"Vsaka stvar je vredna samo toliko, kot jo je težko dobiti." (Margaret Atwood v romanu Deklina zgodba)
Prvošolčki so že dobro zaobvladali, kaj je to šolska klop, in letošnja generacija je res kar zajetna, nekaj nad 20 tisoč jih je. Toda že čez nekaj let bo ta številka precej bolj žalostna, saj se je lani v Sloveniji prvič po več kot stoletju rodilo manj kot 17 tisoč otrok, približno osem na tisoč prebivalcev. Nazadnje smo bili tako nizko leta 1922, ko je svetu vladal kaos in pri nas povojna lakota.
Da imamo v Sloveniji težave z demografijo, čivkajo siničke, vrabčki in tudi nekateri deževniki so se že začeli oglašati. Imeti otroka je postal že kar mali luksuz, za dva se odločijo le redki, imeti tri je mnogim že nepredstavljivo velika družina. Idej, kako bi se težave lotili, je nešteto, razlogov, zakaj ta ali oni predlog ni primeren, še nekaj več. Vsi se strinjamo samo glede ene stvari: nekaj moramo narediti. Zdaj moramo samo še ugotoviti, kaj ta nekaj sploh je.
Ljudje so enostavno imeli prej otroke in prišli do denarja
V nam bližnji državi, ki meji na Prekmurje, nekateri ji rečejo Orbanistan, drugi Madžarska, se od leta 2011 težave lotevajo z veliko žlico. Ustanovili so urad za demografijo in družine zasipajo z ugodnostmi, od nižjih davkov in brezobrestnih kreditov do takih in drugačnih izplačil. Obseg pomoči v državnem proračunu obsega pet odstotkov BDP na leto. Te dni si veselo ploskajo, saj so po lastnih ocenah s svojo strategijo dosegli dodatnih 160 tisoč rojstev v roku 12 let.
Preračunano na Slovenijo to pomeni približno polovico razlike med generacijo rojeno leta 2018 in 2022. Cena? Milijon evrov na otroka. No, prepričan sem, da bi za milijon evrov v gotovini na mulca marsikdo pri nas rade volje imel še kakšnega pamža in potem še enega za povrh, ampak tak sistem žal nikjer ni fiskalno vzdržen. Poleg tega neodvisni viri ocenjujejo, da je uspeh precej manjši in da so celo s tem resnično radodarnim sistemom dosegli le to, da so ljudje, ki bi tako ali tako naredili določeno število otrok, te imeli prej kot sicer.
Pri nas so številni nad omenjeno sosednjo državo navdušeni in bi vse iz nje preslikali k nam. Tudi urad za demografijo smo nekaj časa imeli, čeprav ni čisto jasno, ali je v svojem skoraj leto dni dolgem obstoju izdelal kak dokument ali ne. Radodarne politike v stilu Madžarske si v državi, kjer prevladujejo skrajni levičarji in zato ne smemo z lopato metati denarja v posebne interesne skupine, pač ne moremo privoščiti.
Preberite še:
Ne za otroke, za histerijo jim gre #kolumna
Premajhne in prepolne kletke ne bodo dale veliko piščancev
Toda demografska kriza ostaja in lotiti se je da na bore malo načinov. Če nočemo imeti priseljencev, nam ne preostane drugega, kot da poiščemo načine, kako mlade prepričati v starševstvo. Enega izmed načinov morda lahko najdemo na Ptuju, ki je med drugim znano tudi po reji kakovostne perjadi. Rejci kokoši poznajo načine, kako kokoši odvrniti od plojenja, in ti načini so podobni nečemu, kar sami sebi delamo vsak dan znova.
Prenatrpanost in premajhne, prepolne kletke ne bodo dale veliko piščancev. Podobno je tudi pri ljudeh. Če živimo v deset kvadratnih metrov veliki izbi, ki si jo delimo še s 17 sotrpini, v ta kaos ne želimo dodati še zahtevnih človeških mladičev. Če za to izbo že plačujemo polovico svojega dohodka in bi nas človeka vredno bivališče stalo še nekajkrat več, tudi ne. Tako situacijo že imajo v Hongkongu, kjer je rodnost že desetletje in več nekje na polovici našega povprečja.
V Sloveniji s stanovanji še ni tako hudo, toda brzimo v to smer. Najrevnejše nove soseske v prestolnici so "nadstandardne". Kar ni luksuz, za kupce ni zanimivo. Stanovanja kupujejo najbogatejši, medtem ko navadna raja polovico meseca in več dela za najemnino, za kavcijo pa mora zastaviti najmanj ledvico in še kri prvorojenca. Kdor pogojev ne sprejme, lahko gre, saj je kandidatov za tako izkoriščevalsko pogodbo več kot dovolj.
"Standardna" stanovanja po razumnih cenah za družine
Metanje denarja v problem, kot to počno na našem vzhodu, ne vodi nikamor. Vseeno obstajajo določeni vzvodi, s katerimi lahko določene težave vsaj omejimo. Aktivna stanovanjska politika v obliki gradnje neprofitnih najemniških stanovanj je že en tak primer. Želel bi si tudi gradnjo navadnih "standardnih" stanovanj po razumnih cenah, ki jih ne more kupiti kdorkoli, temveč le posamezniki in družine, ki bodo živeli v njih. Izrinjanje kratkoročnih najemov, kjer bivalni enoti dejansko spreminjamo namembnost v komercialno, bi tudi vsaj zmanjšal obseg težave mladih družin.
Ne morem zagotoviti, da nam bi taka politika povečala rodnost, niti dolgoročno ne. Toda vsaj preprečimo lahko ekonomski razlog, zakaj nekdo ne bi imel otrok, ali pa ne bi imel še enega otroka, ker že tako živijo v prenatrpani podstrehi pri starih starših.
Edini omembe vreden razlog proti takšni politiki je, da bi omejili lahke zaslužke najbolj premožnih. Menim, da bi kljub temu zmogli preživeti.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
