Pred dvema letoma je po Sloveniji hodila pošast. Ne Frankenstein, Godzila, Mumija ali Zverjasec, ampak pošast socialistične revolucije. Ali pa se je vsaj tako zdelo.
Ko je takratna koalicija Marjana Šarca napovedala večjo obdavčitev lastnikov kapitala, je v državi zavladala histerija. Poslušali smo, da znani slovenski podjetniki že pakirajo potne liste, kovčke in denar. Igor Akrapovič je napovedal izplačilo dividend, Ivo Boscarol pa spet grozil s selitvijo proizvodnje v tujino. Marjan Batagelj nas je podučeval, da cel svet razen Slovenije že znižuje davke. Delodajalske organizacije so opozarjale pred "nepopravljimi posledicami", ker da se gospodarstvo že ohlaja.
Vrtele so se melodije iz standardnega repertoarja: podjetja bodo zaprla svoja vrata, vsi sposobni, od inženirjev naprej, pa se bodo odselili v tujino. Govorili so nam, da je v Sloveniji ogrožena zasebna lastnina. Tokrat ne zaradi partizanov, ampak enega samega "memeja" tistega poslanca Levice, ki najbolj obožuje bankrotirani in koruptivni režim v Venezueli. Pozive podjetnikov so nam razlagali kot "budnico pred uničevanjem molznih krav, s katerih se napaja obsežen državni aparat in vsi, ki so nanj prisesani".
Je kdo že našel inženirja s 6000 evri plače?
Seveda je šlo za teater z jasnim ciljem. V javnem boju med "paraziti" in uspešnimi podjetniki, temi nezmotljivimi avtoritetami pri vseh družbenih vprašanjih, ni prostora za argumente. Nihče ni želel recimo slišati, da je dejanska obdavčitev dobičkov podjetij v Sloveniji zaradi številnih olajšav ali izkoriščanja preteklih izgub med najnižjimi v Evropi. Toda cirkus je dosegel svoj namen. Čeprav je levosredinska vlada dvignila minimalno plačo, za drobec pa tudi dobičke od kapitala in oddajanja nepremičnin, je opustila vse ostale ideje Levice. Delo je deloma razbremenila, najbolj pri najvišjih plačah, in omogočila neobdavčeni regres.
"Najpomembnejši slovenski direktorji najraje ne dajejo intervjujev. Eni zato, ker se bojijo lastne sence, drugi zato, ker v resnici nimajo česa za povedati."
Dve leti pozneje Batagelj in ostali še vedno živijo v Sloveniji, le da so danes, ko Janševa vlada pripravlja novo davčno reformo, modro tiho. Spet z razlogom. Pod krinko "debirokratizacije države" namreč prihajajo davčne spremembe po volji najbogatejših. V času, ko ima država zaradi korona krize več kot štiri milijarde evrov minusa v proračunu, Janševa vlada ukinja davek na luksuzna vozila. Znižala bi davke pri kapitalskih dohodkih in oddajanju nepremičnin. Uvedla bi tudi socialno kapico pri bruto plači 6000 evrov.
Je kdo omenjal konkurenčnost, inženirje in druge sposobne kadre, ki da so pred dvema letoma že mahali Sloveniji v slovo? Ker so njihove plače precej nižje od šestih tisočakov, ne bodo imeli nič od kapice, ki bo ustvarila dodatnih 240 milijonov evrov minusa v proračunu in obeh blagajnah. Še lani sta SDS in NSi zaradi tolikšnega primanjkljaja, za katerega se je pozneje izkazalo, da ga sploh ni bilo, proti Šarčevi vladi vložili ustavno obtožbo. Danes se temu očitno reče "odpravljanje administrativnih ovir".
Zakaj so slovenski direktorji najraje tiho
Toda v vsej tej – recimo ji - razpravi o davkih in drugih razvojnih vprašanjih države že več let nekdo manjka. O tem, kaj si o davčnih načrtih in razvojni viziji Slovenije mislijo v Mercatorju, Petrolu, Zavarovalnici Triglav, Leku, Krki, Gorenju, Uniorju, Impolu in drugih velikih zaposlovalcih, ne slišimo praktično ničesar. Zakaj ne? Ker so najpomembnejši slovenski direktorji najraje – tiho.
