teh sredstev, za zdaj ni znano.
Prav tako ni jasno, ali bo Evropska komisija Sloveniji povzročala težave zaradi umika Madžarske iz projekta. Prej omenjena nepovratna sredstva je namreč na razpisu dobila tudi ob predložitvi pisma o nameri madžarske vlade, da bo pri projektu drugega tira sodelovala z 200 milijoni evrov finančnega vložka, o katerem se je pogajala z vlado Mira Cerarja.
Bratuškova je kmalu po prihodu na ministrstvo opustila dogovore z Madžari, nadomestni finančni vir pa našla v večjem deležu sredstev iz državnega proračuna. Čeprav viri blizu evropske komisarke za promet Violete Bulc menijo, da bo Evropska komisija pripravljena spregledati spremembe pri načrtovanem financiranju projekta, naj bi bila precej manj popustljiva pri vztrajanju, da mora biti finančna konstrukcija projekta zaprta najpozneje do 31. maja.
Ministrstvo za infrastrukturo in podjetje 2TDK, ki ga vodi Dušan Zorko, čaka bitka s časom, o njenem razpletu pa ne bosta odločala sama.
Zakaj je projekt za EIB sto milijonov dražji kot za vlado
Na spletni strani EIB je mogoče prebrati, da ocenjena vrednost projekta drugi tir znaša okrog 1,2 milijarde evrov. Investicijski načrt, ki ga je za podjetje 2TDK pripravilo mednarodno svetovalno podjetje Deloitte, navaja nižje številke.
Po stalnih cenah, ki se uporabljajo v izračunu finančne in ekonomske upravičenosti projekta, znaša končna cena projekta 1,1 milijarde evrov. Po tekočih cenah, ki upoštevajo inflacijo, so skupni stroški investicije 1,15 milijona evrov, kar je še vedno 85 milijonov evrov manj od cene, navedene na spletni strani EIB. Tako stalna kot tekoča cena vključujeta stroške nepredvidenih del.
Trenutna finančna konstrukcija drugega tira je naslednja:
- 400 milijonov evrov bo prispevala država iz proračuna.
- 128 milijonov evrov bo država zbrala iz domačih virov, predvsem pribitka za cestnine za okoljske obremenitve na delu avtoceste med Divačo in Ljubljana. Z njim želi država v prihodnjih letih spodbujati postopno selitev tovornega prometa s cest na železnice. Manjši del, okrog šest milijonov evrov, bodo prinesli povišana uporabnina za uporabo železniških tirov, ki bi jo plačevalo podjetje SŽ-Infrastruktura, in plačila iz pretovora v Luki Koper.
- 250 milijonov evrov bo prek različnih skladov in razpisov (kohezijski sklad, IPF, CEF, tako imenovana "blending" sredstva) prispevala EU. Približno 16 milijonov evrov naj bi pri tem znašala lastna udeležba.
- 250 milijonov evrov si bo podjetje 2TDK izposodilo pri EIB.
- 158 milijonov evrov si bo podjetje 2TDK izposodilo pri komercialnih bankah ter Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD).
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
