Knjiga "Ozadje Reporterja in Maga", avtobiografija novinarja in urednika Silvestra Šurle, ki je izšla pred tremi meseci, je zelo zanimivo branje. Ponuja prvovrstni vpogled v zakulisje politike, predvsem njenega "desnega" dela, in slovenskega medijskega trga. Eno ključnih vlog v knjigi ima pokojni Danilo Slivnik, ustanovitelj in urednik nekdanje revije Mag, ki je poznal številne skrivnosti slovenske tranzicije in nekaterih njenih glavnih igralcev.
Eno od teh je Slivnik, takrat že močno zadolžen zaradi nasedlih gradbenih in nepremičninskih poslov, razkril Šurli ob njunem zadnjem srečanju leta 2010, slabi dve leti pred smrtjo. "Nikoli ne bom pozabil, da mi je dejal, naj ne računam preveč na pomoč desne politične opcije, saj samo pričakujejo medijske usluge in te skušajo izkoristiti, pomagajo pa ne," v knjigi piše Šurla. "Pazi se tako imenovanih političnih prijateljev. Ti so najbolj nevarni," mu je dejal Slivnik.
Imel je prav. Sedem let pozneje je Janez Janša v pisarni na Trstenjakovi, udarjajoč ob dlan z nožem za odpiranje pisem v obliki vojaške sablje, Šurli razlagal, da je bral njegovo elektronsko pošto in da ve vse, kar se pogovarjajo v uredništvu Reporterja. Najpozneje takrat je Šurla spoznal, da je za vedno "odpisan". Toda uporabnost nauka, da se je v politiki treba najbolj paziti svojih, bi lahko že v kratkem spoznal tudi nekdo, ki je šele pred meseci prišel na politični parket - novi predsednik vlade Robert Golob.
Preberite še:
Strojevodje iz Auschwitza #kolumna
Kaj nas uči vzpon in zaton SMC
V širši javnosti je še vedno malo znano, kaj vse se je dogajalo takoj po prepričljivi zmagi Mira Cerarja na parlamentarnih volitvah leta 2014. V novi stranki je praktično že naslednji dan prišlo do obračuna. Notranji boji, ki so tleli že pred volitvami, so se sprevrgli v puč, v katerem je najkrajšo potegnil Peter Jamnikar, nekdanji generalni sekretar LDS, ki je pozneje postavil terensko mrežo SMC. Iz Cerarjeve bližine ga je odstranil krog prvoborcev stranke na čelu z Aleksandrom Kešeljevićem in Erikom Kopačem, ki sta prevzeli vlogi ključnih svetovalcev novega premierja. Prvi kot nekakšen strateg, ki se je vedno otepal funkcij s kakršno koli odgovornostjo, drugi pa kot operativec, zadolžen za politične odločitve in kadrovanje.
Tudi Miro Cerar je imel takrat – enako kot danes Robert Golob – državo na pladnju. Osvojil je 36 poslanskih mandatov, v vlado je vzel oslabljeni SD, z ostalimi predhodniki na političnem polju leve sredine je pometel, Janši pa prizadejal velikanski politični poraz. A hitro se je izkazalo, da težava ni le v samem Cerarju kot izrazito neodločnemu tipu politika, ampak tudi v njegovi ekipi. V novo stranko so tudi skozi glavna vrata vstopali interesi, ki jim ni bila kos. Programske usmeritve so se izgubile v aferah, nerealnih ambicijah nekaterih najvplivnejših članov in vedno večji množici svetovalcev na Cerarjevem dvoru, ki so želeli živeti na račun stranke. Le pet let po zgodovinski zmagi je šel Cerar v politično zgodovino.
Res je, da Robert Golob ni Miro Cerar. Že po značaju, načinu vodenja, retoriki in karieri pred prihodom v politiko si ne bi mogla biti bolj različna. Prvi je prišel iz gospodarstva, kjer je 15 let vodil velik poslovni sistem, drugi s fakultete, kjer je predaval. Golob je prodajal elektriko, Cerar pa pravne študije. Če je Cerar zgodbe o zlatih časih LDS lahko le poslušal iz ust nekaterih strankarskih kolegov, je bil Golob v takratnem obdobju nekaj časa zraven kot državni sekretar. Toda Gibanje Svoboda ima precej podobnosti SMC iz leta 2014.
Oba politična projekta sta tako zgolj v nekaj mesecih iz ozkega lojalnostnega kroga njunih voditeljev zrasla v vladajoči stranki z daleč največ poslanci v parlamentu. V obeh se je čez noč nagnetla množica političnih novincev, za katere poslanska plača ali služba v Ljubljani predstavljata vrhunec kariere. Znotraj obeh so (bile) skušnjave po položajih, funkcijah in dobro plačanih službah pri "koritu" tako velike, da so pripeljale do prerivanja, podtikanj in drugih umazanih iger. Do frakcij. Do preštevanja, kdo je prvoborec in kdo ni. Do tekmovanja v komolčenju. Do pripenjanja zaslug, kdo naj bi bil resnično zaslužen za volilno zmago.
Preberite še:
Sezona majskih hroščev #kolumna
Vsi iščejo kanale do nove oblasti
Vse to je idealni teren za lovce na politični plen. Pustimo konkretna imena – za zdaj. A že zdaj je jasno, da nekateri direktorji, odvetniki, agencije, lobisti, med njimi tudi najvplivnejši pri nas, in drugi igralci iz domačega politično-kapitalskega močvirja intenzivno iščejo kanale do nove oblasti. V stranki iščejo ambiciozne prenapeteže, željne hitrih "dividend", ki bi jim lahko potrkali na vrata. Nekateri "večni" svetovalci, ki so s prišepetovanjem pahnili v pogubo že več nekdanjih politikov, v imenu "svobode", s katero nikoli niso imeli ničesar, danes že hodijo do direktorjev državnih podjetij in jim ponujajo "imuniteto".
Pozabite na strice iz ozadja, globoko državo in druge konstrukte. Slovensko politično prizorišče je v resnici zelo pregledno. Vsi ti koristoljubneži, ki jim posli odlično cvetijo pod vsemi vladami, še najbolje pod zadnjo Janševo, so namreč še kako vidni - če jih le kdo želi videti, začenši z mediji. Vlada Roberta Goloba ima v parlamentu trdno večino, zato ima veliko možnosti, da štiriletni mandat konča. A precej bolj kot desna opozicija ji bodo nevarni lastni ljudje, ki so dobili velike oči in apetite.
Ali kot bi rekel Slivnik, paziti se je treba tako imenovanih političnih prijateljev.
