Pred tremi meseci je slovensko politično prizorišče pretresala afera Kajzer. Izbruhnila je, ko je Janez Janša javno objavil fotografijo zaupne depeše ministrstva za zunanje zadeve. Z njo je želel diskreditirati kandidatko za predsednico republike Natašo Pirc Musar. Hitro se je izkazalo, da je depešo posnel Tone Kajzer, veleposlanik v ZDA, ki ga je tja imenovala Janševa vlada. Na fotografiji je bilo namreč mogoče opaziti strop enega od prostorov veleposlaništva v Washingtonu. Vanj je mogoče vstopiti le ob razkritju osebne identitete.
Nova vlada Roberta Goloba se je zato Kajzerja odločila odpoklicati. Toda v SDS so zagnali vik in krik. Proti zunanji ministrici Tanji Fajon so vložili interpelacijo. Borut Pahor je odpoklic označil za "nesorazmeren ukrep", četudi je veleposlanik prekršil zakon. Dimitrij Rupel je trdil, da je Kajzer storil za državo koristno dejanje.
Kajzer, ki je medijem razlagal, da s položaja "odhaja z dvignjeno glavo", se je res moral vrniti domov. Toda v tednih, ko so se vsi ukvarjali z njim, so politiki levosredinskih strank in njihovi privrženci pozabili na bistvo – da je bil Janšev "obveščevalec", ki se je dokopal do položaja veleposlanika, le vrh ledene gore.
Preberite še:
Je policija "Janševa" ali ne? #analiza
Kam sta Logar in Janša poslala lojaliste
Bil je namreč le eden od osmih prijateljev, sodelavcev ali simpatizerjev Anžeta Logarja in Janeza Janše, ki sta jih tik pred zamenjavo oblasti izbrala za nove veleposlanike. Bolj kot dejstvo, da sta jih izbrala Logar in Janša, je bilo problematično, koga sta izbrala. Več novih veleposlanikov ni imelo ustreznih izkušenj. Na Poljsko je odšel Bojan Pograjc, dolgoletni osebni Janšev prijatelj in državni sekretar v njegovem kabinetu, na Dansko pa kar vodja Logarjevega kabineta.
Skoraj vsi so bili izbrani zaradi osebne lojalnosti – po koncu dela v Janševi vladi, ki je bila ena od dveh najtesnejših zaveznic Viktorja Orbana. Seveda ne moremo trditi, da vsi ti ljudje danes fotografirajo depeše in jih pošiljajo Janši, le da jih ta ne objavlja. Verjetno so med njimi tudi tisti, ki svoje delo opravljajo profesionalno. Ki bodo v dilemi med interesi države ali Janše izbrali prvo možnost. Toda enako verjetno je, da se bodo nekateri odločili tudi drugače.
Enako kot imenovanje diplomatov tudi zgodba z odstopom Tatjane Bobnar v svojem bistvu razgalja večno zagato leve sredine: ali je mogoča "dejanšifikacija" države, ne da umakneš Janševe kadre? Sam Janša teh težav ob prevzemanju oblasti nikoli ni imel. "Čiščenje" kadrov je pri njem vedno globinsko. Ni pomembno, ali šef velikega državnega podjetja pride iz družinskega podjetja za prodajo avtomobilov, ali pa je pred tem trgoval z orožjem. Pomembno je, da je "naš".
Preberite še:
Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba #komentar
Pakt o nenapadanju med SDS in SD
Kadrovski cunamiji leve sredine so bili podobno intenzivni le na površju. Možnost "preživetja" so tudi pod "našimi" v številnih primerih dobili politični kadri predhodnikov. Eden od državnih sekretarjev v zadnji vladi LDS je bil Gregor Virant. Leta 2009 si je Borut Pahor želel v kabinet pripeljati Dimitrija Rupla. Obstaja kopica zgodb o dogovorih med SDS in SD o premirju med kadri v uradniškem aparatu in državnih podjetjih.
