V ponedeljek, 25. maja, je šel Janez Janša v državni zbor. Med odgovori na poslanska vprašanja je komentiral tudi transparente s sloganom "smrt janšizmu", ki so jih nosili protestniki. "Baje 'smrt Janšizmu' ni usmerjen proti konkretni osebi. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so po Nemčiji kričali 'Juden raus' in so rekli, da ni proti nobenemu konkretno usmerjeno. Potem so jih pa šest milijonov skurili v krematorijih," je govoril Janša.
S tem, kaj pomeni "smrt janšizmu", se je v naslednjih dneh ukvarjala vsa Slovenija. Desni portali, troli in navijači so dokazovali, da gre za napoved fizičnega pogroma nad prvakom SDS. Množica, ki prisega na svobodo govora, ko gre recimo za streljanje migrantov ali zmerjanje drugače mislečih, nas je prepričevala, da smo priča spodbujanju sovraštva in – pazite tole – nestrpnosti. Na levici so jim odgovarjali, da nihče nikomur grozi. Janšizem ni oseba, je "le" način vladanja, smo poslušali.
V vsakem primeru je Janša spet dosegel svoje. Vnaprej se je postavil v vlogo žrtve, se primerjal z Judi, razburkal strasti, mobiliziral privržence in opozicijo prisilil, da se brani. Izza parlamentarne govornice je na politično prizorišče vrgel dimno bombo v obliki abotne razprave o problemu, ki ga v resnici ni.
Zakaj je to storil? Ker je v megli prepirov o janšizmu lažje z državnimi milijoni iz težav rešil izbrane dobavitelje necertificiranih mask.
Milijonsko darilo za izbrane fante
Isti dan, ko je Janša govoril v parlamentu, je namreč njegova vlada na dopisni seji državnemu zavodu za blagovne rezerve dovolila odkup več deset milijonov mask, ki so zaradi neustreznosti za mesec dni obtičale na carini. Tik pred koncem epidemije je tako izbranim dobaviteljem omogočila še zadnji, tokrat najbolj donosni "jackpot". S pomočjo prilagajanja predpisov za nazaj je država po visokih cenah odkupila ogromne količine mask, s katerimi zdaj ne ve, kaj početi.
Pri tem so Janša, Zdravko Počivalšek in ostali ves čas vedeli, kaj počnejo. Vedeli so, da so maske neuporabne za zdravstveno osebje. Da sploh ne spadajo pod zaščitno opremo. Da so zapakirane v škatlah z lažno oznako o primernosti. Da prihaja konec epidemije, ko zavod teh mask ne bo smel več odkupovati. Da bodo morali prilagodili predpise in hoditi onkraj roba dovoljenega.
Vedeli so, da državne milijone v času recesije dajejo kot darilo fantom z odličnimi političnimi zvezami, ki mask po tej ceni ne bi mogli prodati nikomur drugemu. Sklep vlade, ki je omogočil "bail-out"* dobaviteljev, so zato skušali skriti pred javnostjo. Medtem ko je predsednik vlade govoril o nacističnih krematorijih, so v ozadju že tekli posli, pri katerih se pojavljajo resni sumi korupcije.
Dragi Thompson, draga Ursula
"Janša je pač nor. Odpira si fronte, ker potrebuje konflikt," me je pred dnevi skušal prepričati dober poznavalec političnega dogajanja v Sloveniji. A njegova diagnoza je napačna in poenostavljena. Janša nikakor ni kakšen norec, ampak dober in brezkompromisen taktik. Bomb ne meče, ker uživa v zvokih eksplozij, ampak zato, da vsi gledamo vanje. In zato, da ne gledamo drugam.
V sredo, 3. junija, je tako ministrstvo za notranje zadeve odpravilo prepoved koncerta Marka Perkovića Thompsona. Med razpravami o ustaših in njihovemu sodobnemu častilcu, je Janša isti dan pisal v Bruselj. "Dragi Ursuli" je v lastnem imenu predlagal poravnavo v tožbi evropske komisije proti državi zaradi kriminalistične preiskave Banke Slovenije. O tem nihče ni vedel ničesar, še najmanj državno odvetništvo, ki zastopa Slovenijo v sporu.
