"Gotovo je, da ko kovanec v skrinjici zažvenketa, se povečata dobiček in pohlep; priprošnje Cerkve pa so edino le v Božji odločitvi (sodbi)." - 28. teza Martina Lutra
Na današnji dan pred 505 leti je wittenberški duhovnik in profesor teologije na tamkajšnji univerzi Martin Luter poslal slavnih 95 tez nadškofom Mainza (Porenje) in Magdenburga (Saška-Anhalt v vzhodni Nemčiji) ter škofu Brandenburga (širša okolica Berlina), v katerih je kritiziral nekatere politike tedanje Rimokatoliške cerkve. Po legendi je teze tudi pribil na vrata wittenberške cerkve in s tem sprožil veliko shizmo zahodnega krščanstva – protestantsko reformacijo.
Reformacija, upor proti samovolji in pohlepu Rima, sta imela daljnosežne posledice. Rimokatoliška cerkev je bogoslužje izvajala v latinščini in s tem postavila dodatno oviro med posameznika in Boga, oviro, ki jo lahko premosti le Cerkev. Luterani verjamejo, da je ta ovira nepotrebna in da ima vsak človek bolj neposredno pot do Boga. Biblijo so zato protestantski aktivisti prevedli v lokalne jezike in bogoslužje izvajali v materinščini. To je tudi razlog, zakaj pretežno katoliška Slovenija praznuje dan protestantske reformacije. Zaradi upora proti pohlepu Rimokatoliške cerkve smo dobili prve knjige v svojem jeziku. Postali smo svoj narod, ne le neki čudni tlačani, ki govorijo nekaj, kar ni ne hrvaščina in ne nemščina, a je na nek način podobno obema.
Latinsko bogoslužje je počasi odromalo v pozabo, tudi Rimokatoliška cerkev zdaj uporablja liturgična besedila v lokalnih jezikih. Pohlep je na žalost ostal. Ekscesi odpustkov tistega časa so postali ekscesi političnega lobiranja, v katerih je Cerkev stopila v zavezništvo z določenimi političnimi strankami, v zameno za koristi iz javnih sredstev.
Preberite še:
Zadnje Janševo darilo Cerkvi
Namig vernikom, koga naj obkrožijo na volitvah
V imenu boja proti epidemiji Covid-19 je država najbogatejši ustanovi v zgodovini plačevala delo njenih verskih uslužbencev, neuradno seveda v zameno za kak prijazen namig vernikom, koga naj obkrožijo na volitvah. To ni bilo ne prvo in verjetno tudi ne zadnje tako dejanje, je le tisto, ki v zadnjem času najbolj bode v oči. Če bi vzeli zemljevid volišč in nanj vrisali delež določenih političnih strank in delež ljudi, ki se redno udeležujejo rimokatoliškega bogoslužja, bi odkrili podobnosti, ki niso slučajne.
Upor proti pohlepu Rimokatoliške cerkve, ki ga je sprožil Martin Luter, je vodil v najbolj krvavo obdobje v evropski zgodovini do tedaj, morda celo v vsej zgodovini krvavega kontinenta. Sto let verskega vrenja je prekipelo v uničujočo Tridesetletno vojno, ki je njegovo rodno Nemčijo popolnoma opustošila. Določena najbolj prizadeta območja so izgubila do sedem desetin prebivalstva. V vojno je ponekod odšlo in se nikoli vrnilo toliko mladih moških, da so začasno dovolili poligamne zakonske zveze. Brez takih skrajnih ukrepov, ki jih ni prinesla niti druga svetovna vojna, bi iz zgodovine izginile celotne vasi in mesta po vsej Nemčiji. V vojni je v službi rimokatoliškega cesarja padlo tudi mnogo Slovencev, vojakov v cesarski vojski.
Pohlep je še živ. Imamo svoj jezik, literaturo, državo. Toda imamo tudi Cerkev, ki še vedno težko brzda svoje apetite. Gotovo je, da ko kovanec v nabirki zažvenketa, se povečata pohlep in dobiček, a nabirka je dandanes postranskega pomena. Glavni dobiček se danes kuje z nesvetim zavezništvom ne z državo kot tako, temveč z določeno politično strujo v državi. Zavezništva političnih struj z verskimi ustanovami so bila glavno, morda celo edino gonilo tridesetletne vojne. Zavezništvo Rimokatoliške cerkve v ljubljanski pokrajini z okupatorjem in proti komunistom je tudi vodilo v krvavo bratomorno vojno, ki je bila del druge svetovne vojne.
Upam, da so ti dnevi za nami in do takih ekscesov ne bo nikoli več prišlo. Upam, da se je Rimokatoliška cerkev sposobna učiti iz svojih napak in bo svoj pohlep malo obrzdala. Upam.
Preberite še:
Vladne omejitve veljajo za vse – le za Cerkev ne
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
