Zadnje parlamentarne volitve se danes zdijo kot oddaljena preteklost, četudi šele v teh dneh od njih mineva leto dni. Marsikdo je danes že pozabil, kako pomemben datum v zgodovini Slovenije je bil 24. april 2022. Takrat sta se naša država in družba, utrujeni od dveh letih "inženiringa" Janeza Janše, znašli na prelomnici. Volitve so bile referendum, na katerem je večina izrekla jasen "ne" viziji Slovenije kot avtokratske države z visokimi korupcijskimi tveganji in rdečim telefonom do Budimpešte.
Za politične stranke, ki so se zavzemale za konec Janševe vladavine, je glasovalo skoraj 700.000 volivcev, od tega 410.000 za Gibanje Svoboda, ki ga je tik pred volitvami ustanovil Robert Golob. V tej množici so bili ljudje vseh mogočih nazorov. Od zelo levo usmerjenih do tistih, ki jim je nazorsko bližje desna sredina, a jim je Janša že zdavnaj presedel. Od politično angažiranih volivcev, ki so hodili na proteste, do ljudi, ki jih politika ne zanima, a so naredili izjemo in šli na volitve, ker so morali pol leta živeti pod policijsko uro. Od idealistov, ki so sanjali o boljši in pravični družbi, do ljudi, ki so si želeli zgolj daljšega obdobja politične stabilnosti in mirnega življenja.
V tem balonu pričakovanj, ki se je napihnil pred Golobovo zmago, je bila ključna obljuba vrnitev "normalnosti". Drži: leto dni po volitvah je Slovenija po številnih kriterijih bolj "normalna" kot v obdobju 2020-22. Ne zato, ker ni več epidemije. Danes Pavleta Ruparja nihče ne popisuje, fizično odnaša s Trga republike ali zaliva s solzivcem, ker protestira. Politiki, ki so zdaj na oblasti, ne zmerjajo posameznikov, šibkejših skupin ljudi, medijev in institucij. Poizkusite si predstavljati, koliko ton gnojnice bi predhodniki v njihovih čevljih v sedanjih razmerah zlili na ustavno sodišče. In da, Golob še vedno plačuje RTV prispevek.
Preberite še:
Čas je, da Bešič Loredan ugrizne v gnilo jabolko #kolumna
Boj za zasluge na levi sredini
Toda Golobu je zgodovinska zmaga na volitvah že na začetku prinesla vsaj tri težave. Prvič, da za koalicijo, ki ima v parlamentu 53 glasov, zgolj obljuba normalnosti ne more biti dovolj, ampak jo zavezuje k reformam. Normalnost je v Sloveniji zagotavljal Marjan Šarec, saj je bila njegova manjšinska vlada dejansko sanitarni kordon pred SDS. Ob prvem poizkusu reforme, ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je razpadla. Golobova vlada je prva, ki ima po več kot štirih letih v parlamentu trdno večino. "Zgodovinska odgovornost" je čez noč padla v roke stranki, ki je do takrat obstajala le tri mesece.
Drugič, hitro je postalo jasno, da se bo na levi sredini vnel boj za zasluge. Je bil Robert Golob vzrok zmage na volitvah ali le posledica širokega družbenega vrenja? Je več volilcev prepričala njegova stranka ali civilna družba? Je množica poslancev te stranke danes res v parlamentu, ker so volivci prepoznali njihove kvalitete, ali zato, ker je kandidirala pod Golobovo blagovno znamko?
Na "svobodo" so začeli prihajati majski hrošči z vseh vetrov. Prihajalo je do trenj med novinci in tistimi, ki so imeli v politiki že kilometrino. Čez noč je prišlo do nove politične geometrije. Zlitje liberalnega pola pod eno zastavo je porušilo nekatera ustaljena razmerja med centri moči na levi sredini. Dogajanje okrog teh silnic je že do zdaj močno zaznamovalo Golobov mandat. In tega ni uspela amortizirati niti zmaga Nataše Pirc Musar, ki jo je takoj po vstopu v predsedniško tekmo podprl širok krog mnenjskih voditeljev na čelu z Milanom Kučanom.
