"Pri državnem lastništvu lahko korupcija cveti enako močno kot pri zasebnem." – Theodore Roosevelt
Februarja 2021 je v ameriški zvezni državi Teksas pritisnil mraz. Tri zaporedne zimske nevihte so državo, ki geografsko leži južno od Sicilije, zaklenile v led in sneg, kakršnega ni vajena. Nekaj dni je bilo v Austinu, v sredini pregovorno vročega Teksasa, hladneje kot v mestu Anchorage na Aljaski. Toda največje težave niso povzročile temperature okoli -20°C, temveč popolna nepripravljenost energetske mreže na tako nizke temperature. Zaradi mrazu so nepripravljene elektrarne obstale, sledilo je pomanjkanje električne energije, zaradi česar je nekaj sto prebivalcev te države umrlo od mrazu.
Preostali so se zbudili v mrzlo in nadvse drago jutro. Kot pregovorno "svobodnjaška" država ima Teksas svoje električno omrežje, ki ni priključeno na državno omrežje ZDA, v zasebnem lastništvu so tudi praktično vse elektrarne. Le manjši delež proizvajalcev električne energije je bil pripravljen na tako hud mraz in je lahko priskrbel potrebno električno energijo. Ker "svobodnjaške" države delujejo po načelu prostega trga, ker je trg zahteval ogromne količine električne energije in ker konkurence ni bilo, so te elektrarne urno dvignile cene do neba in še čez. Cena megavatne ure električne energije je dobesedno čez noč poskočila s 50 dolarjev na 9000 dolarjev. Na en sam dan zmrzali leta 2021 so tako prebivalci Teksasa za svojo elektriko plačali več, kot za celotno leto 2020. Kdor je bil pripravljen plačati, je bil na toplem, kdor ne, ni bil njihov problem.
Guverner zvezne države Ted Cruz, sicer velik "svobodnjak" in goreč zagovornik prostega trga, je po spletu okoliščin ravno na drugi dan zmrzali nujno odpotoval na last-minute dopust v mehiški Acapulco, da bi ujel prve sončne žarke in toplino nove pomladi. Kdor je imel denar, se mu je pridružil, kdor ga ni imel, je pač zmrzoval doma in neumno porabil še več denarja za ogrevanje, kot bi dal za dopust.
Preberite še:
Bolnišnica upanja #kolumna
Nespametno podrejanje ključne infrastrukture cilju čim višjih donosov
To je nevarnost, ki jo predstavlja pretirana odvisnost od zasebnega lastništva in prostega trga. Zimska nevihta ni zamrznila samo Teksasa, temveč tudi sosednja Oklahomo in Arkansas. Toda tam imajo drugačno strukturo energetskega trga z več javnega lastništva, zato ni prišlo do kolapsa in izsiljevanja ter ropanja najbolj ranljivih prebivalcev. Težave v Teksasu služijo v opomin, kako nespametno je lahko podrejanje ključne infrastrukture cilju čim višjih kapitalskih donosov.
Tudi pri nas se v zadnjih dneh govori o podrejanju določenih kosov kritične infrastrukture zasebnemu kapitalu. Načrtuje se gradnja zasebne bolnišnice, prve pri nas, poleg tega zavarovalnice kupujejo nekatere medicinske centre. Načeloma s tem ni še nič narobe. Prav nič ni narobe, če imamo kakšen zasebni zdravstveni center, zasebno bolnišnico ali dve, sploh če gre v prvi vrsti za koncesionarno dejavnost, t.j. za javno zdravstveno mrežo, kjer storitev izvaja zasebnik, ne podjetje v javni lasti.
Toda težava ni en ali nekaj takih centrov, temveč dan, ki se že svita na obzorju – dan, ko se javna zdravstvena mreža prelevi v zasebno, ki bo delala za dobiček. Nevarnost predstavlja dan, ko javne zdravstvene mreže, kot jo poznamo sedaj, ne bo več. Javna zdravstvena mreža zasleduje cilj zagotavljanja potrebne zdravstvene oskrbe prebivalcem države. Zasebnik prodaja storitev ljudem, ki so zanjo pripravljeni plačati: zasebna zdravstvena mreža prodaja storitev zdravstvene oskrbe, enako kot frizerski salon prodaja storitev striženja las. Kdor da več, dobi več, kdor nima, ni njihov problem. Toda ta odgovor ima pri zdravstveni oskrbi drugačno težo kot pri striženju las.
Preberite še:
Heroji kopljejo predore #kolumna
Brez javnega zdravstva morda lahko životarimo, ne živimo
Zdravstveni delavci lahko spremembo pozdravijo, v zasebnem sistemu bodo za enako delo zaslužili precej več in delali v boljših pogojih kot kdajkoli v javni mreži. Vsem ostalim je to razlog za skrb, za enako storitev kot do sedaj bodo plačevali več. Kolikor bo zanje pač narekoval trg. Nismo še tako daleč kot v Teksasu, kjer prevoz z rešilcem stane nekaj tisoč dolarjev, za pogajanje za nižjo ceno te pa napotijo k vodstvu v času uradnih ur (nujni prevoz bodo v tem primeru izvedli po podpisu pogodbe), toda počasi in zanesljivo gremo v to smer.
Javno zdravstvo je v interesu vseh, enako kot je v interesu vseh javna energetska infrastruktura, ceste, gasilci ali policija. Brez njih morda lahko životarimo, ne živimo. Hkrati je javno zdravstvo na udaru, saj ne zmore zagotoviti povpraševanja po zdravstvenih storitvah, čeprav so nekateri pripravljeni za to plačati več, veliko več. Obstaja samo en smotrn odgovor na krizo, povečati je potrebno sredstva za javno zdravstvo in s tem zagotoviti, da ta stoji in obstoji. Če ponikne v propad, bo to koristilo le peščici investitorjev in deficitarnim kadrom zdravstva.
Kaj več o teh pa kdaj drugič. Ko enkrat medicinske sestre ugotovijo, da so v hudimano podobni situaciji, kot so bile zadnje delujoče elektrarne v Teksasu, bodo kaj hitro dosegle svoje.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
