Odkar so nam pravniki razložili, da grožnja s smrtjo neki politični opciji ali ideji ni sovražni govor, lahko svobodno grozimo vsem političnim opcijam in idejam. Od tod današnji naslov. Služi kot ilustracija, ne odraža pa stališč avtorja. Skromno namreč menim, da takšna ali drugačna grožnja s smrtjo, kakorkoli jo kdo razume, vsaj v demokracijah ni prav lep politični program.
Zdaj lahko s smrtjo grozimo komurkoli, tudi sosedu, ki nam potaca travo ali zasede parkirni prostor. Vse, kar je treba storiti, je dodati priponko –izem. Tako lahko dobimo smrt kučanizmu, smrt šarcizmu, smrt počivalškizmu, smrt cirmanizmu ali smrt zajcizmu (moj sosed, op. a.). O političnih protestih, ki ob vsej kreativnosti in energiji, v veliki meri upravičeni, zmorejo skovati zgolj slogan "smrt janšizmu", si lahko vsak misli svoje. Da je lahko zadeva s takim političnim ciljem kakorkoli daljnosežna ali prelomna, pa si lahko domišljajo le domišljavi. Smrt pa pride v vsakem primeru. In za vsakogar.
Zakaj bojkotirati proslavo ni pametno
Problem demokracije in volitev je, da je treba čakati štiri leta, preden lahko popravimo napako s prejšnjih volitev ali preden se lahko znova zafrknemo in obkrožimo novega napačnega politika, ki nam je v kampanji lagal bolje od prejšnjega.
Omejitev slovenske demokracije niso volitve, ampak kadri. Dva milijona Slovencev je očitno dovolj za vrhunske posameznike svetovne slave v športu, kulturi, znanosti, podjetništvu in kulinariki, za politiko pa jih ni nikjer. O zajemanju globoke države po plitvem kadrovskem koritu družbe pa sem že pisal. Izvoljeni poslanci niso kaj veliko več kot ogledalo tistih, ki smo jih tja izvolili. Pred volitvami smo zanje drage državljanke in državljani, po volitvah pa smo jim samo še davkoplačevalci.
Ograditev proslave ob dnevu državnosti od ljudi je ogromen korak k trumpizaciji Slovenije. Bojkot osrednje državne proslave pa je korak k janšizaciji dela slovenske opozicije. Prvič zato, ker je s takšno neumnostjo pričel prav Janša, drugič pa zato, ker se s tem državo enači z vsakokratno oblastjo.
Vsak pravi demokrat je antifašist – in antikomunist
To pa je sila slaboumno razumevanje demokracije: če smo na oblasti mi, je demokracija, če je kdo drug, je pa komunizem ali pa fašizem! In ravno zato je mnogim težko razumeti sila preprosto dejstvo, da je vsak pravi demokrat antifašist, a tudi antikomunist, saj je v obeh primerih lahko na oblasti ena sama politična stranka.
Pri vsem skupaj je absurd še v tem, da je Janšo na oblast spravil tisti, ki je bil januarja utrujen od vladanja in si je zaželel za hip odložiti delo in imeti nove volitve, na katerih bi porazil svoje koalicijske partnerje. Ti so se ga prej ali slej namenili prevarati z Janšo, ker jim je z evropskimi volitvami potrdil, da jim namerava pobrati volivce. A je pri svojem manevru pozabil na ustavo, ki ne omogoča samo izrednih volitev, ampak tudi novo vladno večino. Zdaj pa stoka, jamra in bojkotira državno proslavo. Nekoč je nek kralj bleknil, da je država on, a je bil vsaj kralj.
Pozornejši poznavalci slovenskega kulturnega boja so najbrž že zaznali, da se sedanji spopad med desnimi in levimi zaostruje kot že dolgo ne. V mojih časih so se s policaji za več demokracije spopadali študentje. Zdaj pa se profesorji s FDV mečejo pred policaje za nekaj posnetkov, ki bodo zanamcem pričali o njihovi borbi zoper demokracijo.
V državljanski vojni ni zmagovalcev
A problem ni, da protestnike moti demokracija in zahtevajo neposredno vladavino ljudstva ali pa družbo brez oblasti, policije in vojske. Problem je, da ko pridejo domov in jim nekdo ukrade kolo ali pa vlomi v stanovanje, pokličejo taisto osovraženo kapitalistično organizacijo, policijo, pred katero so se nekaj ur prej metali in jo zmerjali z vsem mogočim. Skratka, problem niso protesti, ki so v demokratični družbi vedno dobrodošli, problem je njihova verodostojnost.
To je sila slaboumno razumevanje demokracije: če smo na oblasti mi, je demokracija, če je kdo drug, je pa komunizem ali pa fašizem!
Nekoč smo imeli v Sloveniji LDS in Janeza Drnovška. V vsem dobrem in slabem sta oba predstavljala politično blazino, ki je desne skrajneže ločevala od levih in preprečevala njun direkten spopad. Odkar sredinske politične blazine nimamo več, se direktni spopad levih in desnih skrajnežev nevarno približuje. Hipiji so oblastem grozili z ljubeznijo, zdajšnji protestniki ji grozijo s smrtjo, tem pa enako provokatorji v rumenih jopičih.
Upor zoper skvarjeno oblast je seveda vselej upravičen in pomembnejši od neumnih sloganov. Toda nikoli si nisem mislil, da bom kdaj zapisal tole: nujno bo ustanoviti novo stranko ali koalicijo politične sredine. Vsekakor še preden se kdo na ulicah udari med seboj. Nietzsche je imel prav, da vojna naredi iz zmagovalcev butce, iz poražencev pa maščevanja željne. Natanko tako je bilo pri nas po drugi svetovni vojni. A v državljanski vojni, tudi kadar je samo politična, nikoli ni zmagovalca, so samo poraženci.
O avtorju:
Matija Sejalec, kolumnist necenzurirano.si, je svobodomiselni intelektualec in ljubiteljski slikar, ki meni, da lahko dobra slika prepriča več ljudi kot slaba politika.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
