Strah me je. Ne zame, ampak za najbližje. Vsak dan sem v stiku s starejšo osebo, ki ni trdnega zdravja. Dotikava se istih kljuk, spregovoriva nekaj besed, ko se srečava na hodniku. Prav tako z osebo, ki je noseča. Obe sta rizični, s slabim imunskim sistemom. Ni načina, da bi se jima izognil.
Medtem ko poslušam najnovejše informacije o novih okužbah v bližnji okolici, zapiranju podjetij in potencialnih razsežnostih pandemije, mi po glavi švigajo vse mogoče misli. Je še smiselno hoditi v službo ali naj grem raje na bolniško? Naj tvegam in grem v trgovski center po hrano in življenjske potrebščine za 14 dni, morda raje mesec dni? Ampak tam je trenutno največ ljudi na kupu. Med njimi je zagotovo kdo bolan. Nekje sem videl novico, da je v trgovini nekdo kašljal v dlan in nato z isto roko vtipkal PIN številko.
Vmes prejmem SMS sporočilo kolega, da je od danes naprej v samoizolaciji. Njegov sodelavec v pisarni je bil namreč pred dnevi na nekem dogodku z osebo, ki je vikend pred tem smučala v Italiji. Ni nujno, da je ta oseba tudi okužena, to se bo zagotovo vedelo čez nekaj dni. Tudi v naši poslovni stavbi so nekatera nadstropja prazna. Govori se, da je bil eden od zaposlenih v stiku z okuženim. Morda pa so se raje preventivno odločili za delo od doma. Saj niti ni važno.
Sem tudi jaz kaj staknil? Prejšnji teden sem obiskal ljubljanski sejem Dom. Ne za dolgo, morda kakšno uro, zanimala so me okna. Ne vem, zakaj sem šel, pozneje mi je bilo žal. Bil sem tudi na bencinskem servisu, pa v trgovini in na tržnici. Pač, sobotna rutina. Nihče takrat še ni govoril o kakšnih izrednih razmerah. Je bil pred menoj na blagajni kdo, ki je bil bolan?
Skrbi me, da sem morda po nekem spletu okoliščin staknil virus. Zadnjič sem slišal, da imaš virus teden dni, pa se ne pojavijo simptomi. Nekateri naj bi imeli celo blažjo obliko brez vročine. Ne vem, ali je to res, tudi vira ne najdem več, ampak se mi je vtisnilo v spomin.
Včeraj zvečer sem imel kratek čas nizko vročino, bolela me je glava in sililo na kašelj. Morda zaradi stresa in utrujenosti. Zdaj sem bolje, ampak še vedno razmišljam o tem. Na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje preberem, kakšni so simptomi novega koronavirusa in kako se prenaša, ampak se mi oči ustavijo na besedni zvezi "ni še znanstveno dokazano". Kaj to pomeni?
Zato iščem. Odpiram osrednje slovenske medije, povsod enake informacije. Kmalu preidem na socialna omrežja, ki so polna anekdot in informacij o koronavirusu. Znanci delijo predvsem negativne izkušnje. Najbolj mi v oči pade govorjenje samooklicanih strokovnjakov, ki v nasprotju z državo govorijo, da je virus umetno ustvarjen, da nam prikrivajo resnične razsežnosti dogajanja in da bo čez nekaj mesecev na desetine milijone okuženih. Bolj je šokantna in ekskluzivna informacija, večkrat so jo delili. Opazim tudi novico, da so se znanstveniki motili in da se virus prenaša hitreje, kot so mislili.
Rečem si, ne bom podlegal paniki in dvomljivim informacijam. Oblast zagotovo ve, kaj dela. Ravno za takšne primere obstajajo krizni načrti. Odpovedi vseh (večjih) dogodkov, zaprtje šol in vrtcev, pozneje verjetno tudi javnih ustanov, so ukrepi, ki so jih sprejeli v številnih drugih državah in bi mogli zaustaviti ali vsaj upočasniti napredovanje okužb.
Medtem ko se mirim, dobivam informacije, da so trgovine polne ljudi. Vsi si delajo velike zaloge konzerv, moke, mleka in vseh drugih živil, pa tudi toaletnega papirja. Police se praznijo. Se morda motim? Kako naj vem, ali smo še vedno v fazi, ko so zadeve pod nadzorom, ali pa smo že prešli mejo? Ne vem. Vmes zavrtim telefon in osebi na drugi strani naročim, naj gre takoj v trgovino, da ne bo zmanjkalo stvari. Preventivno.
Kljub občasni šibkosti sem globoko v sebi prepričan, da bo vse v redu. Da bomo preživeli. Tako jaz kot najbližji. Navzven jim ves čas dajem vtis in jih prepričujem, da ne smemo delati panike in da so ukrepi, ki se iz dneva v dan stopnjujejo, pričakovani in smiselni. Po vseh uradnih analizah je možnost za okužbo resnično zelo nizka.
Ne vem, koliko časa bi še lahko živel tako, s kratkim spancem in z enim ušesom na dnevnih novicah. Prepričujem se, da takšni šoki ne trajajo dolgo. Doslej so se strasti še vedno umirile v nekaj dneh, največ tednu. Potem bi se življenje moralo vrniti v ustaljene tirnice. Ampak nisem prepričan. Tudi če se bo, bo vse drugače. Ko bom pri zdravniku, v trgovskem centru ali pri frizerju, se bom ob zvoku kašlja zdrznil. Posegel po razkužilu. Se poskušal na daleč izogniti bolnemu človeku. Zavem se, da virusa nikoli ne bomo zares premagali. Do poletja ga bomo v veliki meri zajezili, a se bo v začetku prihodnjega leta spet pojavil. Skrbi me, kaj bo takrat. Vem le, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo.