"Dve leti pozneje Batagelj in ostali še vedno živijo v Sloveniji, le da so danes, ko Janševa vlada pripravlja novo davčno reformo, modro tiho. Spet z razlogom. Pod krinko »debirokratizacije države« namreč prihajajo davčne spremembe po volji najbogatejših."
Za slovenskim menedžerskim cehom sta dve burni desetletji, v katerem je preživel tri recesije, dva vala privatizacije in vsaj eno zamenjavo generacij. Leta 2005 ga je zadel kadrovski cunami prve Janševe vlade, ki je napadla vse vzvode moči ključnih slovenskih direktorjev: njihova podjetja, gospodarsko zbornico, medije in Forum 21. Eni so takoj izobesili belo zastavo, drugi so odšli v pokoj, tretji so se na golfu ali kje drugje skušali zbližati z Janšo, četrti pa so se reševali z menedžerskimi odkupi.
Janševa operacija zamenjave elit v obdobju 2005-2008 se ne bi mogla končati slabše – s pokom tajkunskih balonov, načetimi bilancami bank in finančno izčrpanimi državnimi podjetji. Na sceno je prišla nova, "Yes" generacija menedžerjev, v mnogočem drugačna od prejšnje.
Kdo še govori o razvojnih problemih države
Če so bili "old boysi" prepričani, da so pomembnejši od nadzornikov in lastnikov, je skupaj z novimi fanti v podjetja prišla suhoparna retorika "korporativnega upravljanja", v katerem ima vsak "deležnik" točno določene naloge. V tem času so v številna podjetja prišli novi lastniki, najpogosteje tuje korporacije ali finančni skladi. Slovenski direktorji so bili vedno manj strategi, vedno bolj pa izvrševalci strategij, ki so jih dobili od zunaj. Postali so koleščki v globalnih sistemih, v katerih so se morali znajti vsak po svoje. Eni so uspeli priplezati na funkcije v tujini, drugim so hitro pokazali vrata.
"Danes morajo biti direktorji tistih državnih podjetij, ki jih država še ni prodala, tiho in delati usluge. Za zaščito morajo plačevati posrednike iz lobističnega močvirja in razne diskreditacijske portale."
Največji slovenski direktorji so bili včasih najmočnejša lobistična mreža v državi. Po sistemu "vrtljivih vrat" so odhajali v politiko in nazaj. K njim so hodili ministri in ne obratno. O vsem so imeli mnenje, ki so ga rade volje povedali. Danes morajo direktorji tistih državnih podjetij, ki jih država še ni prodala, molčati in delati usluge. Njihovi nadzorniki se menjujejo kot po tekočem traku. Enkrat so glavni fantje z Velike Planine, drugič iz Grosupljega, tretjič spet od nekod drugod. Direktorji morajo za zaščito plačevati posrednike iz lobističnega močvirja in razne diskreditacijske portale. Intervjujev najraje ne dajejo. Eni zato, ker se bojijo lastne sence, drugi zato, ker v resnici nimajo česa za povedati. Tretji so preračunljivo tiho, ker bodo z Janševo davčno reformo osebno na boljšem.
Nekoč so direktorji upali govoriti o razvojnih dilemah te države, četudi skozi prizmo lastnega interesa, zavitega v celofan nacionalnega. Danes nam v najboljšem primeru razlagajo, da "vodenje podjetij pomeni opolnomočenje ljudi" ali da je podjetje "več kot samo Excelova tabela". Batagelji in drugi so tako s hrupom le zasedli prazen prostor, ki je ostal na pogorišču "Slovenije d.d.", tega neslavnega projekta ustvarjanja slovenske kapitalske elite. Ob vseh milijardah evrov, porabljenih za posojila, delnice, omrežja in (proti)tajkunske vojne, praktično nismo imeli posameznikov, ki bi jim v tranziciji uspelo zgraditi poslovne imperije, velike na mednarodni ravni. Če ima Hrvaška Emila Tedeschija, je menedžer leta v Sloveniji njegov uslužbenec.
Tako nam namesto resnih razprav o tem, kam gremo, ostaja le občasni cirkus. In vedno, ko naši podjetniški zvezdniki nehajo groziti s potnimi listi in kovčki, se primite za denarnico.
