Padel je zastor na eno najmračnejših epizod balkanskih vojn. Pritožbeno sodišče v Haagu je namreč v sredo potrdilo obsodbo Ratka Mladića zaradi genocida v Srebrenici, obleganja Sarajeva in drugih najtežjih vojnih zločinov. Pravica je bila tokrat zelo počasna. Matere Srebrenice so jo čakale 26 let, še dlje pa druge žrtve tega sadista, ki je v obdobju 1991-1995 odkrito užival kot gospodar življenja in smrti v BiH in na okupiranih območjih Hrvaške.
Danes je Mladić star 79 let. S skrušeno držo, umetnimi zobmi in tresočimi rokami je le še senca napihnjenega blazneža v uniformi iz devetdesetih let. Toda njegova, četudi (pre)pozna pravnomočna obsodba, je pomembna zmaga mednarodnega prava. V času, ko je mogoče pred očmi celotnega sveta sistematično preganjati celotne narode in ljudstva, pa naj gre za Ujgure na Kitajskem, Tigrejce v Etiopiji, Rohinge v Mjanmarju ali Jazide na območju med Sirijo in Irakom, smo dobili vsaj delno zadoščenje, da zločini ne smejo ostati nekaznovani. V Evropi, ZDA in OZN so zato Mladićevo obsodbo soglasno pozdravili.
A v paleti enotnih odzivov z Zahoda je eden manjkal. Tisti iz Ljubljane.
Preberite še:
Bidenov udarec rušiteljem meja na Balkanu
Mladić je obsojen, njegova ideologija je preživela
Slovenska vlada se je na Mladićevo pravnomočno obsodbo odzvala le z enim, zelo skopim sporočilom na spletni strani zunanjega ministrstva. Janez Janša ga je na Twitterju delil skupaj z množico drugih objav, a sam ostal tiho, čeprav bo Slovenija čez dobra dva tedna predsedovala EU in se po napovedih precej ukvarjala z Balkanom. Mladićeva obsodba je bila lepa priložnost za odločen javni odziv, saj je Slovenija uradno vedno podpirala nedeljivost BiH in pozdravljala kaznovanje vojnih zločincev. Sploh, ker se je kot prva nekdanja jugoslovanska republika uprla ideologiji, v imenu katere je Mladić ubijal "Turke", razdvajal družine, rušil mesta in lastni narod obsodil na životarjenje.
V čem je torej problem? Imamo predsednika vlade, ki je bil takrat v prvih vrstah osamosvojiteljev in danes rad komentira vse živo. Ob spopadih v Gazi na pročelje vlade izobeša izraelske zastave, glasno opozarja pred preganjanjem opozicije v Belorusiji in javno hvali odločitev madžarskih nogometašev, da pred tekmami ne bodo s klečanjem protestirali proti rasizmu.
Zakaj torej molči, ko je srbski general v neposredni soseščini Slovenije pravnomočno obsojen za genocid? Ker ne želi razjeziti novih političnih prijateljev iz vrst Mladićevih idejnih dedičev.
Glavni "junaki" jugoslovanskih vojn so danes ali mrtvi ali v zaporih. Toda ideologija, ki jih je ob razpadu Jugoslavije naplavila na površje, je še vedno tu. Duh velikosrbskega nacionalizma nikoli ni izginil - po vseh vojaških porazih, izgubi ozemelj, sankcijah, obsodbah zaradi vojnih zločinov, izročitvi države v roke kriminalnih struktur, korupcijskih aferah in izgubljenih generacijah, ki so se lepšo prihodnost odločile iskati drugje.
Ravno nasprotno, njegovi idejni dediči so zaradi spleta različnih razlogov in okoliščin danes na ključnih položajih v Beogradu in Banja Luki. Aleksandar Vučić, ki je obiskoval rove nad obleganim Sarajevom in potem postal Miloševićev minister za informiranje, je predsednik in absolutni vladar Srbije. Tabloidi, ki jih obvladuje, so te dni Mladića slavili kot "srbskega heroja". Srbski član predsedstva BiH Milorad Dodik še vedno zanika genocid v Srebrenici in odkrito govori o odcepitvi Republike Srbske.
Preberite še:
Objavljamo dokument o razdelitvi BiH, ki ga išče ves Balkan
Ameriški odgovor na "non-paper"
Vučiću in Dodiku hrbet krijejo v Moskvi in Budimpešti, kjer ju uporabljajo kot orodji za slabljenje vloge največjih evropskih držav in EU na Balkanu. Rusija to počne zaradi zgodovinsko-strateških razlogov, Madžarska pa želi Unijo ponižati in jo prikazati kot nesposobno za urejanje razmer ob njenih mejah. V regiji se že več let širi tudi vpliv Turčije in Kitajske, ki državam ponuja posojila za gradbene projekte in zdaj še cepiva.
