Janez Lenarčič, kandidat predsednika vlade Marjana Šarca za slovenskega komisarja, je na domačem in evropskem političnem parketu nepopisan list. Ni član nobene politične stranke, prav tako nikoli ni kandidiral na volitvah. Kariero je zgradil v diplomaciji in uradniškem aparatu. Bil je državni sekretar v dveh premierskih kabinetih (pri Antonu Ropu in Miru Cerarju) in v službi za evropske zadeve v času prve vlade Janeza Janše. Zadnja tri leta je kot veleposlanik zastopal slovenske interese v EU.
Šarec se je v dilemi, ali izbrati kariernega politika s kilometrino ali evrokrata, po lastnih besedah zavestno odločil za drugo možnost. V Bruselj želi poslati "nevtralnega in strokovnega kandidata, ki se spozna na problematiko", torej na evropske zadeve. Tem kriterijem Lenarčič ustreza.
V vrhovih Bruslja ni "stroke", le politika
A gre za prakso, ki je na evropski ravni prej izjema kot pravilo. Na seznamu imen, ki bodo zelo verjetno sedela v novi sestavi Evropske komisije, prevladujejo politični prvoligaši. Med njimi so nekdanji predsedniki vladi, ministri, evropski in domači poslanci, predsedniki strank ...
"Strokovnih kandidatov", torej evrokratov, o katerih je danes govoril Šarec, na tej ravni skoraj ni. To je logično, ker je Evropska komisija politični organ. Gre za vlado povezave, ki združuje več kot pol milijarde ljudi, in pri tem sprejema politične odločitve. Od obdobja, ko je komisijo vodil Jose Manuel Barroso (2004–2014), so komisarji izrazito političen kader. Strokovne naloge so pristojnost nižjih ravni v bruseljskem ustroju, od posameznih direktoratov navzdol.
Med 13 kandidati, ki jih bruseljski portal Politico.eu in nekateri drugi poznavalci tamkajšnjega dogajanja že vidijo v novi sestavi Evropske komisije, je 52-letnemu Lenarčiču po karierni poti še najbližje Slovak Maroš Šefčovič. Leta 2009, pri 42 letih, je postal evropski komisar za šolstvo, izobraževanje in kulturo, pred tem pa je bil slovaški veleposlanik v Bruslju.
##IMAGE-1078174##
Komisarji z vzhoda: nekdanji premierji, ministri ...
Razlika je, da je Šefčovič danes že veteran bruseljskih struktur. V zadnjem mandatu je bil komisar za energetsko unijo (za ta položaj je leta 2014 neuspešno kandidirala Alenka Bratušek), pred tem pa celo eden od podpredsednikov komisije. Letos je kandidiral za slovaškega predsednika in izgubil v drugem krogu.
Vse nekdanje države vzhodnega bloka bodo v Bruselj poslale politično močna imena. Valdis Dombrovskis je nekdanji latvijski premier. Bolgarka Marija Gabriel je bila devet let evropska poslanka, ki je tudi podpredsednica Evropske ljudske stranke (EPP). Johannes Hahn, dosedanji evropski komisar za širitev, je bil med letoma 2007 in 2010 avstrijski minister za znanost, ki je pred tem kandidiral na regionalnih volitvah.
Bodoča estonska komisarka Kadri Simson je do zdaj vodila ministrstvo za gospodarske zadeve, pred tem pa v tamkajšnjem parlamentu sedem let vodila poslansko skupino stranke Center. Verjetni madžarski komisar László Trócsányi je evropski poslanec, zadnjih pet let pa je vodil ministrstvo za pravosodje. Je odvetnik, nekdanji sodnik in diplomat, ki je član beneške komisije Sveta Evrope.
Na Zahodu nič novega
Tudi v zahodnem delu EU je slika podobna. Italijanska vlada naj bi v Bruselj poslala sekretarja sveta ministrov Giancarla Giorgettija, desno roko notranjega ministra Mattea Salvinija in zmernega evroskeptika. Njegova ključna naloga bo zakulisno lobiranje in "mehčanje" zahtev Bruslja do Italije, ki že velja za "bolnika Evrope". Josep Borrell, novi visoki predstavnik EU za zunanje zadeve, je španski minister za zunanje zadeve, nekdanji evropski poslanec in dolgoletni vplivni član socialistov. V dveh vladah nekdanjega premierja Felipeja Gonzaleza je bil minister za javna dela.
