Maribor, Celje, Kranj, Nova Gorica, Murska Sobota, Krško. To so mestne občine, kjer bodo v nedeljskem drugem krogu lokalnih volitev izbirali župana. Nekje bo drame več, drugje manj. V Mariboru in Kranju se zmaga zelo verjetno obeta "branilcema naslova": Saši Arsenoviču in Matjažu Rakovcu. Vse je še popolnoma odprto v Krškem, zdaj že nekdanji trdnjavi SLS. Toda v političnem kontekstu, zanimivem za celotno državo, bo verjetno najbolj zanimivo v Celju.
Bojan Šrot je simbol nekega obdobja. Na županski položaj je prišel davnega leta 1998. Kmalu zatem je v državi začelo prihajati do tektonskih političnih sprememb. Dolgoletna vladavina LDS se je z odhodom pokojnega Janeza Drnovška na predsedniški položaj upehala. Nekatera največja podjetja (Lek) in banke (NLB) so dobila tuje (so)lastnike. Pivovarska vojna je odprla pandorino skrinjico doktrine nacionalnega interesa, ki so jo direktorji razumeli kot kopičenje delnic. Družbeni dogovor, s katerim se je slovenska politika zavezala, da bo državo peljala v evropske integracije, je ob vstopu v EU in Nato razpadel.
Lov je bil odprt, nič se ni zdelo nemogoče. Novi kapitalisti so podjetja in nepremičnine kupovali brez evra lastnega denarja. Politiki so začeli snovati morske otoke, mega zabavišča in druge "razvojne" projekte. Bodoči zdravniški baroni so zavohali koncesije. Dobili smo "tajkune", Forum 21, prvo Janševo vlado, borzne in kreditne balone, menedžerske odkupe in privatizacije državnih podjetij. In takrat je Slovenijo zajel še en politični pojav – "učinkoviti župani".
Preberite še:
SDS so mesta spet rekla "ne"
"Lahko kaj vzame. Samo, da kaj naredi."
Začelo se je v Celju s Šrotom, v Kopru nadaljevalo z Borisom Popovičem, v Ljubljani z Zoranom Jankovićem in v Mariboru s Francem Kanglerjem. Vsi so bili novi obrazi, ki so iz lokalne politike izrinili dotedaj vladajoče strankarske aparatčike, pri čemer je Janković zajahal tudi val upora proti prvi Janševi vladi. Ni šlo le za menjavo generacij, ampak tudi pristopa. Vsi so prišli na čelo zaspalih (post)industrijskih mest, ker so jih ljudje dojemali kot učinkovite in sposobne. Kot svež veter in politične samouke, ki jim več pomeni meter položenega asfalta kot togo spoštovanje pravil. Kot tiste, ki znajo – kot bi rekli na Štajerskem – stvari "porihtati".
Prebivalci teh občin so zato v časih, ko se je kupovalo in gradilo na kredit, pristali na kompromis. "Učinkovitim županom" so dali v roke ključe svojih mest zato, da so gradili ceste, stadione, športne dvorane in druge objekte. Ti so v mestnih svetih ponavadi vladali s širokimi političnimi koalicijami in obvladovali lokalne medije. Dobili smo prve mestne "šerife".
Četudi so se ti ves čas morali otepati očitkov o spornih poslih, to njihovih volivcev nikoli ni pretirano motilo. Zgodbe o hišnih dobaviteljih, prijateljskih podjetjih in domačijskih kadrovanjih so pač vzeli v zakup, občasno celo arhitekturne eksperimente in podenje voznikov skuterjev z mestnih ulic. "Lahko vzame kaj zase, glavno je, da kaj naredi," je bila prevladujoča miselnost prebivalcev mest – zadovoljnih, ker so jih "učinkoviti župani" zbudili iz tranzicijskega spanca.
Preberite še:
Ali najbolj razvite občine volijo leve ali desne?
Gospodarji mest
Janković, Kangler, Šrot in Popovič so (bili) gospodarji mest, mimo katerih ni šlo nič. Pokloniti se jim je moral vsak gradbinec. Bili so antipodi "neučinkovite" državne politike in "neskončnih prepirov v Ljubljani". Bili so populisti, še preden je to postal evropski trend.
Ti možje so z enim očesom ves čas pogledovali proti Ljubljani, kjer je v državno politiko skozi parlament vztrajno prodiral "županski lobi". Toda kot prvi so na lastni koži izkusili, da v državni politiki veljajo druga pravila kot v lokalni. Janković, Kangler, Šrot in Popovič so vsi poizkušali srečo v državni politiki. Program Jankovićeve Pozitivne Slovenije je bil v resnici "županski": zgolj neskončen seznam infrastrukturnih projektov. Šrot je SLS že vodil, ko so jo najedali notranji razkoli in Janša. Daleč najslabše je šlo Popoviču, saj je njegova avra izginjala že na Črnem Kalu.
Pred leti je zvezda te generacije "učinkovitih županov" počasi začela zahajati. Prvi je padel Kangler. Z radarji je prekršil edino pravilo, ki ga kot župan ne bi smel – ljudem dajati občutka, da jim denar jemlje iz žepa. Nato se je Koper naveličal in utrudil Popoviča. Po petih suverenih zmagah mora zdaj v drugi krog še Šrot. Tokrat ima proti sebi vse tisto, kar mu je šlo leta 1998 v prid. Le Janković, zaradi specifičnosti Ljubljane, njene politične slike in načina njegovega vladanja, do zdaj ni našel izzivalca, ki bi ga poslal v politični pokoj. In ga očitno še nekaj časa ne bo.
Preberite še:
Ovadbe zaradi poceni prodaje stanovanj veljakom iz Krškega
Zakaj je pametno iti na lokalne volitve
So se prebivalci Slovenije torej naveličali "učinkovitih županov"? Ne, ampak več stvari se je v zadnjih letih vendarle spremenilo. Lokalna politika v Sloveniji živi, cveti in brbota. Županske volitve so edine, ki na volišča še privabljajo ljudi na območjih, predvsem v vzhodnem delu Slovenije, kjer jih pretirano ne zanima, kdo bo na oblasti "v Ljubljani". Strankarska politika na lokalni ravni usiha. Nastajajo in ugašajo bolj ali manj neodvisne liste, za katerimi pogosto stoji tudi konkreten zasebni interes. Sklepajo se koalicije, ki so na državni ravni nemogoče.
Predvsem v manj razvitih delih države je vodenje občine zelo zaželena služba. Milijarde evrov evropskih sredstev, ki so v zadnjih letih prišle v državo, so vidne v krožiščih, pločnikih, telovadnicah, kulturnih domovih, razglednih stolpih in drugih spomenikih. Nadzor nad njihovim delom je slab. Lokalnih medijev in novinarjev, ki bi jim bili pripravljeni nastavljati ogledala, je vedno manj.
Še vedno je res, da je obstoječe župane težko premagati na volitvah - če občine ne spravijo v bankrot ali končajo v policijski marici. Toda hkrati župani še nikoli niso imeli večje konkurence. Nova politična gibanja v občinah nastajajo, kot je na Bližnjem vzhodu arabska pomlad - prek družbenih omrežij, ki so glavni kanal za izkazovanje nezadovoljstva.
"Šerifov", ki brez težav vladajo 15 ali več let, je zato vedno manj. A še nikoli niso imeli v rokah več denarja.
