"Šport je ena najhitreje rastočih industrij. Šport je posel." (Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije)
V četrtek so slovenske skakalke začele z nastopi na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju v Planici. Tekma na srednji skakalnici se ni končala po željah reprezentance. Toda še bolj žalosten je bil pogled v iztek skakalnice. Tribune so samevale. Eno najpomembnejših tekem sezone si je ogledalo le okrog 1.000 navijačev. To je desetkrat manj kot nedeljski derbi med Mariborom in Olimpijo v pogosto tako zasmehovani slovenski nogometni ligi.
Dobro, bil je četrtek, boste rekli. Ljudje med tednom delajo, v Planico tradicionalno hodijo čez vikend. Toda govora je o smučarskih skokih, enem najbolj priljubljenih športov pri nas, ki mu nacionalni mediji posvečajo ogromno medijske pozornosti. Govora je o Niki Križnar, Emi Klinec in drugih naših junakinjah iz Pekinga, za katere je še dober mesec dni nazaj na tekmi svetovnega pokala v Ljubnem ob Savinju stiskalo pesti več kot 7.000 ljudi. In govora je o svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju, 16 milijonov evrov vrednemu, menda celo "največjemu športnemu dogodku v zgodovini Slovenije", ki so ga s spektakularnim skupnim nastopom otvorili Laibach, Ansambel Saša Avsenika in DJ Umek.
Kje so bili torej gledalci?
Zakaj so bili gledalci na Pokljuki, v Planici pa ne?
Najprej razčistimo: da, zavedam se, da je organizacija takšnega dogodka velikanski logistični zalogaj. Da, vso priznanje vsem prostovoljcem. In da, zagotovo je dobro, da je prvenstvo v Sloveniji, saj imajo od tega korist številni: od lokalnega gospodarstva do države, ki prejema DDV od hrane, pijače in prenočišč. Še pred desetimi leti smo imeli v Sloveniji nesmiselno polemiko, ali si lahko država ob treh milijardah evrov, ki jih je namenila sanaciji bank, privošči še plačilo dobrega milijona in pol evrov kotizacije za evropsko prvenstvo v košarki. V športu, ki je eden od globalno najbolj razširjenih - za razliko od nordijskih disciplin.
Toda šport se igra zaradi gledalcev – to vam bo ob vsaki uri dneva, četudi ob dveh zjutraj za šankom, razložil vsak športni novinar ali funkcionar. In gledalcev za zdaj v Planici praktično ni. V prvih dveh dneh, ko so bili na sporedu smučarski teki in ženski skoki, so jih skupaj zabeležili dobrih 9.000. Za primerjavo: nedavni svetovni pokal v biatlonu na Pokljuki je gledalo vsaj 14.000 ljudi, torej 5.000 več kot zdaj, čeprav je bila isti januarski vikend v Kranjski Gori še Zlata lisica. Končni cilj, 120.000 gledalcev v enajstih dneh prvenstva, se zdi že zelo težko dosegljiv.
So prebivalci Slovenije v mesecu dni res čudežno izgubili interes za zimske športe? So se naveličali vsakoletnih romanj v "kraljico Planico"? Ali pa se v ozadju skriva kaj drugega?
Preberite še:
Zakaj Kučan in Türk ne obiščeta Moskve? #kolumna
64 evrov za stojišče
Slab občutek sem dobil že, ko sem sredi januarja videl prvi cenik kart. 64 evrov za stojišče (!), ki je lahko tudi sredi blata, na tekmah v soboto in nedeljo, ki sta za obisk najbolj primerni. Sedišče na tribuni 100 evrov, vstopnica za štiri tekmovalne dneve 215 evrov. Resno? Začel sem računati stroške vikend izleta v Planico za družine ali klasično "klientelo": skupino pubecev/pjebov/pobov, ki se pod Ponce pripelje s kombijem ali avtobusom. Tam spije pivo, dva ali tri, v najboljšem primeru pa si kupi še hamburger, če že ne "roštilja" na parkirišču.
Hitro sem zaslutil, da zna biti to prvenstvo eden od poražencev draginje. Je res mogoče, da nihče v različnih upravnih odborih, komisijah in delovnih skupinah ob določanju cen ni pomislil na čas, v katerem živimo? Na rastoče življenske stroške, dražje cene hrane in vrtcev, naraščajoče obresti za posojila in plačne liste, ki jih ob stavkah kažejo nekateri zaposleni v javnem sektorju? Na "plebs", ki resda vsako leto napolni Planico, a bo to tudi prva stvar, ki jo bo črtal s seznama nujnih stroškov?
Iz javnih objav je mogoče razbrati, da so organizatorji vedeli za to tveganje, a da so šli vseeno zavestno vanj. Na eni strani so računali na množice Norvežanov, Švedov, Avstrijcev in Poljakov, ki obiskujejo takšna prvenstva. Na drugi strani so trkali na vest Slovencev, češ da so cene primerljive s tujino, da je s kartami treba pokriti proračun prvenstva, ki so ga načeli dražji energenti, da gre za denar, namenjen bodočim generacijam športnikov ... Ni šlo. Tudi mnogi Poljaki so zaradi visoke inflacije in zasoljenih cen hotelov na Gorenjskem očitno ostali doma.
Preberite še:
Kdo se boji črnega dacarja #kolumna
Šport je posel. In trg je povedal svoje.
Organizatorji tako skušajo rešiti, kar se da. Na trg so dali "last minute" ugodnejše popoldanske vstopnice in jih začeli poceni prodajati šolam. Toda vlak je morda že odpeljal – in to ne brezplačni do Jesenic. V teh treh tednih, ko so nas na smučarski zvezi prepričevali, da je šport ob koncu dneva vendarle posel, se je prvenstvu žal zgodilo najhuje: v očeh velikega dela javnosti je dobilo etiketo elitnega dogodka za petičneže, sponzorje in "prisklednike". "Ljudski praznik" je v zavesti ljudi ob vsej promociji in marketingu postal "korpo" dogodek. Spektakel, ki ni namenjen njim. Brez duše – kot tekme slovenske nogometne reprezentance brez organiziranih navijačev.
To zavest je verjetno v prihodnjih dneh še mogoče spremeniti, a le z učenjem na napakah. Je obisk Planice ob prvotnih cenah kart res malodane naša državljanska dolžnost? Ne, ker Planici ničesar ne dolgujemo, prej obratno. Ima nordijski center, za katerega smo plačali 40 milijonov evrov. Celo pod Urošem Urbanijo vsako tekmo svetovnega pokala v nordijskih disciplinah prenaša nacionalna televizija. Smučarska zveza Slovenije že od pokojnega Janeza Kocijančiča velja za steber prestiža. Ima najbogatejše sponzorje. Domala vse ostale športne zveze – z izjemo nogometne – so v primerjavi z njo finančni palčki.
Si recimo lahko predstavljate, da bi država za mesec dni zamaknila šolske počitnice zaradi svetovnega prvenstva v odbojki? Seveda ne, to moč imajo v Sloveniji le najbolj priljubljeni zimski športi in z njimi povezani interesi – že od 80-tih let, ko so prevzeli vlogo enega od nosilcev nacionalne identitete bodoče samostojne "dežele" in se postavili na vrh domače športne piramide. Zaviti v vato nosilcev političnega in gospodarskega vpliva so morali izpolnjevati le en pogoj: da domače tekme ostanejo cenovno dosegljive najširšemu krogu ljudi. In ljudje so zdaj prvič ocenili, da temu ni več tako.
Da, šport je posel. "Industrija, ki raste." In trg je tokrat povedal svoje.
