Zakaj bo ključni del reforme zdravstva obstal ali padel na Jankovićevi direktorici

Letos mineva okrogla obletnica, na katero so v deželi brez zgodovinskega spomina vsi že zdavnaj pozabili. 30 let nazaj, davnega leta 1995, je namreč država Slovenija kot kaznivo dejanje zakonsko opredelila oškodovanje družbenega kapitala. To je bila točka, od katere naprej sta lahko policija in tožilstvo dejansko začela preganjati kraje nekdanjega skupnega premoženja.

A v resnici je bilo to že zvonjenje po toči. Dejanska privatizacija se je namreč začela že veliko prej. V pravni praznini, nastali med razpadanjem Jugoslavije in sprejemanjem lastninske zakonodaje v Sloveniji, je prišlo do grabeža, v katerem je izginilo za več kot milijardo evrov nekoč skupnega premoženja. Vse to še preden smo državljani Slovenije v roke dobili lastninske certifikate.

Temu obdobju danes pravimo divja privatizacija. In prav takšno divjo privatizacijo smo bili plačniki zdravstvenih storitev vrsto let prisiljeni gledati v slovenskem zdravstvu, temu hibridu socialne države in tranzicijskega plenilstva. 

Preberite še:
Jankovićeva večna šefica zdravstvenega doma je simbol zlizanosti politike z javnimi ustanovami

Ministrica ima problem. Ime mu je Antonija Poplas Sušič.

Popoldanski samoplačniški obiski pri zdravniku, ki za nas dopoldne v javni ustanovi ni imel časa. Javna zdravstvena blagajna, ki s sistemom financiranja privilegira zasebnike. Slaba organizacija dela v javnih bolnišnicah in korupcija pri dobavah. Razcvet zasebnih klinik, ki so iz javnega sistema pobirale najbolj donosne programe, za to pa od tam najemale zdravnike. Zdravniški sindikat, ki stavka le, ko so ogroženi interesi zdravniških baronov.  

Vse to so le simptomi iste bolezni – divje privatizacije slovenskega zdravstva, ki lahko cveti le pod pogojem, da je meja med javnim in zasebnim čim bolj zabrisana. Vse skupaj ne sme biti ne črno ne belo, ampak čim bolj sivo, zamegljeno in nepregledno, tik pred razpadom, a nikoli tam. 

Ko je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel napovedala jasno, preglednejšo razmejitev dela zdravnikov, so številni njeno namero pozdravili. Naposled smo dobili zakon, ki je zdravnikom iz javnih bolnišnic prepovedal samoplačniško delo v zasebnih ambulantah. Še ostrejši je do direktorjev javnih zdravstvenih zavodov, ki po novem ne smejo delati tako pri koncesionarjih kot pri čistih zasebnikih.

Zdelo se je, da gre za korak v smer delanja nekega minimalnega reda, ki ga v zadnjih 20 in več letih ni upal narediti nihče. A zdaj se je ministrica, z njo pa tudi ta del zdravstvene reforme, znašel na verjetno ključni preizkušnji. Tej je ime Antonija Poplas Sušič.

Preberite še:
V Ljubljani so zdravniki raje zasebniki. Celo šefinja zdravstvenega doma.

Zakaj direktorica ne želi delati v zavodu, ki ga vodi?

Gre za direktorico Zdravstvenega doma Ljubljana, ki v zadnjih letih pozornost javnosti vzbuja zaradi različnih razlogov. Najbolj zaradi odhodov družinskih zdravnikov zaradi domnevno nemogočih delovnih razmer. Medtem ko se splošno število družinskih zdravnikov v Sloveniji rahlo povečuje, je v ZD Ljubljana v letu dni upadlo (s 137 na 131), enako tudi število timov. 

Toda Antonija Poplas Sušič ima kot direktorica največjega zdravstvenega doma v državi v lasti še zasebni zavod s koncesijo za splošno medicino. Z njim letno ustvari dobrih 300 tisoč evrov prihodkov. Bistvo: direktorica zdravstvenega doma, ki se že dlje časa spopada z najhujšo kadrovsko krizo v zgodovini, svojo zdravniško licenco ne ohranja v zavodu, ki ga vodi, ampak v svojem zavodu, kjer ostaja 20-odstotno zaposlena. 

Razumljivo, boste rekli, saj ji to dovoli njen največji podpornik – ljubljanski župan Zoran Janković, ki jo je silovito branil že pred Danijelom Bešičem Loredanom, predhodnikom ministrice Prevolnik Rupel. 

A vendarle je zdaj že v veljavi nov zakon, ki bi moral s to prakso presekati. Konec avgusta, tik pred iztekom zakonskega roka, je recimo odstopil dolgoletni direktor ZD Izola Evgenij Komljanec, tisti ortodont, ki po uradnih podatkih 13 ur na dan dela v svoji zasebni kliniki. 

Preberite še:
Je zdravstvo v pol leta razpadlo? Ne, tu so resnična dejstva. #analiza

Ko se direktorji javnih ustanov postavijo nad zakon

Toda v Ljubljani gredo stvari drugače. Več kot očitno si Antonija Poplas Sušič na vsak način želi ostati na svojem položaju. In več kot očitno jo na njem želi videti še kdo drug. 

Poslovanje zasebnega zavoda Multimedicus v lasti Antonije Poplas Susič

Direktorica je zato svojo odločitev uradno prepustila kar svetu ZD Ljubljana, v katerem imajo večino predstavniki Mestne občine Ljubljana. Njegovi člani so tako soglasno odločili, da lahko Poplas Sušič ostane direktorica. Razlog: ker novela zakona menda ne posega v že izdana soglasja za dopolnilno delo. 

Povedano drugače: svet nekega javnega zdravstvenega zavoda se je v želji, da ubrani položaj direktorice, še posebej ljube županu, odločil, da se bo postavil nad zakon. 

Medtem ko ta direktorjem dodatno delo dovoljuje zgolj v drugem javnem zdravstvenem zavodu, so se v Ljubljani odločili, da "ne priznaju ovaj sud"*. Kot utemeljitev pa navedli, da je sedanje stanje pač zatečeno. 

Divja privatizacija v živo

V vsakem primeru največje težave nimata ne Antonija Poplas Sušič ne Zoran Janković, ampak ministrica. Na kocki ni le njena avtoriteta, ampak morda kar celotna reforma zdravstva. 

V prihodnjih mesecih bodo namreč množice zdravnikov iskale možnosti za različne obvode okrog njegovih določil. To je z njihovega stališča popolnoma logično. Enim bo zakon močno znižal njihove dohodke, drugim, precej slabše plačanim, morda le drobiž, ki ga želijo obdržati. In nihče jim ne bo mogel očitati ničesar. Zakaj namreč česa takega ne bi počeli, če si lahko to s pomočjo pravnih mnenj, plačanimi z javnim denarjem, dovoli Antonija Poplas Sušič?

Smo torej na prekretnici: če se bodo direktorji javnih ustanov postavljali nad zakone, se ministrica ne sme čuditi, da je nihče ne bo jemal resno in da tega ne bodo počeli tudi vsi drugi. In vprašajmo se še enkrat, zakaj Antonija Poplas Sušič to počne – ker kot zdravnica ne želi delati v ustanovi, ki jo vodi sama. 

Kaj nam to pove o vsem skupaj? Če se vrnemo na začetek, je odgovor enostaven. Divja privatizacija je tako vpeta v vse pore zdravstvenega sistema, da je država očitno niti z zakoni, sprejetimi z večletno zamudo, ne zmore več omejevati. Ali pač?

* Tega sodišča ne priznavajo.