Ukinitev alkotesta je najlepše darilo pijanim voznikom. In to na Martinovo.

"Prijatli obrodile so trte vince nam sladko!" - kdor ne pozna vira, naj se sramuje

Ta vikend praznuje sveti Martin iz Toursa, kar v praksi pomeni praznovanje odraščanja mošta v vino. Praznik je nekoč obeleževal zahvalo bogovom za dobro letino, kar je zgodnja krščanska cerkev predelala v čaščenje nekdanjega Rimskega vojaka in kasneje škofa Martina. 

Dandanašnji praznujemo predvsem skorajšnji prihod glavobola. Slovenci glede porabe alkohola ne odstopamo bistveno od evropskega povprečja, z 11 litri čistega alkohola na prebivalca na leto smo v zlati sredini. Toda v neki sorodni statistiki je drugače. Po številu smrti zaradi mentalnih težav zlorabe alkohola smo žal prvi in ne za malo. Po statistiki za regije EU je najbolj prizadeta Vzhodna Slovenija, sledi ji Zahodna Slovenija, na tretjem mestu je Hannover v Nemčiji.

V to sploh še ni všeta morija na cestah, ki je letos ušla iz rok. Do začetka novembra je letos na cestah umrlo že 82 ljudi, lani v celem letu "le" 71, med njimi mnogo ravno zaradi alkohola. 

Preberite še:
Šešok, ki bi nam dal 400 evrov plače, zdaj pravi, da smo Severna Koreja

Ustavni sodniki odločali o pritožbi mrtvo pijanega voznika

In ravno v dneh pred Martinovim so na ustavnem sodišču ugotovili, da za kaznovanje vinjenega voznika ne zadošča strinjanje z rezultatom hitrega testa. Po novem bomo potrebovali bolj natančno meritev z etilometrom, ki pa jih imajo policisti le na postajah. Vsak postopek preverjanja, ali je voznik alkoholiziran, bo tako lahko trajal po več ur. 

Koliko pijanih voznikov se bo v tem času lahko izognilo kontrolam? In koliko ljudi bo zaradi tega umrlo?

Pravna latovščina je svojevrstna posebnost, toda včasih preseže meje zdravega razuma. Po argumentaciji sodišča sistem ni primeren zato, ker ne moremo vedeti, kje in kako smo zaužili alkohol, kakšne vrste je bil, koliko ga je bilo in ali je morda bil tudi v hrani. Po lastnih izkušnjah to ne drži povsem. Običajno se da ločiti, ali je bilo v kozarcu rumeno pivo z mehurčki ali žganica. Če ima kdo še vedno težave, naj mu razkrijem, da sta tudi nekoliko drugačnega okusa. Komur tudi to ne zadošča, pa tako ali tako ne bi smel voziti.

Kot zanimivost, ustavni sodniki so odločali o pritožbi voznika, ki mu je alkotest pokazal 0,82 miligramov alkohola v izdihanem zraku. Gre za hudo alkoholiziranost, več kot trikrat nad dovoljeno mejo. Policisti lahko v takšnih primerih izrečejo 1.200 evrov globe, 18 kazenskih točk in odvzamejo vozniško dovoljenje. Voznika lahko odpeljejo tudi na streznitev.

Preberite še:
Redarji, ki stražijo zelenice pred grozodejstvi. In ministrstvo za nadlegovanje državljanov.

Kaj sledi? Forenzične preiskave opotekajočih se voznikov?

Že res, da je težko vedeti na dve decimalki natančno, koliko alkohola imamo v krvi. Toda kdor je pil in potem napihal, verjetno ve, koliko ga je bilo in si predstavlja, kdaj ga je bilo preveč. Tudi alkotesterji morajo biti certificirani in kalibrirani. Če so kakšna večja presenečenja, vsekakor smemo zahtevati točen pregled, ki ga policija potem tudi izvede.

Vse te varovalke že obstajajo, toda sedaj gremo v državi, ki ima resne težave z alkoholom, še korak dlje. Zahtevali bomo forenzično preiskavo opotekajočega se voznika, ki je hotel pivo, a morda ni opazil, da pije žganje. Preverili bomo, ali je res pretirano alkoholiziran ali ne. In to zato, ker bi sicer priznal nekaj, česar resnično ne more zanesljivo vedeti – da je pijan.

