Salvinijeve ograje na meji so predstava za Italijane #analiza

Ko je italijanski notranji minister Matteo Salvini konec junija prvič omenil možnost postavitve ograj na meji s Slovenijo, je v naši državi završalo. Nadzor na mejah in migranti so spet postali prva politična tema. Medtem ko predsednik vlade Marjan Šarec obiskuje obmejne občine in zatrjuje, da policija obvladuje razmere na južni meji, mu prvak opozicije Janez Janša očita, da bo Slovenija prej ali slej postala žep za migrante.

V razpravi, nabiti s čustvi, predsodki in manipulacijami, je malo prostora za dejstva. Začnimo torej z nekaterimi številkami.

Zakaj število prebežnikov raste?

Nesporno je, da se število nezakonitih migracij povečuje. V prvi polovici letošnjega leta so policisti obravnavali 5.345 nezakonitih prehodov slovensko-hrvaške meje. To je dobrih 1.700 ali 47 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Za to so vsaj trije razlogi:

1. Na pot se odpravljajo prebežniki, ki so zimo preživeli v taboriščih v Bosni in Hercegovini. Ti ne morejo ne nazaj, pogosto pa ne tudi naprej, saj so hrvaški policisti nekatere že večkrat vrnili v to državo.

2. Balkanska pot je precej varnejša od poti prek Sredozemlja, na kateri je samo lani umrlo 2.300 ljudi, kar je enako številu vseh prebivalcev kakšne manjše slovenske občine. Po podatkih Mednarodne organizacije ZN za migracije se je letos v Španijo iz držav severne Afrike poskušalo prebiti več kot 87 tisoč ljudi. To je uspelo le 2.800 ljudem, na tej poti pa jih je v prvih šestih mesecih leta umrlo 682.

3. Povečal se je "migracijski pretok" iz držav, ki uradno veljajo za varne. Policija letos zaznava predvsem povečanje števila državljanov Pakistana, Alžirije in Maroka. Gre za države, ki imajo marsikaj skupnega: velik prirast prebivalstva, dolgoletno vladavino oblastnih elit, ki obvladujejo vse vzvode družbe, šibko industrijsko bazo, pomanjkanje vodnih virov, serijske kršitve človekovih pravic ... Že leta 2011 je raziskava družbe Gallup pokazala, da si želi dobra četrtina od 200 milijonov Pakistancev zapustiti državo. Vse to je neposredno povezano tudi s podnebno krizo, ki bo imela velikanske posledice za države podsaharske Afrike in indijsko podcelino. Gre za velikanske izzive človeštva, ki jih je mogoče reševati le na globalni ravni, z novim "Marshallovim načrtom" za posamezne dele sveta, nikakor pa ne z novimi metri ograj, droni ali drugimi ukrepi na ravni držav.

Smo res tarča "migrantske invazije"? Ne.

Kljub povečanju števila nezakonitih prehodov slovenske meje ne gre pretiravati. Številke prehodov so še vedno krepko nižje kot v času begunskega "vala" pred štirimi leti. Takrat je samo med oktobrom 2015 in januarjem 2016 ozemlje naše države prečkalo 422.700 ljudi, kar je enako dobri petini prebivalstva Slovenije. Za primerjavo: novembra 2015 je čez mejo na dan v Slovenijo v povprečju prišlo več ljudi kot danes v šestih mesecih skupaj.

A od takrat do danes se je spremenilo marsikaj. Vprašanje migracij so pograbili populisti in začeli tresti same temelje EU. Etablirane politične stranke so to igro sprejele, zato so države začele meje zapirati na različne načine. Nekatere, med drugim tudi Slovenija, so postavile "tehnične ovire", kar je birokratski izraz za ograje. Druge, na primer Nemčija, Avstrija, Francija, Danska in Švedska, so uvedle mejni nadzor. Tretje so se odločile za mešane patrulje s policijami sosednjih držav. Med njimi tudi Italija.

Naša zahodna soseda, ki je Sloveniji pred tedni grozila z mešanimi patruljami, s čimer naj bi "de facto Slovenijo izločila iz schengna", ima tovrstne patrulje že na vseh njenih kopenskih mejah. Na meji z Avstrijo so od jeseni 2015, pri čemer je bila dve leti pozneje prav Italija tista, ki je nasprotovala namestitvi oklepnih vozil avstrijske vojske na prelaz Brenner. Letos spomladi je Avstrija podaljšala nadzor na svojih mejah. Od marca oziroma aprila letos mešane patrulje nadzorujejo tudi mejo med Italijo in Švico oziroma Francijo.

