Denarja za pomoč slovenskim medijem je dovolj. In vsi dobro vemo, komu ga moramo vzeti.

Če želite kdaj doživeti občutke nemoči, življenja v krogu vedno istih težav in brezizhodnosti, se udeležite kakšne javne razprave o stanju v medijih. 

Te ponavadi tečejo po ustaljenem vzorcu. Začne se z naštevanjem tekočih problemov, ki so vsako leto vedno hujši. Nadaljuje se z ugotavljanjem, da lastnikov in kapitala vlaganje v medije ne zanima, konča pa z apelom državi, kaj bi morala storiti za rešitev težav. Ljudje z ministrstva za kulturo prikimavajo, da se vseh problemov zavedajo, a da jih morajo najprej dobro preučiti. 

Sledi še kakšen nostalgični vložek, ki nas vnovič razsvetli, da je bilo pred 20 ali 30 leti vse boljše, in navzoči odidejo v noč. Napolnjeni z novo dozo resignacije in lažnih upov, da se bo kaj spremenilo. Ker morda pa bo tokrat vladi (katera koli že je na oblasti, če odštejemo Janševe) vendarle uspelo sprejeti – zakon. 

Že dve desetletji je zgodba, ki jo poslušamo ista. Rešitev vseh težav bo nov medijski zakon, ki bo zamenjal zastarelo skropucalo naveze Simoniti-Grims. Le da smo ga zdaj dejansko dobili in da si lahko hirajoči mediji prvič obetajo celo konkretnejšo pomoč. Toda slaba novica je, da bodo njihove največje težave ostale. Zakaj? Ker presegajo tako domet zakona kot kulturnega ministrstva. 

Preberite še:
Tajni načrt za politično pokoritev Pop TV

Zakaj ne bi rešili dveh težav naenkrat?

O razlogih, zakaj so slovenski mediji v kroničnih težavah, bi lahko napisali traktate. So si zanje krivi tudi sami? Absolutno drži. Toda ko govorimo o reševanju teh težav, vedno znova ponavljamo isto napako: ne želimo videti sistemskih razlogov, ki slovenske medije pehajo čez rob. Ali drugače: vedno znova razpravljamo o gašenju požarov, ne pa o tem, zakaj so se ti sploh vneli. 

Recimo pri tisku: četudi gre za format, ki je na dolgi rok obsojen na smrt, je dejstvo, da ga v Sloveniji, državi z izrazito razpršeno in neenakomerno poselitvijo, močno tepe tudi slaba distribucija. A težave, kako zagotoviti, da bo naročnik v nekem manjšem kraju vsak dan v nabiralnik dobil časopis, ni mogoče rešiti brez vedenja, da ta območja izgubljajo bankomate, poštne poslovalnice in trgovine. 

V nekaterih država Zahoda, kjer imajo isti problem, so to rešili na inovativen način. Male, lokalne trgovine, ki jih na različne načine subvencionira država, so postale osrednje infrastrukturne točke odmaknjenih krajev in vasi. Njihov lastnik vam vsako jutro prinese pošto in časopis. Ponekod se je tam mogoče naročiti tudi na pregled pri zdravniku. Težko si je predstavljati, da bi bilo v Sloveniji – ob neštetem številu resorjev in podjetij, ki bi se moralo dogovoriti med seboj - kaj takega sploh izvedljivo, četudi pri nas živi le dva milijona ljudi. 

Preberite še:
Razkrivamo: naročniki Telekoma plačujejo televizijo SDS

Operaterji so gospodarji, ki delijo denar

Zato gremo raje k bistvu. Kaj so tisti sistemski problemi slovenskih medijev, o katerih se precej premalo govori?

Začnimo pri telekomunikacijskih operaterjih. Le malokdo razume, da sta Telekom Slovenije in Telemach, v manjši meri pa tudi A1 in T-2, dejanska gospodarja domačega televizijskega trga. Nadomestilo, ki ga operaterji plačujejo lastnikom TV kanalov, je njihov ključni vir preživetja. Brez tega denarja bi bili vsi v minusu. 

