"Imejmo bodalo med zobmi, bombo v rokah in neskončen prezir v srcu." – B.Mussolini
Bitka prestolov v Italiji je končana. Pričakovano slavje skrajne desnice se je uresničilo, najmočnejša stranka so po novem Bratje Italije. Stranka je naslednica Italijanskega Socialnega gibanja, ki so ga ustanovili člani dobro znane nekdanje Fašistične stranke Benita Mussolinija. Morda še pomembnejša zgodba je pet strank pod vrhom, ki so osvojile sedeže v parlamentu. Res je, da so na oblasti nasledniki fašistov, toda za nas še pomembnejša lekcija se skriva takoj pod njimi.
Poleg zmagovitih Bratov Italije je sedeže v parlamentu pridobilo pet strank, drugi so levosredinski Socialni demokrati, sledijo tri populistične stranke – Salvinijeva Liga, Contejevo Gibanje petih zvezd in Berlusconijeva Naprej Italija same sebe označujejo za populiste in glasove pridobivajo predvsem z ekstravagantnimi obljubami in volilnimi bonbončki.
Že več kot desetletje je recept za zmago italijanskih volitev enak: obljubi nemogoče in upaj na najboljše. Praviloma bo zmagal tisti, ki obljubi najdražje povolilne ugodnosti. Po nekaj mesecih do leta dni bo koalicija razpadla, imenovana bo nepolitična tehnična vlada, ki bo državo vodila po svojih najboljših močeh. Deležni bodo kritik in krivde za vse neuspehe, medtem ko bodo populisti kovali načrte za nove, večje, bogatejše obljube za nov politični cirkus čez nekaj let. Rok trajanja italijanske vlade je nekaj več kot leto dni.
Preberite še:
Oklepniki in naši kavč-feldmaršali #kolumna
Kaj prikriva "polemika" okrog družinskega zakonika
Do take situacije pride, ko elektorat začne prezirati politiko. Če postanemo neskončni ciniki, se pretvarjamo, da so vsi politiki enaki, vsi enako pokvarjeni in je vsem samo za naš denar, pridemo do točke, ko nas politika povsem neha zanimati. Če so vsi pokvarjeni, ni nič hudega, če izvolimo pokvarjenca. To je tudi načrt samooklicanih populistov: politiko ljudem zagabiti do te mere, da se bo govorilo predvsem o puhlicah, delilo predvolilne bonbončke in valilo krivdo na druge, medtem ko država počasi tone v propad. Če je morda slišati znano, je to zato, ker velik del slovenske politike vleče sistem točno v to smer.
Podobno dinamiko poskušajo nekatere stranke ustvariti tudi pri nas, saj imajo populisti mnogo vprašanj, a nobenih odgovorov. "Polemika" okoli družinskega zakonika ni nič drugega kot prikrivanje dejstva, da pri pomembnih vprašanjih odpovedo. Gre za preusmerjanje debate iz pomembnih vprašanj v glasne teme, ki zadanejo le majhen krog ljudi. Poroke istospolnih partnerjev spremenijo stvari samo zanje, za vse ostale stvari delujejo enako kot prej. Če imajo resnične specifične skrbi okoli posvajanja otrok, lahko tudi predlagajo zakonske spremembe na tistem področju.
Podobno vprašanje so nelegalne migracije. V Slovenijo letno pride od 10 do 20 tisoč nelegalnih migrantov in približno toliko jih tudi odide, saj ne gre za ljudi, ki bi želeli priti točno v Slovenijo. Nelegalne migracije moramo preprečiti zaradi zavez drugim državam – in ne zato, ker bi bili na tem, da nas migrantje preplavijo.
Preberite še:
Zadnji Janšev juriš #kolumna
Bodimo pametni, učimo se iz napak drugih
Ti dve temi, ki v zadnjem času prednjačita, populistom dajeta način, kako politično razpravo voditi stran od resnično pomembnih vprašanj: zaradi nebrzdanega deljenja predvolilnih sladkarij imamo proračunsko luknjo, sočasno se spopadamo z energetsko krizo vsega kontinenta. Nujna je reforma zdravstvenega sistema, saj se ta seseda sam vase. Na vseh ravneh se soočamo s pomanjkanjem delovne sile: plakati, ki kličejo po delavcih, so večji del tudi v ukrajinščini, da bi pritegnili še kakšnega begunca, podjetja plačujejo oglase na radiu in televiziji. Potrebujemo načrt za pomik k gospodarstvu z višjo dodano vrednostjo in še in še bi lahko naštevali.
To so teme, ki bodo odločale, v kakšni državi bomo živeli. Poroke gejev, migranti, pravica do splava in ostale obrobne teme bodo za našo prihodnost imeli komaj kaj večji vpliv, kot ga imajo povojni poboji, OZNA, TIGR in podobno, s katerim se zadnje čase pretežno ukvarja slovenska desnica. Gre za teme in vprašanja, ki morda imajo določen pomen, morda je na njih tu in tam res potrebno odgovoriti, toda nikakor ne gre za teme, ki si zaslužijo center javnega diskurza.
Vztrajanje pri obrobnih temah je način, kako Slovenija postane Italija, kjer že vrsto volilnih ciklov ni važno, kako pokvarjen, nesposoben, rasističen ali nesposoben je politik, temveč odloča samo, kako radodarno deli obljube ljudstvu in mu govori, kar tisti trenutek hoče slišati. Medtem država tone in tone pod težo ran, ki si jih je zadala sama. Bodimo pametnejši, učimo se iz napak drugih. Nekatera politična vprašanja so vendar pomembnejša od drugih.
Preberite še:
Kdor da več, dobi več, kdor nima, ni njihov problem #kolumna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
