"Evropa je plinska celica Georga Sorosa: iz kapsule multikulturno odprte družbe se širi strupeni plin, ki je smrtonosen za evropsko obliko življenja. Mi, evropski narodi, pa smo obsojeni, da se med teptanjem drug drugega in plazeč se drug po drugem poskušamo priboriti do zraka. Liber-arijci hočejo zdaj Poljake in Madžare izključiti iz politične skupnosti, katere člani smo in zato še imamo pravice. Mi smo novi Judje. Vseeno je, če verbalne gorjače imenujejo odprta družba ali pravna država ali solidarnost – vse služijo kot sredstva za odvzem pravic. Ko dvomijo v voljo in sposobnost madžarskih volilcev, da izberejo način, kako hočejo živeti, koga hočejo imeti na oblasti, o nas pravzaprav pravijo, da imamo velik nos, smrdimo in smo ušivi."
Naj spomnimo: kdor je bil sposoben napisati te stavke, ta, ki oblikuje besedo "liber-arijci" (liberalni arijci), na Madžarskem ni kdorkoli. Demeter Szilárd je najpomembnejši zaupnik Viktorja Orbána v kulturni politiki. Pod njegov neposredni nadzor sodita ustanovi, kot sta Državna knjižnica Széchenyi, ki ima tudi funkcijo državnega arhiva, in Literarni muzej Petőfi, ki hrani dokumente moderne madžarske literature. Nadzira tudi področje zabavne glasbe, je član tako imenovanega Nacionalnega kulturnega sveta, ki deluje pod okriljem Viktorja Orbána.
Njegov glas je glas tistih, ki imajo danes na Madžarskem od države podeljeno moč govora. Odstopiti mora, ker odprto govori jezik nacistov, toda njegov odstop v resnici ne bi ničesar spremenil. Kar se je zgodilo, je pač sledilo logiki in retoriki Orbánovega sistema.
Govor, ki postavlja enačaj med pravno državo in plinskimi celicami, solidarnostjo in odvzemom pravic, Evropsko Unijo in Hitlerjevim Tretjim rajhom, ukinja jezik sam. Te besede so bile napisane le teden dni po stoti obletnici rojstva Paula Celana na spletni strani origo.hu, v soboto pred začetkom adventnega časa. Glas, s katerim govori Orbánov glavni človek za kulturo, naj mu je to jasno ali ne, širi tisočero tèmo govorov, ki sejejo smrt. Ko se ta jezik sklicuje na pravico naroda do samoodločbe, svobodne izbire načina življenja, ali ko govori o krščanstvu, se takoj razkrinka. Da, konec koncev govori v tem jeziku ubijanje. Zlo, ki je postalo rutina. Tisti, ki s tem jezikom razpravlja, se spušča z njim v barantanje ali celo sprejme njegovo podporo, pa mora to vedeti.
Ta jezik ni istoveten z Madžarsko. Na Madžarskem je danes spet diktatura. Volilci za to niso dali pooblastila. Zakone, celo ustavo samo prepišejo ali izbrišejo z danes na jutri. Oblikovanje od oblasti drugačnih simboličnih resnic, njihovo širjenje in zastopanje ni mogoče ali zahteva nesorazmerno veliko napora. Simbolične resnice oblasti pa se že vnaprej rodijo kot laži. Še več, niti laž ni dovolj sama sebi. Neprestano mora dvigovati zastavek, ker kot vsak tak poskus tudi ta konec koncev stoji v strašljivi borbi z nebom, ki je ostalo prazno, in ne opazi, da laž sama povzroča, da je nebo prazna puščoba.
To se dogaja iz dneva v dan, in kdo je tisti, ki ga to ne utrudi, ne pahne v skrajni obup, ne pusti povsem brez upanja? Duhovniki in krščanske cerkve so seveda nemi, saj njihovi voditelji, z redkimi izjemami, že dolgo ne verjamejo v Odrešenika, bojijo pa se izgube od države prejetih milosti. In ker ne verjamejo, ne morejo biti svobodne.
Na Madžarskem so jezik, resnica, upanje v povrnitev človeškega dostojanstva upanje ostran upanja. Citirane besede lahko opozarjajo na to, da je Evropa tudi danes kontinent po holokavstu in da je Madžarska tudi danes v stanju po holokavstu. Upanje kontinenta in države je enako: modro, razumevajoče upanje, ki se oklepa svojih vrednot onstran brezupa.
Pismo, ki ga je za necenzurirano.si prevedla Gabriella Gaál, objavljamo z dovoljenjem avtorja.
Gábor Schein je pesnik, pisatelj, dramatik, prevajalec, literarni zgodovinar in docent na katedri za sodobno madžarsko literarno zgodovino na Filozofski fakulteti Lajos Kossuth v Budimpešti. Za svoja dela je prejel številne nagrade, med drugim Radnótijevo, Attile Józsefa, Milana Füsta, Artisjus …