Smo malo izgubili pamet? Ustavno sodišče pravi, da ne moremo vedeti, koliko alkohola smo zaužili, kljub temu da na vsaki steklenici piše, koliko ga je notri. Seveda nas lahko kakšna skrita sladica tudi preseneti in alkohol zaužijemo nevede, toda kazni zaradi vožnje v opitem stanju so namenjene varovanju drugih udeležencev v prometu. Ko nas zbije pijan voznik, nam je popolnoma nepomembno, ali je pojedel preveč rumovih tortic, ali pa samo pil vino.

Na vozniku je odgovornost za to, da vozi trezen. Primerjajmo to s tehnično brezhibnostjo vozila. Če voznika zalotijo v vozilu, ki ima previsoke izpuste in onesnažuje okolico, je to prekršek, ki ga sankcionira zakon. Pa se voznik nima kaj pritoževati. Četudi si je avto le izposodil in ni vedel, da vozi kripo. Plačal bo kazen.

Preberite še:
Tožba Melamina proti družini pokojnega delavca je groteskna zloraba sodnega sistema

Smo na vrhu statistike duševnih težav zaradi alkohola

Alkohol je droga, za razliko od večine ostalih je družbeno sprejemljiva in z nami od prazgodovine. Ali je to dobro ali ne, lahko debatiramo, dokler ne bomo zanamcem tudi mi postali praljudje in še vedno ne bomo dosegli nesporno pravilnega odgovora. Toda dokler je alkohol prisoten v okolju, moramo sprejeti načine, kako preprečiti določeno škodo, ki jo povzroča. In pod to brez dvoma sodi pregon vinjenih, pivnjenih in žganjenih voznikov. Tudi tistih, ki ne vedo na dve decimalki natančno, koliko so ga zaužili.

Zmerne količine alkohola družba vsekakor lahko tolerira brez omembe vredne škode, toda dotakniti se moramo še besede zmerno, ki ne zadeva samo vožnje. Določena količina alkohola na telesu ne pusti omembe vredne škode, toda žal alkohol marsikdo uporablja kot drogo v najslabšem smislu, za pobeg od tegob in težav. Takrat uporaba kot takšna postane nevarna in govorimo o zlorabi.

Slovenija je na vrhu statistike mentalnih težav zaradi alkohola prav zato, ker je žal pri nas navada, da se težavam ognemo tako, da jih utopimo v alkoholu. Seveda to ne reši ničesar. Gre zgolj za utišanje simptomov, ki uničuje zdravje in življenje obolelega ter življenja drugih okoli obolelega, ampak o tem čivkajo že ptički na vejah.

Spomnimo se, zakaj je Martinovo postalo praznik 

Pomembnejše je vprašanje, kako se iz tega izkopati ven kot družba. Posameznik se lahko izkoplje samo z lastno željo in trudom. Ostali pa lahko pomagamo s tem, da ne poslabšujemo situacije. Ne normalizirajmo pitja alkohola po šolah, tudi na prireditvah izven pouka ne. Praznujmo življenje, dajmo vsem razlog, zakaj bi lahko bili veseli – tudi takim, ki jih ne maramo prav preveč.

In spomnimo se, zakaj je Martinovo sploh postalo praznik. Škof Martin iz Toursa ni bil vrhunski prafrancoski vinar, temveč je pomagal ubogim in pomoči potrebnim. Upokojeni rimski vojak je postal zgodnji humanitarni delavec v času, ko je bilo sužnjelastništvo še hrbtenica gospodarstva. Ni potrebno, da o tem govorimo ob njegovi gosi in s kozarcem mladega vina v roki. Je pa mogoče dobro, da se kasneje spomnimo, zakaj smo nekomu poklonili mesto v zgodovini.

Gradnja družbe, v kateri ne bo razloga za kronično nezadovoljstvo in žalost, ni zahtevna. Malo pomagamo drug drugemu, malo preprečimo neumnosti, ne izživljajmo se nad nemočnimi in poskrbimo, da vsak lahko izpolni svoj potencial. To je včasih tudi težko, toda zavedati se moramo, da je pravilno.

Pa na zdravje vsem, ki imate danes "afterparty". Tudi s tem ni nič narobe.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.