Snežič, Vežnaver, Tonin, Le Pen ... Vsi so žrtve, vsem se godi krivica

Slabih 30 let nazaj so v Srbiji posneli film Rane. Drama, posvečena generacijam, rojenim po Titu, je brutalni prikaz Miloševićeve Srbije iz 90. let prejšnjega stoletja, ki so jo od zunaj najedale sankcije, od znotraj pa kriminalne strukture, že od balkanskih vojn prepletene z vladajočo politiko. 

Dogajanje v samem filmu zaznamuje tudi TV oddaja "Utrip asfalta". V njej kot gostje nastopajo različni "junaki" beograjskih ulic, ki so v divji srbski tranziciji uspeli akumulirati zajetno bogastvo, s svojo pojavnostjo pa postali idoli mladih. In prav na ta, le delno karikiran prikaz popolnega kolapsa družbe in vrednostnega sistema v Miloševićevi Srbiji sem pomislil, ko sem si pred časom za nazaj na TV Slovenija ogledal eno od Tarč.  

Med gosti oddaje, ki je obravnavala sume korupcije na Darsu, sem namreč ugledal Roka Snežiča.

Preberite še:
Za državo je revež, doma pa vila in gora gotovine

Rok Snežič, gost oddaje Tarča

Če morda ne veste: Snežič je davčni svetovalec, ki se vozi z maseratiji, v Mariboru pa gradi vilo, četudi v Sloveniji uradno nima v lasti nobenega premoženja ali odprtega bančnega računa. Prav Snežič je tisti mož, ki šteje denar na posnetku, prvič objavljenem na Pop TV. Tega naj bi prejel za posredovanje pri Darsovih poslih z avtovleko, kar sam odločno zanika.

A vse to ni bila ovira, da nam isti Snežič v paradni oddaji nacionalne televizije ne bi z resnim obrazom - kot "lobist z licenco" in pravnik - razlagal, kako se je sam trudil zgolj razčiščevati nepravilnosti. 

Povzeto: v spopadu dveh klanov za posel, ki ga Dars ob vseh stotinah milijonov prihodkov nikakor ne zmore voditi brez najetih tovornjakarjev, so se na Snežiča obračali različni ljudje. Nosili so mu posnetke, on pa jih je izročal policiji. Skrito pričo iz zgodbe na Pop TV so mu nastavili. In ja, SDS s posli na Darsu ni imela ničesar, četudi je tam provizije še leta 2023 lovil tudi dober prijatelj generalnega sekretarja stranke Boruta Dolanca. 

Snežič si je v Tarči – kot pravijo – "pral ime". Na stroške plačnikov RTV prispevka, ki ga sam zelo verjetno ne plačuje, se je prikazoval kot žrtev. 

Preberite še:
To je amandma na škodo voznikov, za katerega naj bi Nina Zidar Klemenčič dobila uro Rolex

Če Vežnaver pravi, da podkupnin ni bilo, je vse v redu

To že nekaj časa počne tudi Snežičev dolgoletni prijatelj Sebastjan Vežnaver, primorski podjetnik, ki je s preprodajo sodne stavbe državi zaslužil več milijonov evrov, zdaj pa ga je policija kazensko ovadila tožilstvu. Tudi Vežnaver je žrtev in to "posilstva prava". Afero mu je tako ali tako nastavila politika, smo lahko videli na Pop TV. 

Ne verjamete? Pa saj nam je isti Vežnaver že pred časom "absolutno zagotovil, da podkupnin ni bilo". Skratka, Vežnaver ni imel z ničemer nič, le znebil se je propadajoče zgradbe, ki je prej ni mogel prodati nikomur, v zameno dobil državne milijone in jih prenakazoval naprej. Z nikomer ni bil v stiku, nikogar ne pozna. 

Tu nastopi za Vežnaverja neprijetna podrobnost: da sta poslanca NSi Matej Tonin in Janez Žakelj na policiji preverjala, ali kriminalisti prisluškujejo njegovi telefonski številki. Tudi generalni sekretar te stranke Robert Ilc je potrdil, da je Vežnaverjev "frend". Toda za Tonina je zgodba drugje: tudi sam je namreč žrtev. Ker so kriminalisti pri njegovem preverjanju, kdo vse od "frendov" vodilnih v stranki je ozvočen, zaznali sum kaznivega dejanja, se je obrnil na Bruselj. 

Preberite še:
Tonin in Žakelj na policijo prinesla tudi številko osumljenega pobiralca provizij

Tonin je "razbijal" policijo in sodnico. Enako kot Janša.

Nekoč bi zmeren slovenski politik ob novici, da je na policiji dobil status osumljenca, medijem dejal, da se bo vse sume potrudil ovreči v predkazenskem postopku. Pojasnil bi jim, da bo v celoti na razpolago policiji. Danes je drugače: politik Tonin je šel pred medije raje "razbijat" policijo kot institucijo. Poimensko je šel "razbijat" tudi preiskovalno sodnico. 

Enako s kriminalisti, tožilci, sodniki, novinarji in vsemi drugimi v tej državi že vrsto let počne Janez Janša. Sindrom žrtve zdaj vidimo tudi pri ikoni francoske skrajne desnice Marine Le Pen, ki zaradi ugotovljenih, tri milijone evrov "težkih" malverzacij z evropskim denarjem za pet let ne bo smela opravljati javnih funkcij. 

Eno je legitimno vprašanje, ali lahko takšna prepoved njeni politični stranki v resnici koristi pri mobilizaciji volivcev. Da bo temu verjetno tako, smo nazadnje videli pri Donaldu Trumpu. Toda drugo je vprašanje osnovne družbene higiene: od kdaj je vsak policijski ali sodni postopek zoper krajo javnega denarja ali sum kršenja predpisov, ki ga stori politik, že zloraba institucij v politične namene? 

Preberite še:
Janša je spet odvrgel ovčjo kožo. Zdaj vemo, kdo bo njegova prva tarča.

Blatna arena, v kateri mediji le nastavljajo mikrofone

Na kateri točki smo kot družba pristali na takšno vnaprejšnjo imuniteto? Odgovor se ponuja na pladnju: od takrat, ko smo to igro začeli igrati mediji. 

Da se družba lahko spremeni v gladiatorsko areno, v kateri se vsi obmetavamo z blatom, je treba najprej znižati standarde, nato pa le nastavljati mikrofone. Snežič v Tarči se gleda. Enako, kot se je v Ranah dobro gledal "Utrip asfalta". Poimensko "razbijanje" tožilcev, sodnikov in drugih ljudi, ki skušajo delati svoj posel, se klika. Saj veste: vsak ima pravico javno povedati svoje mnenje, saj vsa štejejo enako. 

Končna točka tega procesa je arena, v kateri bo dva milijona prebivalcev te države umazanih z blatom. Družba, v katerih bodo lopovi kričali, naj "primemo tatu", mediji pa to dajali na naslovnice. Država brez delujočih institucij, kjer bo veljal zakon močnejšega, glasnejšega, nesramnejšega ... Kjer bomo končno "vsi isti".