Irski komisar Phil Hogan je nekdanji minister za okolje in lokalno samoupravo, bodoči luksemburški komisar Nicolas Schmit pa minister za delo. Jutta Urpilainen je poslanka in nekdanja finska finančna ministrica. Je predsednica finskih socialdemokratov, ki ostro zagovarja varčevalne politike.
Na pomembnih položajih v komisiji bosta ostala tudi Frans Timmermans in Margrethe Vestager, ki vodita politični skupini socialistov oziroma liberalcev. Prvi je nekdanji nizozemski minister za zunanje zadeve in poslanec, Vestagerjeva pa predsednica danskih liberalcev s 13-letnim stažem v danskem parlamentu, ki je med letoma 2011 in 2014 vodila ministrstvo za ekonomske odnose.
Kaj je bilo narobe z Violeto Bulc
Kdo bodo preostali člani komisije, ki jo bo vodila Ursula von der Leyen, bo znano v naslednjih dneh in tednih. A tudi v prejšnjih sestavah komisije je bilo v političnem smislu nepopisanih listov bolj malo. Med njimi je bila tudi dosedanja slovenska komisarka Violeta Bulc, ki je imela pred tem le slabe tri mesece izkušenj z vodenjem vladne službe za razvoj in evropske zadeve.
Bulčeva po mnenju številnih v Bruslju ni pustila trajnejšega vtisa, kar nekateri pripisujejo njeni politični neizkušenosti in šibkosti, deloma pogojeni tudi z dejstvom, da prihaja iz ene od najmanjših članic EU. V Sloveniji velja za razočaranje. Še posebej, ko je mnenje pravne službe Evropske komisije o arbitražni sodbi brez njene vednosti končalo v predalu.
Lenarčič je bil slovenski "zastopnik" v Bruslju zadnja tri leta, v katerih je Slovenija neuspešno lobirala za podporo uveljavitvi arbitražne razsodbe, dobivala ultimate za prodaje bank, opomine zaradi različnih zadev in izgubila prestižno bitko za teran. Ali in koliko je odgovoren, da se "Slovenije v Bruslju ne sliši več", je stvar ocene. Nekdanji predsednik republike Danilo Türk hvali njegovo vsestransko izkušenost in dobro delo za Slovenijo in Evropo. V diplomatskih krogih je mogoče slišati tudi drugačne ocene, čeprav večjih madežev v karieri nima.
Le notranjepolitični manever ali kaj več?
V vsakem primeru bo Lenarčič v primeru imenovanja nad radarjem – verjetno res prvič v karieri. Čeprav lahko ugled nepopisanega lista pomeni neobremenjenost, bo ključno vprašanje, kolikšna bo njegova resnična politična teža. Na tej točki Lenarčič začenja z ničle, s precejšnjim, morda celo že prevelikim zaostankom za drugimi morebitnimi kolegi v komisiji.
To je še toliko bolj pomembno, ker bo nova Evropska komisija že tako politično najšibkejša doslej. Njena predsednica je včerajšnje glasovanje "preživela" z večino zgolj devetih glasov, pri čemer se je morala nasloniti na podporo nekaterih desnih populističnih in suverenističnih strank, ki pozivajo k manjši vlogi EU.
Že kmalu bomo torej videli, ali je bila Šarčeva izbira Janeza Lenarčiča v resnici le zelo dobro premišljen notranjepolitični manever, ki ga bodo spet nagradili volivci, ali pa tudi kaj več. Pa tudi, ali bo Tanja Fajon rekordno število preferenčnih glasov, ki jih je dobila na zadnjih evropskih volitvah, po novi komisarski košarici znala unovčiti kako drugače. Na primer za prevzem Socialnih demokratov (SD), ki jih je Lenarčičevo imenovanje med vsemi vladnimi strankami najbolj razburilo.
Kaj je o izboru Janeza Lenarčiča v oddaji Danes na Planetu povedal politični analitik Andraž Zorko: Video: Planet TV
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