Spet je šlo za enak manever kot pri "smrti janšizmu". Thompson je bil dimna bomba, ki je med drugim prikrila, da skuša Janša zaustaviti več let trajajočo preiskavo tri milijarde evrov vredne sanacije bank. V tišini mednarodnih bančno-političnih omrežij očitno že tečejo dogovori, da se sumi nepravilnosti pometejo pod preprogo. Zakaj, bomo verjetno šele izvedeli.
Medtem ko je predsednik vlade govoril o nacističnih krematorijih, so v ozadju že tekli posli, pri katerih se pojavljajo resni sumi korupcije.
Ivan Gale je tarča tudi zaradi bodočih žvižgačev
Vsak dan buljimo v Janšev twitter profil, se zgražamo nad neokusnimi izpadi, delitvijo skrajno desnih vsebin, zgodovinskim revizionizmom, slavljenjem Madžarske ali žuganjem evropskim komisarjem. Čudimo se, od kje voditelju neke države čas za osemdeset ali več objav na dan. Ugibamo, ali smo že videli dno. Čakamo, da bo čez uro ali dve priletela nova zmerljivka ali kak drug prijem iz političnega učbenika trumpovske "alt right" desnice. Iščemo morebitna skrita sporočila in moraliziramo.
Pri tem pozabljamo, da Janez Janša ni le veteran z daleč največjo kilometrino v slovenski politiki, ampak tudi mojster specialne vojne. Frontalni boj in vkopavanje v jarke sta mu tuja. Veliko raje deluje kot diverzant, ki se takoj po razstrelitvi mostu umakne v zavetje gozda in čaka na novo priložnost. Čeprav slavi domobranstvo, v političnem boju deluje kot partizan.
Vse to počne z jasnim ciljem. Ko krizni štab v prvih dneh epidemije na twitterju k fotografijam štirih domačih intelektualcev pripiše "Covid Marx Lenin", to stori zato, da ne opazimo, kaj se dogaja pri nabavi zaščitne opreme. Ko Janša, Hojs in ostali govorijo o migrantski nevarnosti in napadajo "medijski Antifa", mobilizirajo privržence z zunanjim in notranjim sovražnikom. Ko zmerjajo Ivana Galeta, želijo vnaprej utišati bodoče žvižgače, ki bi razkrivali njihove korupcijske posle in skrita pisma. Vmes preizkušajo meje koalicije in privijajo partnerje.
Z milijoni državnih evrov je reševal dobavitelje mask, pošiljal nespodobne ponudbe v Bruselj, de facto ukinil naravovarstvene organizacije in začel z novim "blitz kriegom" na medije.
Janša nam meče bombice, mi pa skačemo
Tako je vedno znova vsak teden. Delamo kroge od "smrti janšizmu" do Thompsona. Od poimenovanja prvega maja do basni o medijih. Od domobranskih pokopališč v Janševih verzih do rdečih zvezd na državni proslavi.
S pljuči, polnega dima, skačemo za bombami, ki nam jih meče Janez Janša. Skušamo ga razumeti, kaj sploh počne. V vmesnem času pa je zasedel represivni resor in pripravil poroštveno shemo za reševanje gospodarstva, ki bo začela delovati šele jeseni (kje so Sonja Šmuc in ostali branilci delodajalcev?!). Z milijoni državnih evrov je reševal dobavitelje mask, pošiljal nespodobne ponudbe v Bruselj, de facto ukinil naravovarstvene organizacije in začel z novim "blitz kriegom"** na medije. Vse to le v treh mesecih vladanja.
Ko bo Janez Janša naslednjič omenil Jude in trideseta leta prejšnjega stoletja, se zato raje primite za denarnico.
* Finančno reševanje
** Bliskovita vojna; nemška vojaška taktika iz druge svetovne vojne
