"Imam ničelno toleranco do svetohlincev, ki strašijo ljudi."
(Pat Robertson)
V zadnjem času postaja vedno bolj moderno imeti "ničelno" toleranco do drog, nasilja, neplačevanja preživnin ali česa tretjega. Pogosto se omenja ničelno toleranco do korupcije, v ameriških šolah imajo ničelno toleranco do orožja. Številnim, ne čisto vsem, ampak odločni večini politik ničelne tolerance je skupno to, da gre za politični slogan preoblečen v ureditev.
Z ničelno toleranco do orožja v šolah se menda strinjamo vsi. Popolnoma nobenega razloga ni, da bi otroci v šolah imeli orožje ali karkoli spominja na orožje. Še sam se strinjam s tem. Toda v Združenih državah Amerike je znan primer, ko so učenca drugega razreda vrgli s šole, ker je namenoma odgriznil kos sladkega toasta tako, da bi bil podoben neki gori in je s tem sladki toast postal preveč podoben nožu. V šoli je veljala ničelna toleranca do orožja ali česarkoli kar spominja na orožje.
Jasno je, da ničelna toleranca vse prehitro pomeni tudi ničelno pamet. Ničelna toleranca do drog v šolah postane problematična, ko "droge" postanejo tudi ustne vodice z zanemarljivo vsebnostjo alkohola. Ničelna toleranca do korupcije med drugim pomeni, da je potrebno strogo kaznovati delavca, ki je med delom uporabil službeni telefon za zasebni klic.
Preberite še:
Največja skrivnost slovenske politike
Pasti ničelne tolerance
Korupcija je po svoji definiciji mnogo več kot le sprejemanje podkupnin, je sleherno izkoriščanje položaja (dostop do telefona) za neupravičeno pridobivanje koristi (klic na službene stroške v času službe). Slogan "ničelna toleranca do korupcije!" sam po sebi pomeni, da je delavec kriv korupcije in ga je potrebno kazensko preganjati. Zato vsak tak slogan potrebuje obsežno obrazložitev, kaj z njim hočemo doseči.
Vse to seveda ne pomeni, da moramo nekritično tolerirati vse, še zdaleč ne. Kot pri večini vprašanj obstaja tudi pri toleranci neskončno nians. Toleriramo lahko vse, nič in karkoli vmes. Svet že od izuma barvne fotografije leta 1861 ni več črno bel, temveč barvit. Odločitve, kaj bo ključno vodilo naše družbe, ne moremo prepustiti enostavnim sloganom ali ljudem, ki ne ločijo enostavnega slogana od kompleksnega družbenega vprašanja.
V zadnjem tednu smo bili tako priča napadoma na dve javni osebi, Niko Kovač in Branka Grimsa. Kdo ju je napadel in zakaj, ne vem. Oba napada sta vredna edino obsodb, toda le ena od dveh žrtev ve, kakšna je razlika med kompleksnim vprašanjem in puhloglavim sloganom.
Preberite še:
Zakaj Janša nikoli ne bo stric iz ozadja
Ne nasedajmo preoblečenim sloganom
Druga bo verjetno kmalu začela prodajati slogan, kako bi morala veljati ničelna toleranca do političnega nasilja, ki jo bo potrebno občasno uveljavljati s palicami in solzivcem po ustaljenem postopku. Kdor se ne bo strinjal, bo označen za političnega nasilneža. Skladno s politiko ničelne tolerance to pomeni, da bo označen za nevarno zver, ki jo je potrebno ukrotiti in pripreti. To smo že videli in nekateri tudi občutili na plečih in v pljučih.
Slogani imajo svoje mesto v politiki in življenju. So učinkovit način, kako pritegniti pozornost. Toda zajamejo samo bistvo ideje, če za njimi ne stoji premišljena in organizirana ureditev. V tem primeru niti najboljši slogan ni nič več kot par lepo zvenečih besed na koščku papirja.
Ne nasedajmo sloganom, preoblečenim v nekaj večjega. Ničelna toleranca je samo en tak primer slogana. Ničelna toleranca je koncept, ki je le res redko primeren. Sam imam ničelno toleranco samo do ene vrste ljudi – tistih, ki imajo ničelno toleranco do drugače mislečih.
Preberite še:
Imamo svoj jezik in državo, a še je živ pohlep Cerkve
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
