V športu pridejo trenutki, ko zmanjka besed. Ko so enostavno odveč in je najbolje biti tiho.
Ko je Goran Ivanišević pred dvajsetimi leti igral zadnji gem v finalu Wimbledona, je komentator hrvaške televizije Mičo Dušanović ob servisih, ki so vedno znova končali v mreži, iz sebe zmogel stisniti le še globoke vzdihe. V enakem, verjetno predinfarktnem stanju, je pet let pozneje njegov italijanski kolega Fabio Caressa med streljanjem enajstmetrovk v finalu svetovnega prvenstva proti Franciji bolj ali manj molčal. "To je norišnica! Dragi gledalci, opravičujem se, ampak res ne vem, kaj drugega naj rečem," je tistega jesenskega večera leta 1983 na Poljudu, ko se je jugoslovanska nogometna reprezentanca z golom proti Bolgariji v eni največjih dram vseh časov uvrstila na evropsko prvenstvo v Franciji, govoril pokojni Mladen Delić.
In če že res moramo iskati besede po vsem tem, kar so nam v zadnjem mesecu dni pričarali naši košarkarji, potem nam ostane le ena - hvala.
Sekunda, ko se je v Sloveniji ustavil čas
Ko je Klemen Prepelič v zadnjem napadu proti Franciji položil žogo proti tabli koša v dvorani Saitama, se je v Sloveniji ustavil čas. V tistem delčku sekunde, ko se je zdelo, da je dolga roka Nicolasa Batuma še kilometre stran, so se strnili tedni, meseci, leta. Od spominov na tisti obroč v Zaragozi, ki je poleti 1992 na tekmi proti takratni Skupnosti neodvisnih držav ustavil žogo Jureta Zdovca in prve slovenske olimpijske sanje (o Barceloni), do ene najlepših domačih športnih zgodb vseh časov. Odvrtel se je film o ekipi, ki je po osvojitvi evropskega vrha leta 2017 izgubila na parketu hladne realsocialistične dvorane v Belorusiji, nato pa pred meseci vstala od mrtvih in premagala serijo košarkarskih velesil. O njenem neverjetnem potovanju od Vilne do Tokia.
Glavni junak te zgodbe je čudežni deček, bodoči največji evropski košarkar vseh časov. Luka Dončić je pri 22. letih v najbogatejši športni ligi na svetu dobil v svoje roke vajeti kluba, 200 milijonov dolarjev plače in pogodbo z blagovno znamko Air Jordan, a se je prišel domov "raztrgat". Ne le, da je vedno dobil selektorjev SMS - drugače kot nekateri predhodniki v reprezentanci, ki so se ob klicih domovine naredili, hja, francoze. Ta genij, z možgani najbolj izkušenega trenerja v telesu rekreativca, ta Dražen in Kukoč v eni osebi, ki je v dolgočasno in predvidljivo "sodobno" košarko vrnil igrivost osemdesetih let, je igral celo prijateljske tekme.
Odvrtel se je film o Aleksandru Sekuliću, tem samozatajnem možu, ki je na selektorski položaj prišel kot tretja, peta ali deseta izbira po tem, ko sta ponudbi zavrnila vsaj dva evropska trenerska zvezdnika. Ali o Zoranu Dragiću, še pred dobrim letom dni članom tiste skupine nesrečnih Slovencev iz Španije, ki so ji nekateri "zaskrbljeni prebivalci" zaradi strahu pred širjenjem okužb želeli odreči karanteno v velenjskem hotelu. Ali o Blažiču, Dimcu in drugih, večno podcenjenih garačih te nezlomljive ekipe, ki vedno znova vstaja od mrtvih in se pri tem celo smeji.
Preberite še:
Fotografija globoke države #komentar
Obstajata dve Sloveniji: ena v Tokiu in ena resnična
Toda ko je Slovenija čakala, da se Prepeličeva žoga dotakne table, ni obstala le zaradi košarke. Medtem ko smo sanjali o olimpijskem finalu z ZDA, smo želeli potlačiti zadušljiva razmišljanja o tem, kam se bomo morali miselno vrniti, ko bo te pravljice konec. Skušali smo odmisliti, da živimo v državi, kjer je leta 2021 mogoče brez kazni poveličevati Adolfa Hitlerja. Da je edina "obsodba" tega početja, ki je prišla iz vladnih vrst, nekritična izenačitev največjega zla človeštva s Titom. Da prihaja nov val čistk v policiji, ker je ta ukrepala proti neonacistom v rumenih jopičih. Tem - prosto po Alešu Hojsu - "biserom", ki si želijo iz mirnih protivladnih protestov že dlje časa skuhati "državljansko vojno", o kateri celo odkrito govori deklaracija vladajoče stranke.
