Golobu je uspel čudež, a vsaka nova vlada bo šibka #komentar

Za nami so najtesnejše in najbolj dramatične parlamentarne volitve v tem stoletju. Mrtvi tek za prvo mesto se je včeraj ponoči končal z zmago Gibanja Svoboda, ki ima skoraj sedem tisoč glasov prednosti pred SDS. Na uradne rezultate volitev, ki bodo dali dokončno sliko, bo treba počakati po tem, ko bodo preštete še glasovnice po pošti in iz tujine. Teh je bilo na zadnjih volitvah skoraj 18 tisoč.

Kaj so torej nauki teh volitev, ki so sledile verjetno najbolj brutalni in umazani kampanji do zdaj? 

Slovenija je šla v desno ... 

Najprej: zmagala je demokracija. Prebivalci Slovenije so že drugič zapored šli množično na volišča. Svoj glas je na volitvah oddalo 1,17 milijona ljudi, torej približno 70 odstotkov vseh volilnih upravičencev. To je skoraj enako rekordni udeležbi na volitvah leta 2022, ki so jo številni analitiki opisovali kot enkratno ali težko ponovljivo. Za primerjavo: leta 2018 se je volitev udeležilo zgolj dobrih 50 odstotkov volivk in volivcev. 

Toda letos se je prvič resno zamajal dolgoletni politični mit, da visoka udeležba avtomatično pomeni prepričljivo zmago leve sredine.

Stranke desnega pola, torej SDS, NSi, SLS, Demokrati in Jelinčičeva SNS, so namreč ob zelo visoki udeležbi skupaj prejele 536 tisoč glasov. Za kako visoko številko gre, dovolj pove naslednji podatek. Na parlamentarnih volitvah leta 2022 so stranke desnega pola (SDS, NSi, Povežimo Slovenijo, SNS, Naša dežela, DOM) skupaj prejele okrog 440 tisoč glasov, torej skoraj 100 tisoč manj.

Istega leta je Anže Logar v drugem krogu predsedniških volitev prejel 414 tisoč glasov. Ta številka je več let veljala za zgornji plafon desnega bazena, a so te volitve tudi ta mit porušile. 

Preberite še:
Vsi so tiho, ko Štrancar z denarjem iz tujine plačuje propagando za SDS

... a tudi to ni zadoščalo za zmago Janše

Razlogov za to, da je desnica svojo zgornjo mejo pomaknila čez pol milijona glasov, je več. Prvi je neverjetno učinkovita mobilizacija, sploh na podeželju, ki je bilo v tej kampanjo preplavljeno s plakati desnih strank. V devetih okrajih z najvišjo udeležbo (Škofja Loka 2, Kranj 3, Ljubljana Šiška 4 ...) je SDS v povprečju dobila 32 odstotkov glasov, Gibanje Svoboda pa le 22 odstotkov.

In obratno: v devetih okrajih z najnižjo udeležbo (Lendava, Maribor 4, Ljubljana Center ...) je Golobova stranka dobila 34 odstotkov glasov, SDS pa le 23. 

Ta mobilizacija seveda ni prišla (le) ta vikend v obliki direktnih klicev in prevozov na volišča, ampak je posledica praktično tri leta trajajoče kampanje, v kateri je SDS pod svojim okriljem zbrala Cerkev, zdravniške, delodajalske, kmečke in druge interesne skupine, ki so v Golobu videli razrednega sovražnika številka ena.

Delo pri tej mobilizaciji so ji ob intenzivni propagandi desnih "zvočnikov" olajšali tudi ukrepi Golobove vlade, ki je bila verjetno najbolj levo usmerjena v zgodovini. Iz tega lahko izpeljemo naslednji sklep, do katerega bo prišel tudi marsikdo na desnici. Volilno telo v Sloveniji se je na teh volitvah obrnilo na desno, SDS pa je tri leta neprekinjeno vodila v javnomnenjskih anketah. A tudi to ni bilo dovolj, da bi na volitvah dosegla zmago, kaj šele z ustavno večino, ki si jo je želel Janša.

Kdo je osvojil katere volilne okraje

Na desni ni šel noben glas v nič, na levi pač

Za analizo teh volitev je ključno tudi naslednje vprašanje: kako je desnici ob vseh aferah, pretekli dediščini SDS na oblasti in voditelju, ki je na sceni že skoraj 40 let, uspelo na volišča privleči več kot pol milijona ljudi?

