"Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine."
(5. člen Ustave RS)
Soba je polna žimnic, na katerih spijo. Izmučeni so in prepoteni. Garali so do desetih zvečer, strpali so jih v kombi in prepeljali v sobo. Za večerjo so imeli petnajst minut, nato so se luči ugasnile. Ob petih zjutraj se bodo spet prižgale, saj je nov dan in novi izzivi so pred vrati. Žal ne gre za opis urjenja vojakov Slovenske vojske (ti vendarle imajo dostop do tuša), temveč za realnost, ki jo nekateri med nami doživljajo vsak dan.
Dobili smo nov škandal, ki kljub sezoni kislih kumaric ne vključuje nobenih zvezdnikov, televizijskih kamer ali nove sezone katerega od resničnostnih šovov, čeprav bi določena razkritja prej spadala tja. Slovensko podjetje za pranje avtomobilov je grobo zlorabljalo skupino tujih delavcev, česar delovna inšpekcija ni zaznala, čeprav je šlo za pogodbenega izvajalca za pranje avtomobilov inšpektorata.
Kot kaže, je neko podjetje zlorabljalo skupino Indijcev, pri tem pa so ga inšpektorji redno obiskovali – kot stranke.
Preberite še:
Basen o novinarstvu
Zakaj ne bo dovolj le več inšpektorjev
Uradno pri nobenem pregledu niso odkrili nepravilnosti in za inšpekcije v podjetju vnaprej nikoli niso bili obveščeni. Delavci sicer pričajo, da je delodajalec očitno vedel, kdaj bodo prišli inšpektorji in kaj bodo iskali. Kdo ima prav, bo razkrila preiskava in odločilo sodišče. Toda zadovoljni delavci, ki jim niso bile kršene pravice in s katerimi se ni delalo kot s klavno živino, praviloma ne lažejo o svojem delodajalcu.
Lahko se sprašujemo, kako je to mogoče, ali se to dogaja samo pri nas, kolikšne so bile podkupnine, ali bi moral kdo pod ključ in tako dalje. Vprašanja so na mestu, toda žal niso konstruktivna. Osredotočimo se raje na bistvo: kako lahko take zlorabe preprečimo vnaprej? Kaj nam je storiti, da bo v prihodnosti zlorab manj in ne bodo tako hude, če jih že ne moremo povsem preprečiti?
Prvi korak je povečanje števila ljudi na inšpektoratu za delo. To je nujno, a še zdaleč ne samo po sebi dovolj. Večji, močnejši državni organ ni nujno tudi boljši državni organ. Opravi lahko več nadzorov, vendar to na dotični primer ali na kakega podobnega ne bi vplivalo, saj naj bi bil delodajalec, kot pravijo, o inšpekcijah obveščen vnaprej.
Prav tako težava ni omejena zgolj na inšpektorat za delo, saj se lahko v vseh vejah oblasti in uradov najdejo posamezniki in skupine, ki svoj položaj zlorabljajo v lastno korist. Odkrijemo lahko samo večje, največje, ko njihovo početje preseže vse meje in se zgodijo škandali in sodišča, ko pridejo kamere, novinarji in za trenutek pritegnejo pozornost javnosti. Toda za vsak Amonte ali Marinblu se najdejo številni drugi primeri, kjer počnejo enako, vendar zgolj z za odtenek manjšimi ekscesi in zato uspejo ostati skriti. To ni dopustno, saj smo tako zapisali v zakon, vendar te zlorabe vseeno vede ali nevede dopuščamo.
Preberite še:
Na Hanovi mizi za 100 milijonov želja naftnih trgovcev
Kdo sploh nadzoruje nadzornike?
Večji inšpektorati in pozornost javnosti sta kratkoročna in malo učinkovita ukrepa. Sta koristna, a ne rešita težave. Težavo se dejansko da rešiti samo tako, da se inšpektorje motivira, da svoje delo opravijo temeljito, kvalitetno in zavzeto. Davkoplačevalci od njih to upravičeno zahtevamo že sedaj, toda kdo bo nadzoroval delo nadzornikov dela?
Treba je uvesti sistem, ki bo po eni strani nagrajeval inšpektorje in druge uradnike za dobro opravljeno delo in sočasno strogo sankcioniral zlorabe. Vodja inšpektorata, ki je dopustil uhajanje informacij, ne more biti kaznovan zgolj z odstopom in novim, malenkost slabšim delovnim mestom. Inšpektor, ki je nekomu "pomagal" pri inšpekciji, mora trpeti sorazmerne sankcije. Inšpektor, ki je težavo predstavil javnosti, naj bo novi vodja.
Podobno velja za ostale ravni javne uprave. Zahtevati moramo osebno in strokovno odgovornost za napake javnih uslužbencev in sočasno nagraditi tiste, ki se dejansko trudijo, da bi živeli v človeka vredni državi.
Slišati je očitno, a je to za zdaj še višja matematika.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
