Mahsa Amini je bila 22-letno kurdsko dekle, ki se je sredi septembra odločila obiskati brata, živečega v Teheranu, glavnem mestu Irana. Na ulici ju je ustavila patrulja moralne policije. Mahso je pridržala in odpeljala na postajo, saj naj bi na neprimeren način nosila hidžab, tradicionalno naglavno ruto. Le nekaj ur po prijetju je bila njena družina obveščena, da so jo odpeljali v bolnišnico, kjer je po treh dneh v komi umrla.
Kmalu zatem je več prič njenim sorodnikom potrdilo, da so jo v policijskem kombiju pretepli in mučili. Že ob prihodu na postajo je zaradi udarcev izgubila vid in zavest. Četudi je policija zatrjevala, da je Mahsa po aretaciji "nenadoma doživela težave s srcem", ki jih pred tem sicer nikoli ni imela, temu nihče v Iranu ni verjel. Po vsej državi so izbruhnili protesti, v katerih je v poznejših tednih po različnih ocenah umrlo od 100 do 150 ljudi. Še več sto jih je bilo ranjenih, na tisoče pa jih je režim zaprl.
Enajst dni po smrti Mahse Amini, je iranska nogometna reprezentanca v Avstriji igrala prijateljsko tekmo proti Senegalu. Igralci so na tekmo prišli v črnih jaknah, s katerimi so prikrili iranski dres in nacionalne simbole. Nogometaši, ki običajno pred tekmami himno pojejo zelo glasno, so ostali tiho.
Preberite še:
Nogomet v Katarju #kolumna
Aktivizma je konec, ko ti grozi karton
Pred letošnjim svetovnim prvenstvom v nogometu v Katarju, tej bizarni manifestaciji geopolitike, neskončne kapitalske moči, korupcije v vrstah Svetovne nogometne zveze (FIFA) in novodobnega suženjstva na gradbiščih, se je ugibalo, kako bodo različne nogometne reprezentance izrazile podporo tamkajšnjim pripadnikom skupnosti LGBT. Homoseksualnost v Katarju je namreč kazniva z zaporno kaznijo od enega do treh let.
Največjim nogometnim silam seveda nikoli ni padlo na pamet, da bi mundial v Katarju bojkotirale. Nogomet je bil že od nekdaj posel. Enako kot davnega leta 1978, ko je prvenstvo gostila Argentina, takrat še vojaška diktatura, kjer je hunta ubila 30.000 ljudi, finale prvenstva pa se je igral le slab kilometer stran od razvpite mučilnice. Tudi zato so se reprezentance trudile najti način, da bi svet javno opozorile na barbarizem katarskih zakonov, ne da bi pretirano ujezile gostitelje iz te plinske velesile.
Angleži, Nemci, Danci in drugi so rešitev našli v kosu blaga. Trak, ki si ga kapetani moštev ovijejo okrog leve nadlahti, bi imel v Katarju mavrične barve. Toda FIFA, ki jo vodi Gianni Infantino, že nekaj časa rezident Katarja, se je tik pred začetkom mundiala odločila, da bo nošenje takšnega traku že pred prvim sodniškim žvižgom kaznovala z rumenim kartonom. Prevladal je strah, da bi morali Harry Kane in ostali kapetani zaradi tega celo izpustiti kakšno tekmo. Njihovega aktivizma za homoseksualce, ki jih v Katarju skušajo "prevzgajati" v posebnih centrih, je bilo tako hitro konec.
Preberite še:
Za javni, ne Janšev RTV! #komentar
Molk, ki je povedal vse
Ko so v ponedeljek angleški nogometaši prišli na stadion Khalifa, Harry Kane ni imel mavričnega traku, le mavrični rolex za 600.000 evrov. Tam so bili tudi nogometaši Irana, v mislih z lastno moralno dilemo, ki je bila precej težja od dileme Tottenhamovega zvezdnika.
Dobro so vedeli, da policisti doma pretepajo in streljajo protestnike, da so mlade protestnice v zaporih tarča posilstev in da večini grozi smrt. Ni jim grozila Fifa, ampak iranski predsednik Ebrahim Raisi, ki so ga morali obiskati tik pred odhodom v Katar. Ni jim zažugal s kartonom, ampak z govorom, v katerem je poudaril, da "si nekateri ne želijo videti uspehov in zmag iranske mladine". "Želijo vas zmesti. Bodite pozorni," jim je tik pred odhodom v Katar zabičal tesen zaveznik ajatole Hameneja, vrhovnega iranskega klerika in šefa režima.
In Iranci so izbrali – ljudi. Dan pred tekmo je njihov kapetan Ehsan Hajsafi izrazil sožalje vsem žalujočim iranskim družinam. Ko je ob žvižgih in solzah Irancev na tribunah zadonela iranska himna, so usta nogometašev ostala zaprta.
Da je v iranski mreži končalo šest golov, je za življenje še najmanj pomembno. Sledilo je ogorčenje predstavnikov režima, ki so nogometašem zaradi "žalitve simbolov države" javno napovedali kazni. Beri: dolgoletni zapor. Dan pred novo tekmo proti Walesu je bil zaradi "propagande proti oblastem" v Iranu aretiran nekdanji kapetan Voria Gafuri. Poizkušajte si torej predstavljati, kaj vse so morali nogometaši v zadnjih dneh prestajati ob dejstvu, da iransko nogometno zvezo vodi nekdanji poveljnik Iranske revolucionarne garde, najzvestejše režimske sile.
Preberite še:
Kako ustaviti populistično desnico #kolumna
"Povejte njeno ime: Mahsa Amini"
Ko je Iran v petek igral proti Walesu, so nogometaši pod pritiskom groženj s komaj opaznim premikanjem ustnic skušali dajati vtis, da pojejo himno. A njihovega glasu praktično ni bilo mogoče slišati. Teh 23 velikih mož, od katerih jih kar devet igra v iranskih klubih, je vsem na mundialu pokazalo, da imajo – oprostite izrazu – jajca do tal. Ko bi lahko izbrala cono udobja, je reprezentanca islamske teokracije odkrito stopila na stran šibkih. Žensk. Etničnih manjšin. Vseh zatiranih mladih in starih. In to sredi Katarja, vahabitske monarhije.
Z molkom, ki je povedal vse, so iranski nogometaši pokazali neizmeren pogum. Enako kot pokojni brazilski zvezdnik Socrates, ki je pred 40 leti glasno nasprotoval vojaški diktaturi v državi. Pa najboljši boksar vseh časov Mohamed Ali, ki je zaradi nasprotovanja vojni v Vietnamu žrtvoval več let kariere. Pa ameriška šprinterja John Carlos in Tommie Smith, ki sta visoko dvignjeno stisnjeno pest, simbol gibanja za pravice Afroameričanov, na podiju za medalje na olimpijskih igrah leta 1968 plačala z izgonom iz reprezentance. Pa irski športniki, borci za neodvisnost Irske, ki so leta 1908 bojkotirali igre v Londonu, in številni drugi.
"Povejte njeno ime: Mahsa Amini," je tisti ponedeljek pisalo na iranskem dresu ene od protestnic pred stadionom. Zaradi iranskih nogometašev je njeno ime zadonelo po vsem svetu. V ušesih vseh ajatol in infantinov tega sveta.