Košarka je bila naš beg. Naše miselno zatočišče pred spoznanjem, da aktualna oblast državo spreminja v kloako omejenosti, kjer so nacistične zastave bolj sprejemljive od mavričnih. Protislovje ne bi moglo biti večje. Na eni strani je Slovenija v Tokiu. Njena himna se vrti na največjem mogočem odru v verjetno drugem najbolj priljubljenem kolektivnem športu na svetu. Našo ekipo vodi eden največjih globalnih športnih zvezdnikov teh iger, ki pred tekmami v NBA ligi kleči v znak spoštovanja do boja proti rasizmu in policijskemu nasilju. O Sloveniji z občudovanjem govori cel svet. Tudi tisti, ki ne vedo, da Olimpije že desetletje ni več v evroligi in da so jo medtem prevzeli Hrvati.
Na drugi strani je Slovenija na napačni strani železne zavese, ki sta jo v boju z Brusljem postavila Orban in Morawiecki. Državo vodi stranka, ki se je lani odkrito posmehovala gibanju "Black lives matter". Janez Janša je javno hvalil nogometne reprezentance, ki pred tekmami evropskega prvenstva niso klečale, strankarska revija SDS pa objavlja rasistične naslovnice. O tej, resnični Sloveniji v Evropi ne govorijo s spoštovanjem, ampak z zaskrbljenostjo, saj ima status problematične države, ki se na mednarodnem parketu vedno znova sramoti. In domala že vsi vedo, da so jo vmes prevzeli – Madžari.
Preberite še:
Janša se mora bati volitev #analiza
Življenje je polno Batumovih blokad
Batumova blokada nas zato ni razjokala le, ker za časa naših življenj morda nikoli več ne bomo tako blizu olimpijskemu finalu v košarki, ampak ker nas je pahnila nazaj v realnost. V spoznanje, da v prihodnjih mesecih ne bomo šteli Dončićevih točk, skokov in podaj, ampak okužbe. Da ima nesposobni vladni svetovalec za promocijo cepljenja honorar, ki ga košarkar povprečnega domačega prvoligaša morda ne bo dobil v celotni sezoni. Da je aktualna vlada v boju proti covid-19 prespala še eno poletje, ki mu bo sledila nova depresivna jesen, v kateri bo dovoljeno hoditi na poslovne sestanke, ne pa tudi v šolo, ali na - košarkarske tekme (in to bo manjše klube spravilo na rob bankrota). Da so napadi na informacijsko pooblaščenko le uvertura v novo ofenzivo na domače institucije in medije. Da je laž v naši državi postala vrednota, zmerjanje pa vsakdanji jezik.
Zato hvala, Luka in fantje, za vse. Hvala za verjetno največji uspeh v zgodovini slovenskega kolektivnega športa na reprezentančni ravni. Hvala, ker bomo danes lahko še enkrat stiskali pesti za vas. Hvala, ker ste takšni, kot ste – fantje z asfaltnih ljubljanskih igrišč, ki se znate po "haklu" z Gasoloma, Scolo ali Valančiunasom skupinsko napiti. Hvala, ker bomo lahko vnukom pripovedovali o čarobnem košarkarskem poletju 2021. Hvala, ker smo sanjali z vami. Hvala, ker ste v našo temo prižgali luč. Hvala, ker ste pod Alpe spet prinesli svet.
Življenje daje in jemlje. Je polno Batumovih blokad, a po vsaki pride nova tekma, nov napad, novo polaganje, nova priložnost, novo upanje. Hvala vam, ker spet verjamemo - v boljšo, odprto Slovenijo, ki zna ceniti vrhunskost in poštenost. In ker ste nas spomnili, da se v življenju nikoli ne sme obupati.
