Kako rešiti težave z Romi? Le s policijo in zahtevami županov zagotovo ne.

"Humanost družbe merimo po tem, kako obravnava svoje najšibkejše člane." - indijski voditelj in mirovnik Mahatma Gandhi (morda tudi drugi pred njim)

Obubožana marginalna skupina na robu družbe ali kradljivci barvnih kovin in vaški pretepači, ki izkoriščajo sistem? Romi, Cigani ali kaj drugega? Večno vprašanje, ki ga ne rešijo nikjer v Evropi, je, kako primerno obravnavati Rome in spoštovati temeljna načela naše družbe za vse.

Vsi vemo, kaj je treba storiti. Težava je prisotna že tako dolgo, da je vsak že zdavnaj prišel do pravilnega odgovora, kako postopati v tem primeru. Pravilni odgovor je tisti, ki ga imamo mi, ne tisti, ki ga ima nekdo drugi. Samo strinjamo se ne, kaj to je.

V takem primeru lahko začnemo z vprašanjem na drugi strani, kaj ne bo pomagalo ali bo stvar le poslabšalo. Reševanje po metodi noja, s tiščanjem glave v pesek in pretvarjanjem, da težava ne obstaja, ne bo kaj dosti koristilo. Tudi izrazito radikalne metode, ki jo zagovarjajo najbolj bogaboječi, vključujejo pa bodečo žico in črtaste uniforme, zagotovo ne.

Preberite še:
Kam v občini Krško kanalizirajo državni denar za Rome

Večina Romov si želi normalnega življenja

Nobena skrivnost ni, da v Sloveniji živi precej izrazito revnih Romov, ki poosebljajo marginalno skupino. Živijo na robu družbe. Malo bolje varovana skrivnost je, da živi tudi kar nekaj družin, ki izhajajo iz prav takega stereotipno romskega okolja, ampak so se prilagodile in asimilirale. Njihova kulturna raznolikost je bila pridružena naši. Njihovi otroci na dvorišče ne nosijo nožev in ne motijo pouka.

Malo je takih, ki bi nasprotovali asimilaciji Romov v našo skupno družbo, vsaj na glas ne. Je nekaj takih, ki bodo javno to podprli in potem poizkuse spodkopavali. Imamo tudi občine, kjer pri porabi denarja, uradno namenjenega Romom, prihaja do sumov malverzacij. Dvomim, da si večina Romov, ki živijo na robu družbe, resnično ne želi bolj normalnega življenja zase in za svoje otroke. Morda takega življenja ne vidijo kot boljšega, toda ne verjamem, da jih ni mogoče prepričati. 

Če bi jim dovolili izkusiti, kaj nudi normalno življenje, se res ne bi odločili zanj? Vsi ne, toda vsaj nekateri – morda večina? Centralno ogrevanje, topla voda in polna shramba prepričajo marsikoga.

Preberite še:
36-milijonski projekt v občini SDS: ustanovili podjetje, čez teden dobili posel

Nehajmo si lagati

Seveda tu takoj naletimo na odpor, da smo vsi državljani enaki in ne smemo dajati nobenih privilegijev Romom, ker so Romi. Ne smemo dajati stanovanj v brezplačno uporabo in rezervirati nekih služb zanje, kar bi bilo potrebno za tak podvig.

Toda v resnici ne bi nihče dobil privilegijev, ker pripada tej ali oni družbi. Dobil bi privilegij, ker je za družbo tako boljše. Nehajmo se pretvarjati, da družbi koristijo težave okoli romskih skupnosti, in nehajmo si lagati, da bi strogi policijski ali še kakšni drugi pogromi karkoli bistveno popravili. Nekaj pa lahko popravimo drugače, če majhni skupini ljudi pokažemo, da je boljše življenje mogoče. Tudi zanje.

Je to pošteno do drugih državljanov? Vprašajmo se drugače: je mar pošteno, da ima desetina Slovenije redno težave z Romi? Koliko teh težav bi lahko rešili hitreje in ceneje s človeka vrednim pristopom, ki bi iz Romov naredil "običajne" državljane?  Vse? Nekaj? Če zmanjšamo obseg težave za polovico, smo 100 tisoč Slovencem omogočili miren spanec. Jim je to vredno odreči, da ne bi nekaj Romov dobilo privilegija stanovanja (na uporabo, ne v last) in redne službe, ki si jih morda niso prislužili?

Seveda bi nekateri ta stanovanja razstavili in kose prodali kot surovino. To je treba sprejeti. Toda nekateri jih ne bi in ti bi pokazali naslednji generaciji, da se kaj takega splača poskusiti.

Preberite še:
Policija preiskuje, kako je štajerska občina parcele na smučišču prodajala prijateljem

Če nikomur ne sme biti nič podarjeno, prepovejmo dedovanje

Kogar moti in peče ideja, da drugi pa tega ne morejo dobiti tako enostavno, lahko tudi podpre širšo mrežo javnih stanovanj in investicij v revne dele družbe na splošno. Nič ne bi bilo narobe, če za Rome ne bi bilo potrebno narediti nič posebnega, ker družba ne bi dovolila brezdomstva.

Če bi vse gledali samo skozi prizmo, kaj si je nekdo zaslužil, bi morali tudi prepovedati dedovanje. V bistvu sploh ne bi smeli dovoliti, da bi otroci živeli s starši, ker imajo nekateri enostavno boljše starše od drugih in s tem so nekateri otroci privilegirani in drugi deprivilegirani že ob rojstvu.

Ne eni in ne drugi si svojega položaja niso zaslužili, položen jim je v zibelko. Dobesedno. Tudi za Rome je tako.

Kdor izhaja iz samodestruktivnega okolja, se bo težko vključil v družbo. Kriminalna dejanja je seveda treba sankcionirati. Toda tepež, biriči in vsi ostali ukrepi, ki bi jih kolektivno predpisali zaskrbljeni župani, so le orodja maščevanja in zadoščenja. Z njimi osrečijo "pridne" državljane, da sta njihova ukradena čebula in uničen žleb maščevana. Težave ne rešijo, ker bo destruktivno okolje lažje naredilo novo generacijo, kot jih bo pravna država lahko učinkovito preganjala.

Zelo napačni že sedaj dobijo marsikaj

Zgodovinska moč Zahoda temelji ravno na tem, da mobilizira vse dele družbe. Bogati, revni, moški, ženske, tisti malo čudni ali drugače usmerjeni, beli, črni, progasti in pisani lahko živijo človeka vredno življenje. Nekateri deli sveta zagovarjajo samo privilegije pravim, domačim, čistim, z rodovnikom. Za nagrado dobijo stagnacijo, ki vodi v propad. In družbo grajeno za tiste, ki kaj imajo, seveda.

Zgradimo torej družbo po idealih, ki jih imamo za zveličavne. Če to kdaj pomeni, da bodo kaj dobili "napačni", pa nič ne de. Zelo napačni že sedaj dobijo marsikaj, preko političnih vez in potem pomagajo še malo bolj obsežni destrukciji pravne in socialne države. Od tega nimamo nič, razen občasno kakih zaprtih občin in mask na Slavniku. Od bistveno cenejše asimilacije Romov bi vsaj imeli kaj koristi.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.