Toda pred zadnjimi volitvami se je zdelo, da je tudi na levi sredini glede tega prišlo do preloma. Opozicijske stranke, Robert Golob, civilna družba in protestniki so o "normalizaciji" države govorili tudi zaradi razmer v policiji, ki so jih prav njeni sedanji vodilni funkcionarji v parlamentu predstavljali kot dramatične. Izbranci tedanje vladajoče stranke so dejansko zlorabljali institucije oblasti: od policije in urada za preprečevanje pranja denarja naprej. To je ljudi, vpletene v kolesje teh institucij, postavilo pred etično dilemo paznika v taborišču: bodo pri tem sodelovali ali ne?
Eni so se pragmatično uklonili, pri čemer so imeli za to verjetno različne razloge. Drugi so se temu uprli, za to pa plačali visoko ceno. Govorilo se je o nujnem "čiščenju" države in njenih podsistemov. Se spomnite opozoril, da bo Janševa vlada z zaposlitvijo več sto novih uslužbencev tik pred volitvami naslednikom pustila "podtaknjence" v državni upravi, ki bodo novi oblasti metali pesek v kolesje?
Preberite še:
Kaj sta Mahnič in Hojs med protesti počela na policiji
Je RTV pomembnejši od policije?
In tu smo pri bistvu: sedanja koalicija je oblast prevzela tudi na krilih teh obljub. Šla je v vojno za RTV Slovenija, kjer so ji civilna družba in novinarji očitali, da je premalo aktivna. Vsak pomislek, da novi vladajoči z nekaterimi predlogi hodijo tudi čez rob pravnih okvirjev, so bili zatrti z vsakim novim kadrovanjem na RTV Slovenija. Vsak mesec je bil zamujen, ker je bilo stanje kritično.
Kakšna je torej razlika med Janševo posadko, ki jo vsi družno izganjamo z RTV Slovenija, in nekdanjimi namestniki Antona Olaja, simbola politične podreditve policije, ki so še vedno v njenem ožjem vodstvu? Zakaj se je na RTV Slovenija mudilo, na policiji, ki ima represivna pooblastila, pa se očitno ne? Če je razlika v tem, da policijo že vodijo "naši", RTV Slovenija pa (še) ne, si postavimo drugo vprašanje: kako dolgo bi civilna družba in novinarji gledali novega direktorja RTV Slovenija, čigar desna roka bi bila Uroš Urbanija ali Ksenija Koren? Bi se res strinjali, da mora RTV Slovenija – kot bi rekla Tatjana Bobnar – "demokratizacijo izvesti sama, postopoma in od znotraj, izhajajoč iz svojih strokovnih in pravnih načel"? Bi ga poslušali, ko bi nam razlagal, da ne sme prevladati duh revanšizma?
Ne gre za izbiro med politiko in stroko, ampak preprosto odločitev, kaj sploh želimo. V vodstvu policije je še vedno človek, ki je prevzel vodenje ljubljanske policijske uprave po tem, ko je Olaj kaznoval njegovega predhodnika zaradi intervencije proti neonacistom. Pozneje je v parlamentu zatrjeval, da je bilo ukrepanje policije na protestih 5. oktobra lani "strokovno in zakonito". Medtem pod Hojsom odstreljeni šef Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) tega še vedno vodi zgolj po pooblastilu – kljub temu, da ga je na direktorski položaj še pod Janšo vrnilo sodišče.
Oboje je zakonito, v skladu s pravili, saj smo "mi" boljši od "njih". Toda: so se množice ljudi v tej državi res borile za – to? Zakaj nas potem moti, če Janšev odvetnik Franci Matoz še vedno vodi nadzorni svet Luke Koper? Ali da Cankarjev dom vodi gospa, ki se je med kulturocidom udinjala Vasku Simonitiju? In kaj bomo z vsemi drugi pribočniki nekdanje oblasti, ki so še na položajih? Jim bomo zaupali, da delajo v interesu vseh, jih bomo zamenjali ali počasi demokratizirali – dokler se oblast spet ne zamenja?
Kaj torej?
