Bila je pozna pomlad leta 2008, nekje v slovenski Istri. Za mizo v eni od gostiln sva dva, tedaj še Dnevnikova novinarja sedela z Ivanom Zidarjem, takrat še absolutnim vladarjem slovenskega gradbeništva.
Za Zidarjem ni bilo dobro obdobje. Ni ga mučilo le zdravje, zaradi česar se je – kot nama je razložil – začasno preselil v hotelsko sobo v Portorož, opremljeno z velikim zaslonom, na katerem je gledal neposredni prenos del na gradbišču šentviškega predora. Tri mesece pred tem ga je policija kot glavnega osumljenca v kriminalistični preiskavi afere Čiste lopata naložila v marico, noč pa je preživel v priporu. Zaradi delitve privatizacijskega plena, imenovanega SCT, se je zapletal v spore z dolgoletnimi zaupniki. Vse bolj je bil na udaru zaradi trikratne podražitve predora, kjer se bo pozneje s stropa usul še omet na avtomobil nemških turistov.
Več kot dovolj razlogov torej za intervju z Zidarjem, za katerega smo se skušali dogovoriti že dlje časa. Nikoli ga ni dal, a je vsaj pristal na srečanje. Štiri mesece pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 je beseda nanesla tudi na slovensko politiko. Sledil je monolog, med katerim je Zidar z enim zamahom roke z mize odstranil vse, kar je bilo na njej, od kozarcev do steklenic. Vzel je pisalo in z razjarjenim glasom začel na snežno beli prt risati domači politični zemljevid.
Ob udarjanju po mizi je razložil svoj načrt. Na kratko in po spominu: "Janša ne sme zmagat, ker me je nategnil."
Preberite še:
Projekt Anže Logar je politični konec NSi #kolumna
"Imam dobrega kristjana in par milijonov evrov"
Kako naj bi se to zgodilo, Zidar ni želel povedati. A že takrat se je vedelo, da so do gradbenega barona še pred aretacijo prihajale različne zahteve, napisane na papirju z glavo kabineta predsednika vlade, ki jih je k Zidarju prinesel znani kurir. Kriminalisti so pri eni od preiskav pri Zidarju res našli takšen papir, a ga je Janša javno označil za ponaredek.
Med risanjem je Zidar na desni strani že dodobra popisanega prta naenkrat prečrtal napis NSi. Ni skrival, da Bajuka ni maral, pametno pa je ocenil, da Janša brez NSi ne bo mogel do večine za sestavo vlade. Našel je tudi način, kako bo to dosegel: z novo desno stranko, ki bi NSi vzela dovolj glasov, da bi ta ostala pod parlamentarnim pragom. In kdo bo to, sva ga vprašala. "Imam dobrega kristjana, ki jo bo vodil, in par milijonov evrov," je govoril z obrazom boksarja, ki ga le nekaj sekund loči do vstopa v ring.
Vse skupaj je zvenelo neverjetno, celo na robu nekakšnega delirija. Toda naključno ali ne, tik pred volitvami 2008 je luč sveta iz nič res ugledala Krščansko-demokratska stranka (KDS). Ustanovil jo je Jože Duhovnik, nekdanji direktor Litostroja. Nova stranka je z geslom "Družina, domoljubje, tradicija in veselje do življenja" dobila slabih pet tisoč glasov – skoraj natanko toliko, kot jih je za uvrstitev v parlament zmanjkalo NSi. Če je bila KDS, ki je takoj po volitvah izginila s političnega prizorišča, res Zidarjev načrt, je z njo dosegel svoj cilj.
Bo Logarju ob Janši dovoljeno preživeti?
15 let pozneje je Toninova NSi v zelo podobnem položaju kot tedanja Bajukova NSi. Le da ji zdaj največja grožnja ni kakšen gradbeni baron, ampak Janšev politični inženiring na desnici.