Tu pridemo do ključne težave: da operaterji to nadomestilo delijo popolnoma arbitrarno, brez vnaprej jasnih meril, pri čemer je očitno še najmanj pomembna gledanost. Na to je v reviziji Telekoma Slovenije že pred leti opozorilo računsko sodišče. Prav tako ni videti, da bi si operaterji pri tem pretirano konkurirali. Logično, ker operaterjev v Sloveniji ne nadzoruje praktično nihče. 

Kar je najhuje: pri tem početju sodeluje tudi država kot večinska lastnica Telekoma Slovenije. 

Preberite še:
Lastnika Pop TV in Telemacha imata novega šefa. Zakaj je to lahko pomembno za volitve?

Denar slovenskih gospodinjstev gre k najbogatejšim Čehom

Gremo naprej: največji del teh desetin milijonov evrov, ki jih prek položnic za operaterje plačujejo slovenska gospodinjstva, priteče v podjetje Pro Plus, ki je lastnik Pop TV in Kanala A. To mu omogoča visoke dobičke. Če k temu prištejemo še dejstvo, da Pro Plus obvladuje daleč največji del domačega oglaševalskega kolača (pustimo zdaj vzroke za to), je jasno, da gre v slovenskih razmerah za mastodonta, ki bi moral v produkcijo, program, razvoj in novinarje letno vlagati milijone evrov. 

Temu ni tako, ker češki lastniki reke denarja, ki v Pro Plus prihajajo od operaterjev in oglaševalcev, preusmerjajo v svoje roke. Veliko večino dobička črpajo prek dividend. Samo lani 12 milijonov evrov, skupaj pa že krepko čez 50 milijonov evrov. Ob tem so na Pro Plus "obesili" še posojilo, ki ga mora podjetje vračati po 7,5-odstotni obrestni meri. 

Če torej povzamemo: denar, ki ga slovenska gospodinjstva plačujejo zato, da bi imela boljše in kvalitetnejše domače programe, se steka na račune najbogatejših Čehov, ki imajo v lasti medijske hiše in operaterje v drugih državah, jahte in zasebne otoke. 

Obdavčimo digitalne velikane

Če ob vsem tem nek spletni medij v Sloveniji vendarle skuša preživeti, ga čaka spoznanje, da je pri tem praktično v celoti odvisen od globalnih internetnih multinacionalk. Vsi vemo, katere so, poimensko pa jih ne bomo omenjali, ker znajo biti njihovi algoritmi neizprosni. Ne le, da jim slovenski in drugi mediji zagotavljamo vsebino za njihove iskalnike in po novem tudi AI aplikacije. Za to, da služijo z našimi vsebinami, jim celo plačujemo, pri tem pa za promet in dobiček, ki ga ustvarijo v Sloveniji, ne plačajo niti evra davka. 

Seveda je takšna piratska ekonomija, v kateri posredniki služijo milijarde, ustvarjali pa bore malo, težava na globalni ravni. Toda obstajajo države, ki so se odločile, da bodo te globalne velikane obdavčile. Češka, Francija in Avstrija so se za to odločile kljub silovitim lobističnim pritiskom lastnikov teh platform, ki spadajo med najbogatejše Zemljane. 

Zgolj Avstrija, ki ima dobrih devet milijonov prebivalcev, si recimo z digitalnim davkom obeta 200 milijonov evrov letnih prilivov. Če razmišljamo naprej: zgolj z nekaj odstotki, zbranimi iz tega davka, ki bi veljal tudi za netflixe, airbnbje, bookinge ..., bi lahko država vsako leto več kot napolnila shemo za pomoč medijem. Včasih pač ni treba biti inovativen, le prepisovati od drugod je treba znati.