Odgovor, od kod je desnica dobila dodatne volilvce, se verjetno skriva v ekonomskih in socioloških razlogih. Beri: v nezadovoljstvu z davčno politiko Golobove vlade, ki jo je desnica predstavljala kot dušenje gospodarstva, in naraščajočem postepidemičnem nagibanju mlajših volivcev, predvsem moških, v desno. 

Obenem je desnica s pametnim političnim inženiringom poskrbela, da praktično noben glas tokrat ni šel v nič. Edina izjema v Janševi orbiti je štiri tisoč glasov, ki jih je dobil Pavel Rupar. 

Medtem je šlo na levo-liberalnem polu v nič skoraj šest odstotkov glasov, ki so jih skupaj prejeli Prerod Vladimirja Prebiliča, Pirati in Mi socialisti Mihe Kordiša. Če bi se Prebilič, eden večjih poražencev teh volitev, pred meseci povezal s SD po zgledu dueta NSi-SLS, bi obe stranki skupaj lahko resno računale še vsaj na tri dodatne poslanske mandate za levi pol. Ker tega dogovora ni bilo, je šlo v prazno skoraj 36 tisoč glasov.

Preberite še:
Prijateljski posli v vrhu Logarjeve stranke: s koncesijo do javnega denarja

Še jeseni ničelne možnosti za zmago Svobode

Tu pridemo do zmagovalca. Robertu Golobu in Gibanju Svoboda je uspel politični čudež. Govorimo namreč o stranki, ki je nekoč že bila na poti nekdanje SMC. Konec leta 2023 je v anketah beležila le še od 11 do 14 odstotkov podpore. 

Še lani jeseni so se možnosti, da bi Golob dosegel relativno zmago na volitvah, zdele ničelne. Vladajoča koalicija je izgubila dva referenduma. Ob izbruhu dogajanja v Novem mestu se je za nekaj ur celo zdelo, da gledamo njegov politični konec.

Četudi se je Golob s Šutarjevim zakonom, božičnico, drugimi ukrepi in uspešno evakuacijo slovenskih državljanov z Bližnjega vzhoda vrnil v igro, ne smemo pozabiti, da je imel proti sebi ves čas tudi nekatere kapitalske centre moči. To je bilo najbolj vidno v predvolilni Petrolovi sabotaži oskrbe bencinskih servisov z nafto, ki je na trenutke spominjala na poizkus državnega udara. 

Golob je imel proti sebi tudi večino medijev, sploh televizijskih, in interesnih skupin, zdravniške, delodajalske in kmečke organizacije, politikantske spletne vplivneže, Cerkev, ki še nikoli ni tako odkrito agitirala za desnico, podjetnika Aleša Štrancarja, ki je v projekt nove Janševe vlade vložil milijone evrov, in izraelske paraobveščevalce, specializiranih za "črne operacije", ki so se v Sloveniji srečevali z Janšo.

Ob koncu kampanje je, predvsem v največjih mestih, kjer levosredinske stranke tradicionalno ustvarjajo največjo prednost, očitno zatajila še mobilizacija pola na volilni dan.  

Preberite še:
Kdo voznikom cistern ni dovolil, da na Petrolove "pumpe" vozijo nafto

Golob ima "pole position", a pred nami je obdobje politične nestabilnosti

Za zdaj vendarle kaže, da je Golob postal prvi slovenski politik po Janezu Drnovšku, ki je dvakrat zapored zmagal na parlamentarnih volitvah. Ima "pole position" pri sestavljanju vlade, kar se lahko izkaže kot ključno, hkrati je še vedno šef aktualne vlade. 

Toda pred Slovenijo je več kot očitno obdobje politične nestabilnosti. Praktično v vseh kombinacijah, ki jih ponuja sedanja razporeditev mandatov, bo nova vlada šibka, domala ves čas odvisna od sklepanja kompromisov med partnerji. Položaj v marsičem spominja na tistega po volitvah 2011 ali 2018, le da zdaj v politični prostor prihaja velika neznanka: Stevanovićeva Resnica. 

Domača politika je od danes tako rekoč obsojena na to, da mora v nikoli bolj polarizirani krajini med seboj iskati najmanjši skupni imenovalec. Pri tem bo nad njo ves čas, ne le med novimi napadi na državno volilno komisijo, visela grožnja eksperimenta s trumpistično Janševo vlado 4.0. In to je verjetno ključno sporočilo teh volitev.