Preberite še:
Projekt Anže Logar je politični konec NSi #kolumna
Konec idile in zima nezadovoljstva
Tretjič, hitro je postalo jasno, da so pričakovanja o končnem Janševem umiku zgolj mokre sanje tistih, ki ne poznajo načina njegovega delovanja. Še preden bi se na desnici začeli spraševati, ali je s prvakom SDS sploh mogoče računati na zmago, je ta takoj udaril nazaj - s trojnim referendumom, interpelacijami vlade in ministrov, serijo dirigiranih protestov in novim političnim projektom, ki sliši na ime Anže Logar. Z "visokim presingom" je Golobu pol leta blokiral popolnitev vlade.
Za državo je bilo tako de facto celotno leto 2022 ena sama predvolilna kampanja. Vse to v času, ko je Golobova koalicija "padla" v draginjo in energetsko krizo, pri tem pa odkrivala in stopala na številne mine, ki so ostale za Janševo vlado: neplačane račune za številne predvolilne bonbončke; na hitro in drobnjakarsko pripravljen načrt za okrevanje, ki mu mora slediti, če želi denar iz Bruslja; davčne razbremenitve v prid najbogatejšim; bohotenje javnega sektorja na račun množičnega predvolilnega zaposlovanja strankarskih kadrov; anekse za investicijske projekte, ki so čakali na podpise po volitvah; de facto že na pol divje privatizirano zdravstvo ...
Jasno je bilo, da bo povolilne idile hitro konec. Slovensko volilno telo rado "nove obraze" ustoliči vsaj tako hitro, kot se jih odreče. Zimo nezadovoljstva so sprožile podražitve življenjskih stroškov, predvsem hrane, in ekscesi v zdravstvu, ki so zgolj stranski učinki zadnje velike (post)tranzicijske privatizacije. Ob izbruhu inflacije so javni uslužbenci zaradi konca epidemije izgubili še covid dodatke. To je povzročilo visoka plačna pričakovanja, ki so eksplodirala po parcialnem dogovoru z zdravniki in obljubah sodnikom.
Preberite še:
Kaj je razumel Drnovšek, Pečečnik in prijatelji pa ne #kolumna
Pogovarjamo se o psih, ne o bratu, ki prodaja kulije
Golobova vlada je imela težave z identiteto. Ne le pri zdravstveni reformi, ki jo želi Danijel Bešič Loredan "privatizirati". Še vedno nima jasne davčne politike. Šele pred kratkim je dobila strateški svet za ekonomsko politiko, v katerem sedita dva nekdanja ministra za finance, medtem ko nad njo, za razliko od Janševe, znova visi Damoklejev meč fiskalnega pravila. Napak je bilo že do zdaj veliko. Posamezne ministre, popolne novince v politiki, so njihovi resorji "pojedli". Spet za druge le redki dobro vedo, kaj sploh počnejo in s čim se ukvarjajo. Prihajalo je do "lukenj" in šumov, ki jih je moral osebno krpati kar premier. V koaliciji se prevečkrat ukvarjajo z vprašanji, ki med draginjo ne bi smela biti pomembna.
Dosedanja največja napaka je verjetno interventni zakon v zdravstvu. Ta zaradi pomanjkanja ustreznih varovalk ni skrajšal čakalnih vrst. Obenem je na desetine milijonov evrov, ki bi jih lahko dobile finančno podhranjene javne bolnišnice, prerazporedil k zasebnikom. Prav zdravstvo je tisto področje, kjer v Golobovo vlado in koalicijo trenutno najbolj opazno vdirajo različni interesi, četudi se je enega od teh, dopolnilno zavarovanje, pred dnevi odločila odrezati.
Da, po letu dni je "normalnost" tu. Pogovarjamo se o psih na verigah, medvedih in legalizaciji marihuane, ne pa o bratu, ki bi vladi prodal 80.000 kemičnih svinčnikov, ali podjetju člana prave stranke, ki ga mora za osem milijonov evrov kupiti državni Telekom Slovenije. A ves čas je treba vedeti: četudi bo leta 2026 na drugi strani še vedno Janez Janša, to za novo zmago samo po sebi ne bo dovolj.