Vsega tega se dobro zavedajo Američani, ki se po desetletju vračajo na balkansko geopolitično šahovnico. To za šefa slovenske vlade ni dobra novica. Bidenov izvršni ukaz o razširitvi sankcij proti tistim, ki ogrožajo stabilnost Zahodnega Balkana, je namreč neposredni odgovor na "slovenski" neuradni diplomatski dokument ("non-paper" v angl.) o novem risanju meja v nekdanji Jugoslaviji, ki smo ga aprila razkrili na necenzurirano.si. Po zatrjevanju naših diplomatskih virov imajo v Washingtonu trdne dokaze, da je pri njegovem pošiljanju na različne naslove sodeloval Janšev kabinet. Med drugim tudi do pisarne predsednika evropskega sveta Charlesa Michela, kjer so potrdili, da dokument imajo, a ga ne želijo objaviti, ker bi s tem "ogrozili mednarodne odnose".
To je za Slovenijo težava, precej večja od Janševih čivkov, in sramota, ki jo SDS nikakor ne bo mogla sprati z lažmi in manipulacijami, nazadnje o Milanu Kučanu. Bela hiša je namreč z zelo odločnim ukrepom, objavljenim takoj po razglasitvi Mladićeve obsodbe, sporočila, da so sedanje meje BiH, Črne gore, Kosova in Severne Makedonije zanjo nedotakljive. Biden je torej z izvršnim ukazom stopil v bran prav tistemu, kar si s tajnimi diplomatskimi akcijami prizadevajo zrušiti avtorji "non-paperja" iz Beograda, Budimpešte ali Moskve - s pomočjo kurirjev iz Slovenije, članice Nata.
Preberite še:
Afera "non paper": Janšev molk, ki pove vse
Zakaj je Srebrenica za Janšo pokol, ne genocid
Kje je v tej zgodbi Janša, je že nekaj časa jasno. Pred natanko letom dni je ob 25. obletnici genocida v Srebrenici zapisal, da tega "pokola ne bi bilo, če bi Združeni narodi komunistične genocide obsodili enako kot holokavst". Največji problem tega zapisa ni v popolnoma zgrešeni logiki, da so povojni poboji leta 1945 pri nas kakorkoli vplivali na vojno v BiH. Bistvo se skriva v tem, da Janša pri Srebrenici ni govoril o genocidu, ampak o pokolu.
Težko je verjeti, da bi se Janša zmotil. Zapis je namreč objavil v času, ko se je že začel zbliževati z Vučićem. Nekaj dni pred tem sta skupaj nastopila na video konferenci "borcev za svobodo", ki jo je organiziral Viktor Orban. Nato sta Vučić in Orban konec avgusta prišla k Janši na Bled.
Takrat so se v ZDA že bližali vrhuncu volilne kampanje, v kateri so vsi trije – Orban in Vučić potihoma, Janša pa glasno na Twitterju – navijali za Donalda Trumpa. Orban zato, ker je pravilno ocenil, da je Trump z vso infrastrukturo za financiranje evropskih populistov njegovo daleč najmočnejše orožje pri oslabitvi EU. Vučič pa je vedel, da lahko le pod Trumpom računa na morebitno priključitev severnega dela Kosova Srbiji. S tem bi se odprla pandorina skrinjica spreminjanja meja tudi v BiH, kar bi zdaj, ko je Mladić pravnomočno obsojen, dejansko pomenilo legalizacijo genocida. In to Vučić dobro ve.
Samo zato, da ustreže Vučiću, svojemu novemu političnemu prijatelju, je Janša lani govoril o pokolu in ne o genocidu v Srebrenici. Iz istega razloga je danes pri Mladićevi obsodbi tiho, vmes pa je po ugotovitvah Američanov naokrog pomagal pošiljati papir, ki govori o rešitvi "srbskega nacionalnega vprašanja". Ne le, da je tišina Slovenije sramotna zaradi nespoštovanja do žrtev in BiH kot države. Molk je tisto, kar pristašem velikosrbske ideologije pomaga pri reviziji zgodovine. Za novo evropsko desnico, ki se utrjuje v Evropi, je namreč Srebrenica prva dobljena bitka proti "muslimanski nevarnosti".
Z Mladićevo pravnomočno obsodbo je padel zastor – tudi na ugled Slovenije v mednarodni skupnosti.