Prvak SDS v teh dneh v domačo politično orbito izstreljuje Anžeta Logarja, vrsto let številko dve v stranki. Z zadnjimi manevri je ritem in usodo projekta Logar vzel v svoje roke. Za vsak slučaj, če je morda kdo imel pričakovanja, da tega ne bo storil. S tem je Logarja (pre)hitro postavil pred izvršeno dejstvo, da bo moral očitno že dve leti pred volitvami ustanavljati stranko. Gospodar slovenske desnice želi ta politični eksperiment v celoti kontrolirati zato, da ga lahko kadarkoli po potrebi tudi potopi. Hkrati pa je Logarja dokončno "pokopal" kot možnega naslednika na čelu SDS. Vrsta teh je že dolga.
Kakorkoli, Logar je zdaj tu, pripravljen zagotoviti glasove, nujno potrebne za kakršne koli načrte o Janševi vladi 4.0. V drugem krogu predsedniških volitev je kot uradno neodvisni kandidat prejel dobrih 410.000 glasov. Približno toliko so jih na parlamentarnih volitvah zbrale vse stranke desno od sredine. Zunaj te baze torej takrat ni posegel. Hkrati se Logar zaveda, da mora njegov politični projekt ostati v mejah, ki ne bodo ogrožale Janševega primata na desnici. Le tako mu bo dovoljeno preživeti.
Preberite še:
Pismo strica Tonina #kolumna
Odrekajo jim status dediča krščanske demokracije
Kje bo Logar iskal odstotke, zato ni težko ugotoviti – najprej pri NSi. Z njegovim lansiranjem postaja edina pomembnejša samostojna politična entiteta na desnici zbita v kot. Logar namreč ne cilja le na pomemben del njenih, zlasti mlajših volivcev, ampak odkrito tudi na gospodarsko zaledje NSi: različne zbornice, ki tolčejo po Golobovi vladi, poslovne klube, ki širijo evangelij o nizkih davkih za premožnejše, in posamezne vplivne poslovneže, ki jih precej bolj kot počutje Mateja Tonina zanima ocena vrednosti "vložka".
Spomladi 2008, ko je Zidar že pripravljal svoj napad na NSi, je nekdanji vplivni član te stranke Marko Štrovs odkrito govoril o tem, da "nas Janša reže kot salamo". To tudi danes počne. Na eni strani Logarjev projekt vdira v ekonomsko podstat NSi. Na drugi strani sta ji SLS in Lojze Peterle z dogovorom o prenosu blagovne znamke SKD simbolno dala vedeti, da ji ostanek desnice na čelu z Janšo odreka status dediča krščanske demokracije. Na bazen NSi odkrito cilja tudi SLS – s postavitvijo enega od junakov Janševe ere na RTV Slovenija za nosilnega kandidata liste za evropske volitve.
Morda kdo med obkoljevanjem NSi in procesom dokončne konsolidacije desnice po Janševi meri v tej stranki še vedno računa na zasilni izhod v obliki usmeritve k odločnejšem zagovarjanju ultra tradicionalnih, celo nazadnjaških vrednot in vrnitve Slovenije v 30. leta prejšnjega stoletja. Toda v NSi tudi tam sreče (beri: parlamenta) ne bodo našli. To jim navsezadnje dokazuje rezultat Janeza Ciglerja Kralja v prvem krogu predsedniških volitev. Primat na domačem trgu desnega populizma pa že tako ali tako zaseda Janša.
V NSi imajo torej le dve možnosti: ali še zadnjič poljubijo prstan gospodarju desnice, ki jih je v političnem smislu tako ali tako že obsodil na smrt, ali pa ob zlitju pola vendarle uspejo najti neko lastno identiteto. To za konservativce v obdobjih vzpona populistične desnice nikoli ni lahko. A dobra novica je, da imajo tokrat v NSi za to nekoliko več časa. Poleti 2008 so jo Zidar in dogodki prehiteli. Zdaj ji je z Janša s (pre)hitro izstrelitvijo Logarja vendarle dal na voljo še slabi dve leti.