Če torej odštejemo San Marino in Vatikan, dve miniaturni državici znotraj italijanskega ozemlja, Italija do zdaj ni imela mešanih patrulj zgolj na meji s Slovenijo. To ni nikakršno presenečenje, še manj to pomeni razpad schengna. Ravno nasprotno, gre za ukrep, ki ga je državam maja 2017 priporočila kar sama Evropska komisija. Mešane patrulje namreč olajšajo policijsko sodelovanje med državami, ki se tako izogibajo sporom in včasih mučnim dokazovanjem, na čigavem ozemlju so bili begunci oziroma migranti zajeti.

Kaj je Salvinijeva igra?

Zakaj je torej napovedi o uvedbi mešanih patrulj pri nas sledila histerija? Zakaj je vprašanje iz sfere tehnike policijskega dela zatreslo domači politični prostor? Odgovor na to se skriva daleč stran čez slovensko-italijansko mejo, v rimski palači Viminale, kjer je sedež italijanskega ministrstva za notranje zadeve.

Tam od junija lani domuje Matteo Salvini, vodja desne Lige in prvi zvezdnik italijanske politike, ki je svojo priljubljenost zgradil tudi na odločnem nasprotovanju prihodu nezakonitih priseljencev, med katerimi prevladujejo Afričani. Napoved mešanih patrulj na meji s Slovenijo je vezal na drug, precej odmevnejši ukrep - postavitev "tehničnih ovir", torej ograj.

Zakaj Salvini to počne? Zagotovo ne, ker bi želel lokalno prebivalstvo zavarovati pred prišleki. Ravno nasprotno, protesti v zadnjih dneh kažejo, da ograji odločno nasprotujejo na obeh straneh meje. Njegove izjave je zato treba analizirati v kontekstu Salvinija kot politika. Gre namreč za mojstra političnega PR, za klasičnega populista, "človeka iz ljudstva", ki realne probleme Italije, države v dolgoletni gospodarski stagnaciji, zamegljuje z domnevno skrbjo za njeno obrambo pred zunanjim sovražnikom. V tem primeru torej priseljencem.

Ni skrivnost, da mu v tem trenutku najbolj dišijo nove volitve. Salvini je z naskokom najbolj priljubljeni italijanski politik, a Liga je uradno še vedno le številka dve v vladi, ki jo vodi Giuseppe Conte. Največja vladna stranka je Gibanje petih zvezdic, ki mu predseduje Luigi Di Maio.

Kaj imajo italijanske finance skupnega z ograjo?

Z novimi volitvami bi se ta razmerja skoraj zagotovo obrnila in to Salvini dobro ve. Vprašanje je le, kaj bo njihov sprožilec. Še do prejšnjega tedna je kazalo, da bi bil lahko to postopek Evropske komisije proti Italiji zaradi čezmernega javnofinančnega primanjkljaja. Bruselj je namreč oktobra lani zavrnil predlog italijanskega proračuna. Čeprav je z vlado v Rimu dosegel dogovor, da bo Italija primanjkljaj omejila na 2,04 odstotka BDP, je zaradi slabših gospodarskih obetov napoved popravila na 2,4 odstotka.

A v začetku julija so iz Bruslja sporočili, da postopka ne bo in da bo komisija nadaljevala dialog z Italijo. Vlada v Rimu je potrdila, da bo primanjkljaj v predpisanih mejah. Tudi nekateri všečni ukrepi, ki jih je uvedla Contijeva vlada, med njimi zgodnejše upokojevanje in državljanski dohodek za revnejše, so stali manj od prvotnih pričakovanj, saj pri državljanih niso padli na plodna tla. 

Preobrat je časovno sovpadal z vrhuncem zakulisnega lobiranja za ključne položaje v evropskih institucijah, zato ne gre dvomiti o tem, da je Italija, tretja največja članica EU, svojo podporo posameznih kadrovskim kombinacijam pogojevala tudi s kupovanjem dodatnega časa. Čeprav Salvini, v očeh svojih volivcev velik borec proti Bruslju, ni dobil povoda za odhod iz vlade, to ne pomeni, da ga prej ali slej ne bo. 

Ali hrvaški policisti spuščajo prebežnike?

