Minuli teden je več slovenskih medijev dobilo dopis Nataše Pirc Musar. Nekdanja informacijska spooblaščenka, ki je nekoč medijem pomagal širiti polje javnega interesa, je danes odvetnica, ki jo za preganjanje teh istih medijev najraje najemajo vplivni poslovneži. Končna bilanca teh tožb, ki jih Pirc-Musarjeva očitno ponuja kot standardno storitev in zagotovo tudi dobro zaračuna, je za njene bogate stranke precej klavrna. A vedno znova ji uspe najti novo – tokrat poslovneža Andreja Marčiča.
Nataša Pirc Musar v imenu Marčiča zahteva umik vseh fotografij z njegove jahte, na kateri je avgusta 2016 gostil Janeza Janšo in Boža Dimnika. V dopisu je razkrila, da je avtor teh fotografij Marčič. S tem je odprla vprašanje, zakaj jih je Marčič sploh posnel, saj se Janša na nobeni od njih ne nastavlja objektivu. So mu služile kot zavarovalna polica v poslih? Obenem Pirc-Musarjeva medijem grozi tudi s kazenskim pregonom. Po njenem je Marčič, lastnik IT podjetij, ki so zgolj z javnimi porabniki v zadnjih dveh desetletjih ustvarila za več kot 100 milijonov evrov poslov, utrpel še duševne bolečine, zaradi katerih bo zahteval denarno odškodnino.
To, kar piše Pirc-Musarjeva, je seveda velik nesmisel. Najprej zato, ker so bile fotografije očitno posnete prav zato, da jih bo nekdo enkrat videl. Marčičeva smola je, da je bila to celotna Slovenija, ne pa kakšen njegov zaupnik iz očem skritih krogov. Ko je govora o duševnih bolečinah, pa pravi naslov za odškodnino ni Marčič, ampak nekdo drug, ki bi si jo res zaslužil. Nekdo, ki so mu fotografije Janše na jahti v sekundi uničile vsaj pet let dela, če ne kariere. Ta oseba je Jelka Godec.
Preberite še:
Janševe golf počitnice na eksotičnem otoku z dobavitelji zdravstva
Preiskovala korupcijo v zdravstvu, njen šef pa na jahti dobavitelja
Nekje v času, ko je Janša z daljincem na kavču Marčičeve jahte brskal po TV programih, je Jelka Godec postajala nova politična zvezda slovenske desnice. Tistega poletja 2016, ko sta Dimnik in Marčič po "naključju" na Pelješcu srečala Janšo in ga "povabila na nekaj krogov z jahto", je namreč že vodila parlamentarno preiskovalno komisijo, ki je ugotavljala zlorabe pri prodaji in nakupih žilnih opornic. Godčeva je opozarjala, da zanje plačujemo štirikrat preveč. Pred mikrofoni se je jezila nad privilegiranimi dobavitelji in njihovimi maržami, risala hobotnice njihovih domnevnih povezav s posameznimi mediji, grmela o korupciji, plačevanju na roko in nespoštovanju zakonodaje o javnih naročilih.
Na podobi pravičnice, ki preganja "lopove" v zdravstvu, si je Godčeva zgradila politično kariero. Kmalu po prvi izvolitvi v državni zbor se je povzpela na položaj podpredsednice SDS, ki ga zaseda še danes, in si izborila enega najbližjih stolov pri Janši. A tu se ni ustavila. Z nabavami medicinske opreme in zdravstvenega materiala se je ukvarjala tudi v tem mandatu. Spet je v parlamentu vodila preiskovalno komisijo, tokrat o ugotavljanju odgovornosti nosilcev javnih funkcij na programu otroške kardiologije. Spet je govorila o nepravilnosti pri nabavah. Spet je govorila o provizijah in strahu ljudi, ki si ne upajo prijaviti korupcije. Do takrat, ko jo je Janša po zamenjavi oblasti premestil: najprej v pisarno na ministrstvu za zdravje, nato v svoj kabinet.
Težko je verjeti, da je Jelka Godec res vedela, kako tesni so Janševi stiki z Dimnikom in Marčičem. Na domači Ponikvi je verjetno ure in dneve, večere in noči, delovnike in vikende, prebirala na tisoče strani gradiv o zdravstvenih nabavah, ki jih je zbrala njena preiskovalna komisija. Pripravljati se je morala na zaslišanja več kot 50 prič in preučiti pravne podlage. Vse to je počela, ker je bila prepričana, da je treba dobaviteljem v zdravstvu stopiti na prste - predvsem tistim, ki nikakor niso bili po volji njenega šefa. In lahko si le predstavljamo izraz na obrazu Jelke Godec, ko je spoznala, da je ta njen isti šef v tem času igral golf, jadral in se družil z ljudmi, ki jih je sama preganjala. Z zdravstvenimi dobičkarji. S "prvorazrednimi".
Preberite še:
Janša na jahto zdravstvenega dobavitelja peljal tudi družino #foto
Kaj bi lahko Jelko Godec naučila Anže Logar in Milan Zver
Toda naj se vam Jelka Godec ne smili. Zagotovo je vedela, kaj je pravilo igre, v katero je vstopila pred leti: da so v SDS, enako kot nekoč v partiji, pogrešljivi vsi, politični interes stranke pa nikoli ne odtehta zasebnih interesov njenega predsednika.
O tem bi ji lahko marsikaj povedali njeni strankarski kolegi. Anže Logar, nekoč največje politično upanje slovenske desnice, bi lahko že leta 2018 postal predsednik vlade, ki bi jo vodila SDS, a je Janša stranko raje peljal v opozicijo. Danes mora Logar voditi zunanje ministrstvo, ki protokolarna darila za predsedovanje EU naroča pri Janševem bratu. Milan Zver, nekoč celo pretendent za Janševega naslednika, je po tem, ko ga je SDS leta 2012 "skurila" na predsedniških volitvah, ostal njen "princ Charles" - vedno nekje zraven, a nikoli na vrhu. Od junija ni več niti podpredsednik stranke. Nekdanji vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko se je znašel v nemilosti centrale, Branko Grims pa že zdavnaj ni več njen glavni radikalec. To vlogo sta iz njegovih rok prevzela Žan Mahnič in Aleš Hojs.
Godčeva je tako še eden od žalostnih likov slovenske desnice, ki so na zunaj glasni in nepopustljivi do političnih nasprotnikov in medijev, navznoter pa se spremenijo v krotke upogljivce, ki nikoli javno ne podvomijo v kult osebnosti njihovega predsednika – četudi ta objektivno škodi njihovim političnim karieram in ciljem stranke. Stoje mu ploskajo, ko se jim z dejanji odkrito posmehuje, ali v najboljšem primeru tiho molčijo, ko jih poniža ali naredi za nekredibilne. Za njihovo lažno pokončnostjo se skriva zgolj slepa poslušnost, zaradi katere bodo sanje o novi politični alternativi na domači zmerni desnici še veliko let ostale le - sanje.
Vsi mi pa skupaj z njimi obsojeni na Janšo.
