"Sleherne volitve odločijo tisti volivci, ki gredo volit." (Larry J. Sabato, ameriški politolog)
Že tretjič letos praznujemo volitve, tokrat zares (!) odločamo o predsedniku republike. Zdržimo, samo še malo in bomo že na polovici tega megavolilno-referendumsko-interpelarnega leta. Toda pred nekaj dnevi so podoben praznik praznovali tudi na drugi strani Atlantika. V Združenih državah Amerike vsako sodo leto volijo celoten spodnji dom parlamenta (kongres) in tretjino zgornjega doma parlamenta (senat). Ker imajo matematiko očitno raje, kot so si pripravljeni priznati, kadar je leto deljivo s štiri, volijo tudi predsednika.
Prve volitve po izvolitvi so vedno težak preizkus za predsednikovo stranko, praktično vsaka na njih doživi boleč poraz. Volivci stranke, ki je pred kratkim izgubila predsedniško bitko, so razjarjeni in motivirani. Predsednikovi volivci zaspijo na lovorikah, ne udeležijo se volitev in tako lahko praktično brez izjem opozicijska stranka dve leti po porazu računa na lahko zmago.
Preberite še:
Kako ustaviti populistično desnico
Zakaj je Trump spet izgubil?
Letos je bila bitka še posebej huda. Težke postcovidne gospodarske razmere, gore neskidanega gnoja prejšnjega predsednika in velik dvig populizma so obetale volilni masaker. Obetal se je rdeči val, ki bo Donalda Trumpa in njegove oboževalce povzdignil na prestol in s tem spisal zgodovino. V primeru velike zmage Trumpovih kandidatov bi se tok časa obrnil v smer nacionalizma, tako v Ameriki kot v tujini. Volitve so bile res daleč, toda zmaga "trumpublikancev", kot jim ponekod pravijo, bi nedvomno dala krila tudi njegovim mažoretkam v Sloveniji.
Zgodilo se je nasprotno. Oboževalci Donalda Trumpa so volivce odvrnili od volitev in motiviral nasprotnike, njegovi najbolj zvesti oboževalci so doživeli poraz za porazom. Letošnje volitve so bile ene najuspešnejših za predsednikovo stranko v zadnjih nekaj desetletjih – predvsem na račun bolečih porazov najglasnejših podpornikov oranžnega predsednika.
Podoben vzorec vidimo tudi pri nas. Tudi v Sloveniji smo že zavrnili tisto, kar je spominjalo na Trumpov ideal. Aprila smo na državnozborskih volitvah aprila največjega "trumpoljubca" v naši politiki okrcali in ga poslali v oslovsko klop opozicije. Duh časa se obrača stran od dinozavrov, ki družbo delijo na "naše" pleme in na "drugo" pleme, da bi jo lažje vodili v svoj prid. Obrača se nazaj v stran družbe, kjer imamo sicer različne poglede, toda sogovornika spoštujemo kot sočloveka in ga ne škropimo s solzivcem, ker se ne strinja z nami.
Preberite še:
O Niki in Branku
Dinozavri odhajajo v zgodovino
To je družba, ki si jo v končni fazi tudi želimo. Če bi si resnično želeli družbo, kjer se opozicijo pretepa, kjer zavračamo tujce in delamo za naše (karkoli že to pomeni), če bi si želeli konservativno družbo enoumja, bi na plebiscitu leta 1991 verjetno glasovali za Jugoslavijo. Trumpov ideal ni nič drugačen od ideala enopartijskega socializma, samo promocijski material ima drugačen grafično podobo.
Sleherne volitve odločijo tisti volivci, ki gredo volit. Letos imamo tega res ogromno. Toda potrudimo se in se jih še vseeno udeležimo. Za duh časa, v katerem živimo, gre. Če do konca leta ne dobimo še kakega rokohitrskega referenduma, gremo samo še danes. In še trikrat – dvakrat za lokalne volitve in enkrat za referendume.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
