Mariborski radiologi so le začetek. Pravo ropanje naših žepov šele sledi.

»Zarota ni nič drugega kot dogovor več posameznikov, da bodo zasledovali cilj, ki si ga ne upajo priznati javnosti.« - Mark Twain (ameriški avtor in humorist, 1835-1910)

V Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor je stvar rešena. Interventna radiologija ostaja, vseh sedem radiologov se strinja, da bodo ostali in trdo delali za vsoto, ki jim jo odmeri javna zdravstvena blagajna. Potrebovali so samo sestanek z novim ministrom za zdravje in vse so se dogovorili. Zdaj je vse v redu, tu ni več kaj videti.

Pa da ne bi kdo spraševal, kaj so se dogovorili. To zanima samo komuniste in antipatriote, ki jim neodvisna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija. Radiologi so dali odpovedi, vodstvo UKC je nad njihovimi zahtevami dvignilo roke, češ da so neizvedljive, saj imajo že zdaj dohodke na ravni telefonske številke, oni pa bi radi imeli še mednarodno kodo. Potem je prišel minister in vse je v redu. To je učinkovitost! Ne pa tista jajca s transparentnostjo postopkov ali zakonitostjo dogovorov, s katerimi opletajo levaki.

Šalo na stran. Zahteve radiologov v UKC Maribor so mejile na izsiljevanje, saj so zahtevali letne bruto plače v višini četrt milijona evrov, pri čemer bi želeli velik del dela še naprej opravljati za druge delodajalce. Tam je v radiologiji šele pravi denar, teh šest poslanskih plač bi imeli samo za sproti.

Vodstvo ni imelo zakonitega načina, da bi njihovim zahtevam ugodilo, po sestanku z ministrom pa je vsega konec. Kako? Najbolj očiten odgovor - pogajanje mimo vodstva in mimo veljavne zakonodaje - bi bil sam po sebi razlog za interpelacijo.

Preberite še:
Boj za plače radiologov: dal odpoved, ker mu 11 tisoč evrov neto ni dovolj

Dogovor, ki si ga nihče ne upa javno razkriti

Dejansko sta mogoča samo dva scenarija. Prvi je, da je bilo izsiljevanje oblika političnega pritiska na vlado, podobnega tistemu, ki ga zdravniški sindikat Fides izvaja že od leta 2022.

V tem scenariju so v delo zakopani marljivi radiologi spregledali, da smo medtem imeli volitve. Na njih je z veliko večino, ki je za oblikovanje vlade potrebovala le pomoč dveh strank, ki sta že v prvem mesecu prelomili svoje predvolilne zaveze, oblast prevzel njihov politični tabor. Minister jim je prišel pokazat strankarsko izkaznico in ministrsko funkcijo, da so vedeli, da zdaj ni več treba javkati o preslabo plačanih zdravnikih in da lahko začnejo normalno delati.

Druga možnost pa je, da so interventni radiologi s svojim položajem dejansko nezadovoljni, si res želijo bistveno višjih plač in jim je minister predstavil nekatere načrte, s katerimi bodo njihove zahteve izpolnjene. Ti načrti naj bi bili tako politično strupeni, da si jih ne upajo predstaviti javnosti. Verjetno gre za intenzivnejše prelivanje javnega denarja v zasebne žepe, kar bi lahko dosegli že s pravkar predlaganim zdravstvenim bonom.

Kaj je res, ni mogoče vedeti. Vemo pa, da je v 11. točki koalicijske pogodbe zapisano, da mora denar slediti pacientu. Ta na videz všečna fraza v praksi pomeni predvsem prelivanje javnega denarja k zasebnim izvajalcem, kjer koli in kakor koli je to mogoče. Tako vsaj piše v koalicijski pogodbi.

Preberite še:
Vrnitev Jelka Kacina: državne proslave kot novo prizorišče kulturnega boja

Zdravstveni blagajni se ne piše nič dobrega

Kakšno obljubo so torej dobili radiologi? Da ne vključuje več denarja zanje, je skoraj težko verjeti. Vprašanje je le, na kakšen način bi jim bil ta denar izplačan. Ena izmed njihovih zahtev je bilo plačilo po učinku, torej po pregledani sliki oziroma napisanem izvidu. Na ta način bi se državi oddolžili za to, da jih je brezplačno izšolala in jim zdaj zagotavlja nekaj vozov kruha na osebo na dan, da ne bi bili lačni.

Dejstvo je, da so mariborski radiologi izgubili moralni kompas, če so ga sploh kdaj imeli. Do izobrazbe niso prišli samo s trdim delom in lastno genialnostjo, temveč tudi s pomočjo dobro delujočega javnega izobraževalnega sistema. Ta jim je plačal šolanje od začetka do konca. Zadnjih nekaj let, v času specializacije, so bili tudi solidno plačani. Marsikdo v življenju ne dočaka niti takšne plače.

A to ne gane ne radiologov ne ministra stranke, ki je pred volitvami javno opozarjala na korupcijo, razkroj javnega zdravstvenega sistema in stanje javnih financ. Ukrepi do zdaj, zlasti tale najnovejši z zdravstvenim bonom, so način, kako komaj še vzdržen sistem v približno pol leta spraviti v nelikvidnost.

Lahko bi šlo tudi hitreje, vendar računi ne zapadajo dovolj hitro, da bi se sistem zlomil že v nekaj tednih. To pomeni, da nas čakajo nove dajatve, s katerimi bomo reševali katastrofo, ki so jo pomagali zakuhati tudi ti radiologi. Kaj niso obljubljali nižjih davkov? Aha.

Preberite še:
Minister Vrtovec asfaltira avtoceste ponoči: dražje, slabše in nič hitreje?

Najbogatejšim bo lepo, drugim malo manj

V zdravstvu se kuha načrt, katerega cilj je ločiti javno od zasebnega na način, ki bi javnemu sistemu pustil najtežje in najdražje storitve, pri katerih niti stroškov ne pokrije, zasebnikom pa omogočil nesluteno bogatenje. Operacija na mariborski radiologiji je bila šele začetek. Pravo ropanje naših žepov šele sledi.

Začelo se bo takrat, ko bo uveljavljena socialna kapica. Prej ali slej bo veljala tudi za zdravstvo, posledica pa bo prazna blagajna. Najbogatejšim bo lepo, ker bodo za manj denarja dobili isto kot prej. Kdor ni med najbogatejšima dvema odstotkoma, bo pač plačal bistveno več. Njegov problem. Kaj pa ni bogat. Kot pravijo v Ameriki: »Si že poskusil pač ne biti reven?«

Slovenija ima zanimive vzporednice z Ameriko, žal tudi tam, kjer bi si jih najmanj želeli. Industrializacija bogatenja dobro povezanih posameznikov in monetizacija zdravstvenega sistema sta bolj ali manj realnost, ki nas čaka. Za nič od tega ni bilo nobenega mandata na volitvah, toda predstavnikom ljudstva svoje podpore štiri leta ni treba ponovno preverjati.

V zadnjih desetih letih je najvplivnejša kasta znotraj zdravniškega ceha dobila vse: od bistveno zmanjšanega obsega dela, ki je pomembno prispeval k težavam v javnem zdravstvu, do bistveno višjih plač. A oni bi še več. Še to in še ono, ker so do zdaj vedno dosegli svoje in od njih nihče nikoli ni zahteval nobenega povračila.

Tudi ta vlada ga ne bo. Morda pa ga bo naslednja. Čas bi že bil.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.