Pred dnevi smo v medijih brali o kurdski materi, ki je z desetletno deklico na ramenih poskušala prečkati mejno reko Dragonjo, deklica pa je zdrsnila z njenih ramen in izginila v deroči vodi. Mater, ki se je nad gladino držala za vejo, so močno podhlajeno rešili. Vsi preživeli begunci (dva otroka sta bila že na slovenskem bregu) so bili vrnjeni na Hrvaško, po nekaj dneh pa so truplo deklice našli dva metra pod vodo. Deklici je bilo ime Rahime.
Kmalu po objavi srhljive novice so se na novičarskih portalih in socialnih omrežjih pojavili ostudni komentarji v smislu: le katera mati bi decembra s tremi otroki zabredla v deročo reko? A ni vedela, da imamo mejne prehode? Sicer pa, mar bi ostala tam, kjer je bila. Saj v Turčiji ni tako slabo. Gotovo je migrantka, ki nam bi globoko sredi Evrope odžirala kruh. Morda je celo teroristka. Vsekakor pa je kriva za smrt njene hčerke in bi morala za to celo kazensko odgovarjati.
Vsakemu človeku z malček razvito sposobnostjo, ki se ji reče empatija, je postalo ob teh besedah slabo. Ni bilo dovolj, da je ugasnilo otroško življenje in da bo materi za vedno ostala bolečina, ki je čas ne bo izbrisal. Ni bilo dovolj, da so žensko in njena druga dva otroka po tragediji pospravili nazaj na Hrvaško. Ne. Morali smo jih še "pospremiti" z očitki o odgovornosti za smrt deklice in s pozdravi, da naj se nikar ne vračajo, ker tukaj, v naši lepi, krščanski podalpski deželici niso zaželeni.
Nehote sem se ob tem spomnila na posnetek, ki je že pred časom krožil po družbenih omrežjih, v katerem hudo domoljubna gospa vehementno in cepetajoče udriha s slovensko zastavo po tleh in kriči: "To je Slovenija! Slovenija!" Potem pa na številne fotografije nasmejanih družin, nekatere celo na šotorskih mitingih političnih strank in verskih združenj, ki družinske, predvsem pa materinske vrednote kujejo v zvezde.
Preberite še:
Enosmerna solidarnost #kolumna
Božična zgodba
Nato mi je prišla na misel neka druga zgodba. Tista, ki se je zgodila pred več kot 2000 leti in ki jo bomo v nekaj dneh pripovedovali na božični večer. Takrat se je rodil otrok. Kar v hlevu, ker njegove matere nihče ni sprejel pod streho. Tudi njej ni bilo lahko. Nikjer dobrodošla si je morala postlati v hlevu in novorojenčka položiti v jasli.
Njena zgodba ima, vsaj v tistem večeru, srečen konec. Medtem bo spomin na kurdsko mater in deklico, ki je utonila v mrzli reki, že v naslednjih dneh zbledel. Razen za tiste, ki so jo našli. Tak prizor se zareže v srce. Zagotovo pa se je ne bodo spomnili tisti, ki so hiteli obsojati mater, ji naprtili celo kazensko odgovornost in hvalili naše notranje organe, ki so brez odlašanja preostale člane nesrečne družine odgnali nazaj na Hrvaško. Najbolj ironično je, da bo večina teh "krvnikov" na božični večer zelo verjetno zamaknjeno občudovala podobe hlevčka pri Betlehemu. In nikomur ne bo prišlo na misel, da bi mater obtožil neodgovornosti, ker se je visoko noseča podala na pot.
Takih žensk, ki postanejo matere nekje na poti v "boljše življenje", je veliko. Bežijo, brodijo po rekah, plezajo čez žičnate ograje in gazijo po snegu. Rodijo tam, kjer pride njihov čas. V gozdu, v mrazu, na snegu. Niso dobrodošle in niso zaželene. Ne matere ne njihovi otroci. Pa ne zato, ker bi storile kaj slabega. Zato, ker so tujke, ker je njihov dom nekje na jugovzhodu. Zelo verjetno niso odšle, ker so si zaželele udobnejšega življenja, ampak zato, ker doma preprosto ni več mogoče živeti. Kdor je prepričan, da je Turčija "varna država", naj o tem vpraša Kurde.
Kam je šla človečnost?
Kam je šla človečnost v naši mali srednjeevropski državi? Kaj se je zgodilo z ljudmi, da se niso sposobni vprašati, v kakšnem svetu živimo, da se mati v upanju po boljšem življenju z otroki na mrzel decembrski večer spusti v deročo, ledeno reko in tvega življenje, ampak raje opravičujejo ravnanja vlade in drugih organov, ki begunce silijo v taka dejanja? Kako je mogoče, da družba, ki slavi materinstvo, še posebej požrtvovalno materinstvo, temu obrne hrbet takoj, ko ne gre za "našo" mater, ampak tujko, begunko, in ko njen otrok ni novorojenček, ki bo povečal nataliteto naroda? In zgodi se ravno na slovenski zemlji, kjer velja ideal cankarjanske matere, ki za svoje otroke prehodi kilometre in prosi za skodelico kave.
Prihaja božič. Verjamem, da bodo čez nekaj dni božično zgodbo radi poslušali tudi tisti, ki ne izpolnjujejo vseh kriterijev za idilično slovensko družino, in tudi tisti, ki jih cerkev odkrito prezira. Ker imamo radi požrtvovalne matere, kar je Marija gotovo bila. Tudi mala kurdska deklica jo je imela. Ko je utonila v Dragonji, ni imela ničesar več. Ne dostojanstva ne življenja.
Imela je samo še ime. Ime ji je bilo Rahime.
O avtorju:
Evita Peron je tako imenovana strokovnjakinja in ljubiteljska opazovalka družbenih pojavov. Svojo identiteto skriva zaradi slabih izkušenj s pojavljanjem v javnem življenju.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