Politične točke bo zato Salvini iskal drugje, tudi na račun Slovenije. V petek je napovedal "varovanje meje s Slovenijo z vsemi mogočimi sredstvi". To je storil v Trstu, ki spet postaja nov poligon gibanj skrajne desnice in teren za premikanje meja – dovoljenega. Streljaj stran, v Bazovici, je Salvini v zimski jakni italijanske policije le pet mesecev pred tem stal ob tedanjem predsedniku evropskega parlamenta Antoniu Tajaniju, ko je ta vzklikal "italijanski Istri in italijanski Dalmaciji". Za odločitev o tem, ali bo Italija gradila ograje ali ne, si bo vzel nekaj mesecev časa. Po Salviniju bo seveda vse odvisno od sposobnosti Slovenije, da zavaruje svoje meje.

Mar res? Domala vsi nezakoniti prebežniki v Slovenijo pridejo s Hrvaške. Odnosi med državama so že nekaj časa močno ohlajeni in slabi. Po nekaterih informacijah iz političnih in diplomatskih krogov naj bi hrvaški varnostni organi v zadnjih tednih v Slovenijo spuščali večje skupine prebežnikov. Hrvaška je namreč pred časom končala s postopki evalvacije za sprejem v območje schengna. To naj bi – tako viri – "zmanjšalo motiviranost" tamkajšnjih varnostnih organov za vračanje ljudi v BiH, ki naj bi ga spremljale številne kršitve mednarodnega azilnega prava.

Na hrvaškem notranjem ministrstvu policijsko sodelovanje med državama sicer ocenjujejo kot dobro. Drugačnega mnenja je nekdanji minister za notranje zadeve Ranko Ostojić, ki sam opozarja na priznanje hrvaške policije, da razmer na meji ne obvladuje.

Hrvaška lovi schengen. Tudi zaradi arbitraže?

Če pustimo ob strani "teorije zarote" o sodelovanju nekaterih evropskih desnosredinskih vlad Sloveniji, kjer je na oblasti levosredinska opcija, je nesporno dejstvo, da schengen postaja ena od večjih odprtih front v odnosih med državama.

Hrvaška v zadnjih mesecih intenzivno lobira za vstop v to območje. Javno jo je na primer podprl odhajajoči predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, dober prijatelj hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića, ki ima vedno večje težave v lastni vladi zaradi nečednih poslov nekaterih ministrov. Prejšnji mesec je Hrvaška na enem od mejnih prehodov z BiH že postavila premično kovinsko ograjo. O Hrvaški kot "branilki zunanjih meja EU" po novem na veliko govori tudi predsednica Kolinda Grabar - Kitarović, ki bi ji lahko v boju za ponovno izvolitev hrbet obrnila desna nacionalistična baza.

Schengen bi bil pomemben zunanjepolitični uspeh vedno bolj ohromljenega Plenkovića. Z vstopom bi Sloveniji iz rok izbil enega od zadnjih možnih "jokerjev" pri uveljavitvi arbitražne sodbe. V pogajanjih z Evropsko komisijo je Hrvaška zaprla sedem od osmih področij, samo junija letos še štiri: schengenski informacijski sistem, policijsko sodelovanje, pravosodno sodelovanje na področju kazenskega pregona in skupna vizumska politika.

Kaj bi moral biti resnični interes Slovenije?

A pot bo še dolga. Romunija in Bolgarija sta v čakalnici že od leta 2012. Hrvaško čaka še naporno ocenjevanje izpolnjevanja kriterijev na 1400 dolgi zunanji meji, najdaljši v Evropi. Ključni cilj Zagreba je ločitev vprašanja schengna od sodbe arbitražnega sodišča o meji. Za zdaj mu to ne uspeva.

"Kako lahko v schengen vstopi država, ki nima določene notranje meje z drugo članico schengna?" se sprašuje eden od naših sogovornikov v diplomatskih krogih. Pri tem gre naši državi še najbolj na roko odločno stališče francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ta širitvi schengna nasprotuje, ker da ta ne deluje, saj si članice ne delijo bremen. Sam bi ga celo zmanjšal le na nekaj jedrnih držav.

Prav to, da Slovenija po vseh kriterijih ostane del te skupine, bi moral biti na vseh področjih ključni zunanjepolitični cilj naše države. Precej bolj kot histerično odzivanje na Salvinijevo demagogijo.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net